Todd Phillips / Šola za barabe
School for Scoundrels, 2006
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 24, 22. 6. 2007
Filmi rojevajo filme. In tu ni kaj. Šola za barabe vam bo zelo potegnila na staro komedijo Umazana pokvarjena prevaranta, v kateri je Steve Martin mislil, da je doktor sleparskih, prevarantskih in nategovalskih veščin, dokler ni srečal Michaela Cainea, ki ga nategne do neba in nazaj. Razlog več, da se Martin prelevi v Cainovega učenca. Ko potem kreneta v akcijo, sicer nategujeta tudi druge ljudi, toda v glavnem nategujeta drug drugega, to pa zato, da bi impresionirala bejbo. Isto bejbo, se razume. In ko boste videli Šolo za barabe, si boste rekli: to je rimejk Umazanih pokvarjenih prevarantov! Ne, ni. Umazana pokvarjena prevaranta sta bila rimejk Pravljice za lahko noč, v kateri sta leta 1964 drug drugega nategovala Marlon Brando in David Niven - Šola za barabe pa je rimejk britanske komedije Šola za prevarante ali Kako zmagati, ne da bi lagali, v kateri sta leta 1960 drug drugega nategovala Ian Carmichael in Terry-Thomas. Ergo: Šola za barabe izgleda kot rimejk komedije Umazana pokvarjena prevaranta, ki je bila v resnici rimejk imitacije Šole za prevarante ali Kako zmagati, ne da bi lagali. Hu! Kar nas pripelje do Rogerja (Jon Heder), ki je mentalno tako posušen, da bi lahko v njegovi glavi posneli vse puščavske prizore Lawrencea Arabskega in Angleškega pacienta. Roger je ameriški pacient. Ne gre mu. Tip je zguba, kakršno si lahko izmisli le film, ki so ga rodili filmi. Roger vrže na bejbo, na sosedo Amando (Jacinda Barrett), toda če vprašate njeno sostanovalko, potem bi bilo njegovo oko dobro kvečjemu za kako partijo golfa. Roger je tarča, v katero Amerika meče pikado. Pomeni, da je zrel za notranjo preobazbo... ee, za duhovno rast... ee, za lekcije, ki jih nudi Dr. P (Billy Bob Thornton), bazično doktor sleparskih, prevarantskih in nategovalskih veščin. Doktor idiotskega Rogerja predela v leva, okej, kačo - v verbalnega atentatorja, ki ugotovi, da je laž bolj seksi od resnice. Z lažjo osvojiš vsako bejbo, celo Jacindo, na katero pa oko vrže tudi diabolični dr. P, derivat likov, ki bi jih morali sodno prepovedati. Jasno, umazana pokvarjena prevaranta ji začneta takoj pripovedovati pravljico za lahko noč. V predvolilni vročici, ki se ob tem dvigne, bi lahko posneli vse sončne zahode Lawrencea Arabskega in Angleškega pacienta, po vse ostalo pa boste morali v filme, ki so Šolo za barabe, tipični retardirani produkt h'woodske depresije, rodili.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 24, 22. 6. 2007
Filmi rojevajo filme. In tu ni kaj. Šola za barabe vam bo zelo potegnila na staro komedijo Umazana pokvarjena prevaranta, v kateri je Steve Martin mislil, da je doktor sleparskih, prevarantskih in nategovalskih veščin, dokler ni srečal Michaela Cainea, ki ga nategne do neba in nazaj. Razlog več, da se Martin prelevi v Cainovega učenca. Ko potem kreneta v akcijo, sicer nategujeta tudi druge ljudi, toda v glavnem nategujeta drug drugega, to pa zato, da bi impresionirala bejbo. Isto bejbo, se razume. In ko boste videli Šolo za barabe, si boste rekli: to je rimejk Umazanih pokvarjenih prevarantov! Ne, ni. Umazana pokvarjena prevaranta sta bila rimejk Pravljice za lahko noč, v kateri sta leta 1964 drug drugega nategovala Marlon Brando in David Niven - Šola za barabe pa je rimejk britanske komedije Šola za prevarante ali Kako zmagati, ne da bi lagali, v kateri sta leta 1960 drug drugega nategovala Ian Carmichael in Terry-Thomas. Ergo: Šola za barabe izgleda kot rimejk komedije Umazana pokvarjena prevaranta, ki je bila v resnici rimejk imitacije Šole za prevarante ali Kako zmagati, ne da bi lagali. Hu! Kar nas pripelje do Rogerja (Jon Heder), ki je mentalno tako posušen, da bi lahko v njegovi glavi posneli vse puščavske prizore Lawrencea Arabskega in Angleškega pacienta. Roger je ameriški pacient. Ne gre mu. Tip je zguba, kakršno si lahko izmisli le film, ki so ga rodili filmi. Roger vrže na bejbo, na sosedo Amando (Jacinda Barrett), toda če vprašate njeno sostanovalko, potem bi bilo njegovo oko dobro kvečjemu za kako partijo golfa. Roger je tarča, v katero Amerika meče pikado. Pomeni, da je zrel za notranjo preobazbo... ee, za duhovno rast... ee, za lekcije, ki jih nudi Dr. P (Billy Bob Thornton), bazično doktor sleparskih, prevarantskih in nategovalskih veščin. Doktor idiotskega Rogerja predela v leva, okej, kačo - v verbalnega atentatorja, ki ugotovi, da je laž bolj seksi od resnice. Z lažjo osvojiš vsako bejbo, celo Jacindo, na katero pa oko vrže tudi diabolični dr. P, derivat likov, ki bi jih morali sodno prepovedati. Jasno, umazana pokvarjena prevaranta ji začneta takoj pripovedovati pravljico za lahko noč. V predvolilni vročici, ki se ob tem dvigne, bi lahko posneli vse sončne zahode Lawrencea Arabskega in Angleškega pacienta, po vse ostalo pa boste morali v filme, ki so Šolo za barabe, tipični retardirani produkt h'woodske depresije, rodili.
PROTI