Pekel

L'Enfer, 2005

Marcel Štefančič, jr. | Mladina 24 | 14. 6. 2006

Evripidova Medeja je pojem ljubosumne ženske - možu, ki jo je zapustil, se maščuje tako, da ubije njuna otroka. In francoski Pekel je sodobna revizija Medeje s pridihom Dantejevega Inferna - zgodba o treh sestrah, Sophie (Emmanuelle Beart), Celine (Karin Viard) in Anne (Marie Gillain), ki so jih travmatični “grehi” staršev ubili, okej, psihološko, emocionalno in karakterno povsem destabilizirali, tako da zdaj, mnogo let kasneje, še vedno živijo druga mimo druge, brez iskre v očeh, vsaka v svoji krizi. Sophie muči prešuštni mož, Anne je zanosila s profesorjem, ki jo ignorira, Celine, ki skrbi za nemo, invalidno mater (Carole Bouquet), pa je na poti v lik “stare device”. Toda ko med sestre stopi enigmatični mladenič (Guillaume Canet), se začne njihov pekel odmotavati - kot mumija z ovoji Čehova, Bergmana, Antonionija, Lyncha in kakopak Krzysztofa Kieslowskega, ki je hotel svojo trilogijo Tri barve nadaljevati s trilogijo Nebesa/Pekel/Vice.

Tom Tykwer je pred časom ekraniziral Nebesa, prvi del trilogije, Pekel, drugi del, pa zdaj Danis Tanović, režiser Nikogaršnje zemlje, kar se filmu pozna - Pekel, kombinacija epskega občutka krivde, tragičnega občutja sveta, mučnih spominov, izgubljenih odnosov, zgodovine, ki se ponavlja, staršev, ki so svoje otroke vrgli iz gnezd, in usodnih travm, ki so ločile generacije in “sestre” (oh, in “brate”), bi bil zlahka prevedljiv v Grbavico. Ali pa v film Pri stricu Idrizu.

ZADRŽAN +