Junak

Ying Xiong, 2002

Marcel Štefančič, jr. | Mladina 10 | 14. 3. 2004

Junaka imate lahko za najnovejšo verzijo Prežečega tigra, skritega zmaja: spet se rola cesarska Kitajska, spet se rolajo meči, spet se rolajo furijasti dvoboji, spet se rolajo air-junaki, ki jim gravitacija ne gane, spet se rola zgodba o pogumu, časti in fatalni ljubezni, spet se rola skrivalnica - in ja, če niste videli tega filma, potem ne veste, kaj je to koreografija. In kaj je to sodobni taoistični balet. Oh, in seveda - tudi Junak je žanrski spektakel režiserja, ki je doslej slovel po art filmih, in tudi Junak izgleda kot poljub esteta... ee, kaligrafa, ki je prevečkrat gledal Rašomon.

Stoični, brezimni mečevalec (Jet Li) namreč paranoičnemu cesarju pripoveduje o tem, kako je v treh ločenih akcijah likvidiral tri morilce (Tony Leung, Maggie Cheung, Donnie Yen), ki so skušali likvidirati njega, cesarja - in vsak izmed njih je bil bližje uspehu. Ker pa cesar v mečevalčevi zgodbi opazi luknje, skuša slepe pege zapolniti in povezati kar sam, tako da se film prelevi v retorični boj zgodbe in kontrazgodbe, laganja z resnico in špekuliranja, flashbackov in fikcij. Junak in cesar zgodbo variirata toliko časa, dokler iz nje ne pade truplo. Junak je metafilm, ki ve, da je v vsaki zgodbi vedno nekdo na tem, da umre - če zgodbo dovolj dolgo variiraš, v njej najdeš truplo. Ubijanje je umetnost - tako kot pripovedovanje. In pripovedovalec je smrtno nevaren.

ZA +