S ključi v žepu

Le chiavi di casa, 2004

Marcel Štefančič, jr. | Mladina 5 | 9. 2. 2007

Italijanski film S ključi v žepu je rahločutni in za silo razsodni film o klišejih, ki publiki, pregneteni z “resničnimi zgodbami”, nudijo takojšnjo identifikacijo in gratifikacijo - film o hendikepiranem otroku (Andrea Rossi), rainmansko obsedenem s številkami, o očetu (Kim Rossi Stuart), ki ga po mnogih letih vidi prvič in ki skuša nadoknaditi zamujeno, o potovanju, na katerega kreneta (v Berlin, na terapijo), o tišinah, ki stojijo med njima, o njunem postopnem, neslišnem, katarzičnem, tako rekoč kozmičnem zbliževanju, ki ne bi bilo kakopak nič brez antiojdipskih tesnob, infanticidnih fantazij in srečanja z materjo nekega drugega hendikepiranega otroka (Charlotte Rampling), saj je to očitno edini način, da izvemo, da očeta hendikepiranega otroka čaka “trpljenje”.

Iskreno rečeno, očetu hendikepiranega otroka ne bi bilo treba srečati matere hendikepiranega otroka - filmi so polni takih mater, tako da vemo, kaj je to “trpljenje”. Še bolj iskreno rečeno, njegovo “trpljenje” je tako generično, da ni nič drugačno od trpljenja očeta, ki se s svojima sinovoma prvič po dolgih letih sooči v ruski Vrnitvi - in njegova otroka niti nista hendikepirana. Film muči ista bolezen kot ostale filme na to temo: ko pokaže hendikepiranega otroka, že misli, da ni cenen in da je bolj iskren od prešnjih filmov na to temo.

(Kinodvor)

ZADRŽAN