Brett Ratner / Ful gas 3

Bil sem v Parizu, sprehajam se, hočem pogledati na uro, pa ugotovim, da sem jo pozabil v hotelu, nakar vprašam mimoidočega, pardon, koliko je ura - in ne boste verjeli, kdo je bil mimoidoči: Roman Polanski! Tako se je glasila urbana legenda na začetku osemdesetih: kdor je šel v Pariz, je vedno srečal Romana Polanskega. Toujours! In Tour Eiffel. V tem vrstnem redu. Ful gas 3 ne zamudi nobene urbane legende, nobenega klišeja in nobenega stereotipa. Polanskega, ki igra šefa pariške policije, v Ameriki še vedno lovijo zaradi seksa z mladoletnico - in Brettu Ratnerju se je to verjetno zdel dober štos. Še boljši štos: francoski režiser Yvan Attal igra dirkaškega taksista. Kaj je to? Taksi 4? Hommage evropski kinematografiji? Iskreno rečeno, ko sem zagledal Polanskega in Attala, sem se ustrašil, da se bo nenadoma prikazal še Luc Besson - v vlogi kitajskega gangsterja.

Brez skrbi, film je tako stereotipen, da bi bilo to povsem sprejemljivo in nemoteče. A po drugi strani, tudi Jackie Chan izgleda tako upehano, kot da ga igra Roman Polanski. In če bi ga igral, to ne bi ničesar spremenilo: Chanove akrobacije so namreč na nivoju popevk, ki jih nekdaj slavni popevkar na stara leta žgoli v kakem floridskem upokojenskem domu - saj veste, vse je zelo približno in zelo mehko, težje dele pa amortizirajo backvocali. Še celo Rocky Balboa je izgledal bolj kredibilno kot on. Chris Tucker, njegov partner, igra tako rasistično karikaturo črnca, da bi ga lahko igral rasist. In ko prideta v Pariz, da bi razkrinkala šefa kitajske mafije, nabašeta na infantilnega taksista, ki ne kaže nobenega rešpekta do Amerike (“Izgubili ste v Vitenamu, izgubili ste v Iraku, Dream Team je mrtev”), zato ga Tucker s pištolo prisili, da vzljubi Ameriko - in da začne tudi sam uživati v “pobijanju ljudi brez razloga”.

ZELO PROTI