Megla

The Fog, 2005

Marcel Štefančič, jr. | Mladina 2 | 11. 1. 2006

V čem je bil trik Johna Carpenterja, ko je leta 1980 posnel Meglo? V tem, da je samo meglo najprej prepustil naši domišljiji. Z nami se je igral, nas rajcal in mučil z nedorečenostjo. Megla je prihajala počasi, kaj šele tisto, kar je bilo v njej. Rimejk Megle je narejen za nestrpno, neučakano publiko, željno takojšnje grafitikacije, za publiko, ki bolj uživa v lažnih alarmih kot pa v pettingu in ki najbolj slavi dorečenost, kar pomeni, da ni nič prepuščeno domišljiji: vse, kar se zgodi, se zgodi bučno. In takoj - v ritmu porniča, le da se tu razbije več stekla.

Okej, spet smo v idiličnem Antonio Bayu, spet srečamo vse običajne osumljence (le da so mlajši, če seveda odštejete Radeta Šerbedžijo) in spet se privali morilska megla, ki mesto spomni, da je bilo spočeto v grehu. Da se najprej znese nad najstniki, ne preseneča. A po drugi strani, če bi megla govorila, nas tudi ne bi smelo presenetiti. Reči je treba doreči, ne.

PROTI