Alejandro Gonzalez Inarritu / Babilon
Babel, 2006
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 3, 25. 1. 2007
Američani izdelajo puško, ki jo kupi Japonec, ki jo podari maroškemu vodiču, ki jo proda maroškemu pastirju, ki jo da sinu, ki nehote ustreli ameriško turistko - globalizacija je včasih le trzljaj metuljevih kril. Mehiški auteur Alejandro Gonzalez Inarritu je spet na svojem terenu - na terenu svojih mozaičnih eposov, Pasje ljubezni in Enaindvajsetih gramov. In to, da so se na ta teren zadnje čase prilepili mnogi filmi, od oskarjevske Usodne nesreče do slovenskih Kratkih stikov, ki so ga butnili v stanje zlizanosti in dehidriranosti, ga ne moti. Prej narobe, na tem terenu vztraja s tako sublimno urgentnostjo, kot da bi hotel reči: To je moj dom - in moram ga zaščititi! V nekem smislu je ta minižanr res njegov dom - in res je potreben zaščite. Zadnje čase je bilo pač preveč filmov mozaičnih, preveč jih je spiralno prepletalo usode različnih ljudi, preveč jih je usode ljudi povezalo s prometno nesrečo in preveč jih je tragično osamljenost, depresivnost in zagrenjenost teh ljudi pripisalo epidemični nesposobnosti komuniciranja.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 3, 25. 1. 2007
Američani izdelajo puško, ki jo kupi Japonec, ki jo podari maroškemu vodiču, ki jo proda maroškemu pastirju, ki jo da sinu, ki nehote ustreli ameriško turistko - globalizacija je včasih le trzljaj metuljevih kril. Mehiški auteur Alejandro Gonzalez Inarritu je spet na svojem terenu - na terenu svojih mozaičnih eposov, Pasje ljubezni in Enaindvajsetih gramov. In to, da so se na ta teren zadnje čase prilepili mnogi filmi, od oskarjevske Usodne nesreče do slovenskih Kratkih stikov, ki so ga butnili v stanje zlizanosti in dehidriranosti, ga ne moti. Prej narobe, na tem terenu vztraja s tako sublimno urgentnostjo, kot da bi hotel reči: To je moj dom - in moram ga zaščititi! V nekem smislu je ta minižanr res njegov dom - in res je potreben zaščite. Zadnje čase je bilo pač preveč filmov mozaičnih, preveč jih je spiralno prepletalo usode različnih ljudi, preveč jih je usode ljudi povezalo s prometno nesrečo in preveč jih je tragično osamljenost, depresivnost in zagrenjenost teh ljudi pripisalo epidemični nesposobnosti komuniciranja.
Lahko bi sicer rekli, da Inarritu z Babilonom mozaičnemu eposu vrača digniteto, toda to bi bilo premalo - Inarritu se obnaša, kot da ga izumlja, kot da smo torej ravno sredi rojevanja nečesa magičnega, nečesa, kar bo svet tektonsko premaknilo, saj veste, kot klimatske spremembe. Ameriški zakonski par (Brad Pitt & Cate Blanchett), ki potuje po Maroku, ilegalna imigrantka (Adriana Barraza), ki v San Diegu pazi njuna otroka, maroški pastir (Driss Roukhe), ki da svojima sinovoma puško, iz katere prileti krogla, ki zadene avtobus, v katerem se pelje ameriški par, in gluhonema Japonka (Rinko Kikuchi), ki skuša materin samomor in očetovo distanciranost preseči s “transgresivnim” seksom in ki globalne “babilonske” posledice tega naključnega dejanja spremlja na TV ekranu, izgledajo kot Rubikova kocka, ki jo okrog nevidnega jedra - na poti v izvirno stanje - vrti Erno Rubik. Ali pa vsaj Terutoši Išigi. Babilon je film o svetu, v katerem se lahko vse v trenutku spremeni. In ker ne vidimo vsega, ker ne vidimo “velike slike”, lahko pastir, ki skuša svojo čredo zaščititi pred šakali, v trenutku izgleda kot terorist. Vsej tehnologiji navkljub.
ZELO ZA -
