Ofsajd

Offside, 2006

Marcel Štefančič, jr. | Mladina 33 | 23. 8. 2007

O iranskem režimu si lahko mislite, kar hočete, toda ko pride do filma, bi se lahko slovenska vlada zgledovala prav po njem: če namreč že ravno ne mara slovenskih filmov, potem naj počne vsaj to, kar stalno počne iranski režim - producira iranski film, potem ga pa prepove. Toda le v Iranu. Drugam ga spusti. Po tej unikatni poti, zelo značilni tudi za Kitajsko, so šli mnogi iranski filmi: producirani, toda doma potem prepovedani in bunkerirani. Tak - da ne rečem tipični iranski film - je tudi Ofsajd, ki ga je posnel Jafar Panahi, veliki iranski minimalist, avtor delikatnih festivalskih urgenc, kot so Beli balon, Zrcalo in Krog. Recimo, v Krogu, ki je bil v Iranu prav tako prepovedan (logično), imate skupino žensk, ki krožijo po Teheranu in na vsakem koraku izkušajo represijo, popackano z moško pisavo. Moški jih stalno maltretirajo, kot da so v zaporu. In res: punce izgledajo kot politične zapornice. Kot disidentke, ki jih ne bi rešila niti Igra solz, kaj šele M. Butterfly - Cronenbergova verzija. Toda v Ofsajdu se iranske punce odločijo prav za Igro solz, jasno, za svojo verzijo.

Piše se junij 2005 - in v Teheranu je pred vrati velika nogometna tekma med Iranom in Bahrajnom: če Iran zmaga, gre na svetovno prvenstvo. Kar ni mala stvar. Punce, strastne nogometne navijačice, hočejo za vsako ceno tja, zato tja tudi de facto odpotujejo, z navijaškim avtobusom - maskirane v fante. Ženske v Iranu pač ne smejo na nogometne tekme. Ne toliko zaradi vere kot iz strahu, da bi jih "umazani" navijaški jezik "umazal" in "pokvaril". Okej, prav imate - zaradi vere. Najprej je vse v redu, navijači jih ne razkrinkajo, toda ko pridejo do štadiona Azadi, nabašejo na varnostnike, policaje in vojake, ki imajo oko očitno posebej izurjeno za naglo razlikovanje med moškim in žensko, maskirano v moškega. Kot kaže, je naloga iranskega represivnega aparata predvsem v tem, da pazi, da se kaka ženska ne bi skozi življenje prišvercala kot moški in uživala moških privilegijev. In tako jim spolna segregacija prepreči, da bi izražale svoj patriotizem. Ne pa tudi svojega nacionalizma. Te punce predobro vedo, kako je živeti v spolnem getu, da bi nacionalizem vzele resno. Tudi film ima dovolj razlogov, da ga ne vzame resno. Kar je glede na okoliščine tako subverzivno kot to, da punce enega izmed vojakov prepričajo, da jim tekmo komentira. Kdor zna poslušati nogomet, zna poslušati tudi film.