Richard Shepard / Pomlad v Bosni

The Hunting Party, 2007

Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 1, 13. 1. 2008

Richard Gere igra Simona Hunta, ameriškega vojnega dopisnika, nagrajenega kralja vojnih con in kriznih žarišč, ki izgleda kot remix h'woodskih vojnih dopisnikov. Po malem je junaški, po malem ciničen, po malem egocentričen, po malem pravičniški, po malem pokroviteljski in po malem lunatičen. Vojno ima po eni strani za teater absurda, v katerem na koncu zmagajo good guys, po drugi strani za pekel, v katerem preživijo le tisti, ki postanejo od pekla odvisni, po tretji strani pa za material, ki vojnega dopisnika spremeni v mitsko figuro, legendo. In Hunt je legenda. Njegov snemalec, Terrence Howard, ga slavi in obožuje: “Simon mi je dal jajca, za katera nisem vedel, da jih imam!” Bila sta tudi v Bosni, ko je bilo najhuje - “pokrivala” sta genocid. Verjetno z “non-stop erekcijo, ki pride od strahu in vojne”. Nista prišla daleč, toda pet let po koncu vojne se spletom okoliščin spet znajdeta v Bosni in ugotovita, da največjih vojnih zločincev še vedno niso polovili in da se jih Haag, Združeni narodi, CIA in NATO niti ne trudijo poloviti. Le zakaj bi jih lovili, dahne oficir Združenih narodov, če pa so v telefonskih imenikih. Simon zato sklene, da bo “Lisjaka” (= Radovan Karadžić s težo Osame bin Ladna), najhujšega in najbolj iskanega vojnega zločinca, ujel kar sam, v slogu Chucka Norrisa, to pa zato, ker ga oblasti itak ne bodo nikoli prijele - na prostosti jim bolj koristi kot v zaporu. Geopolitične koristi vojnega zločinca, ki je na prostosti, so namreč neizmerne: dokler je pošast na prostosti, lahko z njo strašiš ljudi, ni ti treba končati “vojne proti terorju” in ni ti treba znižati obrambnega budžeta. Pomlad v Bosni je za svoje dobro preveč generična parodija lova na vojne zločince, prežeta s pozerskimi replikami (“Ko tvegaš življenje, v resnici živiš, vse ostalo je televizija”), z naivno skepso, s salonskim občutkom krivde in s solucijo, ki bi vojne zločince pognala v šprint do Haaga. Jasno, le najbolj trapasti deli tega filma so resnični.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal, Apple Pay ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 1, 13. 1. 2008

Richard Gere igra Simona Hunta, ameriškega vojnega dopisnika, nagrajenega kralja vojnih con in kriznih žarišč, ki izgleda kot remix h'woodskih vojnih dopisnikov. Po malem je junaški, po malem ciničen, po malem egocentričen, po malem pravičniški, po malem pokroviteljski in po malem lunatičen. Vojno ima po eni strani za teater absurda, v katerem na koncu zmagajo good guys, po drugi strani za pekel, v katerem preživijo le tisti, ki postanejo od pekla odvisni, po tretji strani pa za material, ki vojnega dopisnika spremeni v mitsko figuro, legendo. In Hunt je legenda. Njegov snemalec, Terrence Howard, ga slavi in obožuje: “Simon mi je dal jajca, za katera nisem vedel, da jih imam!” Bila sta tudi v Bosni, ko je bilo najhuje - “pokrivala” sta genocid. Verjetno z “non-stop erekcijo, ki pride od strahu in vojne”. Nista prišla daleč, toda pet let po koncu vojne se spletom okoliščin spet znajdeta v Bosni in ugotovita, da največjih vojnih zločincev še vedno niso polovili in da se jih Haag, Združeni narodi, CIA in NATO niti ne trudijo poloviti. Le zakaj bi jih lovili, dahne oficir Združenih narodov, če pa so v telefonskih imenikih. Simon zato sklene, da bo “Lisjaka” (= Radovan Karadžić s težo Osame bin Ladna), najhujšega in najbolj iskanega vojnega zločinca, ujel kar sam, v slogu Chucka Norrisa, to pa zato, ker ga oblasti itak ne bodo nikoli prijele - na prostosti jim bolj koristi kot v zaporu. Geopolitične koristi vojnega zločinca, ki je na prostosti, so namreč neizmerne: dokler je pošast na prostosti, lahko z njo strašiš ljudi, ni ti treba končati “vojne proti terorju” in ni ti treba znižati obrambnega budžeta. Pomlad v Bosni je za svoje dobro preveč generična parodija lova na vojne zločince, prežeta s pozerskimi replikami (“Ko tvegaš življenje, v resnici živiš, vse ostalo je televizija”), z naivno skepso, s salonskim občutkom krivde in s solucijo, ki bi vojne zločince pognala v šprint do Haaga. Jasno, le najbolj trapasti deli tega filma so resnični.

ZADRŽAN +

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

»Kardelj je bil prepričan, da ima misijo«

IZJAVA DNEVA

Trump o Netanjahuju / »Če mu rečem, naj nekaj naredi, to tudi stori«

Kakšen odnos imata ameriški predsednik in izraelski premier?

V središču

Koncesije za Crystal

Zasebna klinika davčnega strokovnjaka Ivana Simiča vsa leta posluje z izgubo