Nove svetlobne resolucije

Septembra lani so se s polic trgovin v Evropski uniji poslovile še zadnje žarnice z gorilno nitjo, tokrat tiste najšibkejše. Evropska komisija pregon klasičnih sijalk, sijalk z motnim steklom in visokoenergijskih halogenskih žarnic utemeljuje z znatnim prihrankom električne energije in zmanjšanjem vplivov na podnebne spremembe. Regulacija trga je sicer opazno spodbudila razvoj varčnih tehnologij. Če utemeljeno, bo povedal čas.

Zelena revolucija

Ne samo v Nemčiji in Avstriji, tudi v Sloveniji vse bolj prevladuje trend gradnje objektov z učinkovito rabo energije, ki je po možnosti pridobljena iz obnovljivih virov. Primer dobre prakse je novi leseni pasivni vrtec v Moravčah, ki ga je projektiralo podjetje Geoplan iz Kamnika, financirala pa občina Moravče in Ekosklad.

Nevtralni prostor spomina

Pri spominu na žrtve prve in še posebej druge svetovne vojne se v Sloveniji nikakor ne znamo izogniti polarizaciji. Zaradi našega zgodovinskega spomina se kot narod nagibamo k iskanju simbolov, ki bi kazali, ali gre za spomenik »našim« ali »njihovim«. Poleg tega smo, ko gre za spomenike, preveč nagnjeni h konkretnemu; raje bi videli bronastega mladeniča popolne postave, ki se herojsko upira udarcu sovraga, kot pa abstraktno formo, ki bi zahtevala premislek. Zato je izbrana zasnova spomenika, ki naj bi počastil padle in umrle vojake v slovenskih gorah, toliko prijetnejše presenečenje.

Oblikovanje lahko spremeni družbo

Ruedi Baur je švicarski oblikovalec francoskega rodu, rojen leta 1956 v Parizu. Dejaven je na področju informacijskega oblikovanja v javnem prostoru. Otroštvo je preživel v Franciji, študiral v Švici in večino poklicne poti delal v različnih državah. V Parizu in Zurichu vodi interdisciplinarna studia Intégral in tam uresničuje ideje načrtovanja javnega prostora in informacijskega oblikovanja. Med najodmevnejše projekte se uvrščajo informacijsko oblikovanje francoskega centra George Pompidou, mestnega jedra v Lyonu ter letališči Köln-Bonn in Dunaj. Je ustanovitelj inštituta Design2context v Zürichu in vodja podiplomskega programa Civic City v Ženevi.
Petra Černe Oven se je z njim pogovarjala na delavnici, ki je potekala v okviru dogodka ALUO Design Talks obeh oblikovalskih oddelkov na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.

Nove zapovedi v kopalnicah

Kopalnica za marsikoga od nas ni le sanitarni prostor v hiši ali stanovanju, je tudi prostor, kjer najdemo mir, se sprostimo, posvetimo sebi in svojemu videzu. V kopalnici smo vsak dan, vanjo vstopajo tudi naši gostje, zato je pomembno, da se v njej dobro počutimo, da izberemo materiale, ki so nam pisani na kožo, in da sta oprema in svetloba kakovostni. Vnaprej je treba premisliti, koliko prostora bomo namenili kopalnici, če je prostor zanjo omejen, pa kako ga najbolje izkoristiti.

Izginula generacija

Arhitekturno projektiranje kot gospodarska panoga je neposredno odvisno od stanja ekonomije in gradbeništva. Naj poenostavimo: investicija v gradnjo je večletni postopek, ki zahteva stabilen trg, posojilo banke in kupce, ki bodo naložbo v nepremičnino povrnili s kupovanjem stanovanj ali pa s kupovanjem izdelkov in storitev, ki jih nepremičnina omogoča. Zaradi posojilnega krča, ko zaradi slabih izkušenj z gradbenimi in investicijskimi podjetji banke ne odobravajo več kreditov in ko ljudje izgubljajo službe ter ne zmorejo kupovati nepremičnin, povpraševanja po novih gradnjah ni. Kaj se torej dogaja z arhitekturo in arhitekti, ki jih v času krize skoraj nihče ne potrebuje?

Bivanje in voda

Stežka boste našli arhitekta, ki mu ni blizu estetika golega betona – ’jolie laide’ (v grobem prevodu ’grda lepota’) bi bil primeren opis te ljubezni do surovosti in iskrenosti materiala v njegovi najbolj prvinski obliki. Morda ni naključje, da so se gole betonske fasade stanovanjskih hiš pričele bolj množično pojavljati v japonskih mestih v dvajsetih letih prejšnjega stoletja; čistost linij in materiala ustreza japonskemu razmišljanju in odnosu arhitektura–narava.

Kako podpreti mlade oblikovalce

Še tako dobra oblikovalska zamisel svojo estetsko in uporabno vrednost pokaže šele takrat, ko se prelevi v otipljiv izdelek. Če ne najde poti v življenje, za vedno ostane zaprta v računalniški shrambi ali počasi bledi na papirju. A pot od zamisli do izdelka je pogosto zapletena, niti malo lahka in brez pomoči jo je posebej mladim in neznanim oblikovalcem težko, včasih kar nemogoče utreti. Razmere do začetnikov niso prijazne: velika podjetja so bolj naklonjena znanim, uveljavljenim imenom, saj verjamejo, da že njihov podpis zagotavlja izdelku boljšo prodajo, nekatera – sicer bolj redka – imajo svoje hišne oblikovalske ekipe, za nekatere pa je oblikovanje tako ali tako nepotreben strošek. Izdelke malo »pooblikuje« kar kdo iz podjetja. Kakšen tržnik, če ta nima časa, pa poslovna sekretarka, je cinično pripomnil moj znanec iz oblikovalskih krogov.

Skodlarstvo, stara ljudska obrt

Ostre zime in obilne padavine so še vedno pogost pojav v alpskem svetu, čeprav so še do nedavnega razglašali, da se nam bližajo korenite vremenske spremembe in vsesplošna otoplitev planeta. Ker podnebne razmere v Alpah niso ravno mile, zaradi velikih temperaturnih razlik med zimo in poletjem, ker pozimi pade obilo snega, poleti pa pogosto pada toča, se je že v ’pamtiveku’ izkazalo, da je lesena kritina za ta območja najustreznejša. »Prednost lesenih streh je toplotna izolacija poleti in pozimi. S pokrivanjem streh na naš, gorenjski način pa je streha tudi zelo močna.

Interjerji v zdravstvu

Za obisk pri zdravniku se odločimo zaradi potrebe po ohranjanju zdravega telesa in duha ali pa zaradi izboljšanja svojega zunanjega videza. V obeh primerih razmišljamo o neprijetnih pregledih, morda bolečini, ali pa vsaj upamo, da nam bo čas ob obisku zdravstvene ustanove čim hitreje minil. Tega se zaveda vse več zasebnih zdravstvenih ustanov. Njihova glavna naloga je skrb za zdravje, želijo pa si tudi, da bi se obiskovalci pri njih počutili čim boljše oziroma vsaj ne slabo. Obisk njihove ustanove naj bi bila zanje prijetna izkušnja, ki jo bodo, če bo to potrebno, z veseljem ponovili.

Mesta pešcem!

Poznate občutek, ko se, potem ko ste dolgo čakali na zeleno luč za prečkanje ceste, rdeča luč na semaforju spet prižge, še preden vam je uspelo priti do sredine cestišča? Ali pa, ko morate stopiti na cesto, ker je na pločniku parkiran avto? Ste že videli pločnike, ki se nenadoma zožijo, tako da nič več ne omogočajo hoje, zraven pa je pas za avtomobile nedotaknjen, v vsej svoji širini? Večkrat prečkate cesto tam, kjer ni prehoda za pešce, saj je do prehoda preprosto predaleč? Imate neprijeten občutek, ko greste ponoči sami skozi slabo osvetljen podhod ali ko v temi prečkate prazno parkirišče kje v predmestju, kjer osamljen stoji vaš avto? Podobnih primerov je nešteto in z njimi se srečujemo, ko hodimo po vsakdanjih opravkih. Vse omenjeno so simptomi mesta, ki je slabo prilagojeno pešcem.

Povrniti življenje

Po podatkih ministrstva za infrastrukturo in prostor kar tretjina slovenskih gospodinjstev prebiva v domovih, ki jim puščajo strehe, imajo vlažne stene ali pa jim trohnijo okna, skratka, so tako ali drugače neprimerni. Hiše, v katerih živimo, očitno zanemarjamo in ne vzdržujemo na sprejemljivi ravni. Kje je vzrok in kaj lahko storimo glede tega?

Jure Kotnik: "Treba je igrati globalno."

Jure Kotnik je arhitekt in teoretik mlajše generacije. Pozornost domače, pa tudi svetovne javnosti je vzbudil s knjigo o kontejnerski arhitekturi, za katero je prejel Plečnikovo medaljo za prispevek na področju arhitekturne teorije, kritike in strokovne publicistike in za katero so na Amazonu zapisali, da je »a must have«, kar je verjetno najboljša možna kritika, ki si jo avtor lahko želi. Je svetovalec za arhitekturo vrtcev pri Svetovni banki, precej pa se ukvarja tudi z razvojem inovativne arhitekturne metodologije.

Dostopnost za vse

Danes živi v Evropi 15 do 20 odstotkov ljudi, ki zaradi slepote, slabovidnosti, gluhote ali naglušnosti, telesnih poškodb ali drugih osebnih okoliščin potrebujejo tehnične in druge pripomočke, prilagojene okolju, ali pomoč druge osebe. Obseg prebivalstva, ki potrebuje pomoč v vsakdanjem življenju, se tudi zaradi staranja prebivalstva strmo povečuje. To so samo nekatera dejstva, ki bi morala spodbuditi problematiziranje »resnice o mladi in zdravi družbi«, tudi z namenom, da se spopademo s strahom pred izključenostjo iz družbe. Ustrezno prostorsko načrtovanje in prilagoditve v prostoru so njuni ukrepi za zagotavljanje vsem dostopnega prostora, predvsem pa za zagotavljanje socialnega vključevanja gibalno oviranih v družbo.

LLSTOL

Vse se je začelo na ljubljanski fakulteti za arhitekturo kot krajša delavnica pod mentorstvom profesorja Tadeja Glažarja. Tema je bila oblikovanje uporabnega in udobnega stola za mlade ljudi, prebivalce manjših stanovanj in z dosegljivo ceno. »Takrat sem bil v tretjem letniku fakultete. Moj cilj je bil oblikovati čim enostavnejši stol iz čim manjšega števila elementov, da bi bil tako dostopen širokemu krogu uporabnikov in racionalen za proizvodnjo,« pravi avtor zasnove LLSTOLA, absolvent arhitekture Luka Ločičnik. »Poleg tega sem želel, da bi bil stol sestavljiv ali večnamenski, zato odločitev za dva oblikovno in dimenzijsko enaka elementa v obliki črke L.«

Naj bo luč!

Osvetlitev bivalnega ali delovnega prostora je danes tako rekoč samoumevna. Pritisnemo stikalo, na stropu se prižge luč, in to je to. Če osvetlitev ni prešibka ali premočna, ne razmišljamo kaj dosti o vplivu razsvetljave na naše počutje. Pa bi morali. Svetloba namreč ni samo vizualno orodje, je veliko bolj pomembna, kot si mislimo. Sončna svetloba že tisočletja uravnava naš bioritem, in naše ravnanje z umetno svetlobo ne vpliva samo na naše dojemanje prostorov, ampak tudi neposredno na naše umske in telesne sposobnosti ter počutje.

Ogrevanje individualnih hiš

Živimo v deželi, kjer moramo bivalne prostore pozimi ogrevati, poleti pogosto hladiti, ves čas pa potrebujemo toplo sanitarno vodo. Potrebe po toplih prostorih in vodi zadovoljimo z različnimi energenti. Razen nekaterih srečnežev, ki si drva lahko pripravijo sami, si jih moramo vsi drugi kupiti. Stalno zviševanje cene kurjave in s tem tudi stroškov, ki jih moramo pokriti iz družinskega proračuna, je razlog, da je začela energetska revščina trkati na številna vrata. Vsako gospodinjstvo v hiši ali bloku plačuje stroške tudi za osvetljevanje prostorov, kuhanje, gospodinjske aparate, gospodarske stroje ... Stroške je mogoče krepko znižati z ukrepi v dveh smereh. Prva je toplotna izolacija oboda stavbe, druga je povezana z ogrevalnim sistemom. Z izvedbo učinkovitih energetskih ukrepov se znižajo stroški, ti ukrepi pa prispevajo tudi k manjšemu obremenjevanju okolja in izboljšujejo kakovost bivanja.

Notranja oprema: kuhinja

Danes večina ljudi uživa v pripravi hrane v domači kuhinji. Ker marsikdo želi poznati izvor hrane in mu kakovost prehrane veliko pomeni, se družina spet več zadržuje v kuhinji, ta pa mora s svojo oblikovanostjo ustrezati tudi visokim tehnološkim merilom. Kuhinjska napa je denimo postala prava mala strojnica. Drugače od kuhinje iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki je bila soba zase, zaprta z vrati in s steno ločena od drugih prostorov v hiši, je kuhinja današnjega časa spet središče doma, vidna vsem, priprava hrane je družabni dogodek in zato vonj po njej ni več prepovedana esenca v našem domu. Malo prostorov je v stoletjih človeškega bivanja ohranilo tako pomembno in primarno vlogo kot prav kuhinja. Že od časov, ko se je priprava hrane preselila v notranjost bivališča, so se ljudje ukvarjali z velikostjo, organizacijo in kasneje tudi obliko kuhinje.

Miha Krištof, umetnostni kovač

Kovaštvo ima pri nas večstoletno tradicijo. V prvi polovici 20. stoletja je bila kovačija v Kropi na Gorenjskem še dejavna. Pokonci jo je držal kovač in mojster umetnostnega kovaštva Joža Bertoncelj. Danes je v Kropi kovaški muzej, do nedavna so organizirali tudi poletne kovaške delavnice, a pravih mojstrov ni več prav veliko, zato kovaštvo izumira. Uradni dokumenti in etnološka stroka govorijo o tem, da imamo danes v Sloveniji le še enega takšnega mojstra in ta živi v Vinarjah pri Mariboru. To je Miha Krištof.

Nazaj k naravi, navzgor

Več kot desetletje je minilo, odkar je nizozemski arhitekturni studio MVRDV predstavil projekt Pig City, utopistično in rahlo porogljivo vizijo prihodnosti prašičereje v več kot 600 metrov visokih stolpnicah. Arhitekti so načrte za svoje prašičje nebotičnike utemeljevali s podatkom, da je Nizozemska ena največjih evropskih izvoznic svinjine, za organsko vzrejo te pa bi potrebovali kar 75 odstotkov površine države. V deželi, kjer zemljo vztrajno trgajo morju, bi bilo to seveda neizvedljivo. Vertikalno vzrejo so predstavili kot zgoščeno, samozadostno alternativo tradicionalnim predimenzioniranim prašičjim farmam.

Gradnja za starejše

Staranje prebivalstva po vsem svetu je eden od resnejših izzivov, pred katerimi se je znašla sodobna družba. Milijon ljudi na svetu vsak mesec doseže starost 60 let. Večina svetovnega bogastva pa je v lasti ljudi, starejših od 65 let. Številne spremembe, povezane s tem, so evropski parlament spodbudile, da je letošnje leto razglasil za evropsko leto aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami. Namen številnih dejavnosti je okrepiti zavedanje o hitro starajočem se prebivalstvu in spodbuditi kakovostno oblikovanje do starejših prijaznega okolja. Pomembno je iskanje novih interdisciplinarnih rešitev, ki bodo staranje spremenile v priložnost.

Prenova starih blokov

Kar 61 odstotkov obstoječih stanovanjskih stavb v Sloveniji je bilo zgrajenih v letih 1946–85, od tega 63 odstotkov stanovanj v večstanovanjskih stavbah. To pomeni, da je naš kolektivni stanovanjski fond glede na način gradnje in uporabljene materiale razmeroma star in zahteva prenovo. Z nujnostjo prenove stanovanjskega fonda iz druge polovice 20. stoletja se srečujejo vse evropske države. Številne so v sodelovanju z mestnimi upravami oblikovale celovite strategije regeneracije naselij in jih vključile v državne stanovanjske politike oziroma mestne razvojne programe.

Ogrevanje v blokih

Lastnik stanovanja v večstanovanjski stavbi oz. bloku je danes v stresni situaciji. Zaveda se, da živi v energetskem požeruhu in da potratno »metanje polen skozi okno« plačuje sam. Nanj pritiska zakonodaja, ki zahteva obvezno merjenje in plačevanje toplote po dejanski porabi. Dobrikajo se mu država, ki mu prek Eko sklada daje kredit ali subvencije za obnovo, ter dediči, ki pa do prepisa neradi financirajo prenovo. Sam se mora dobrikati upravniku, ki običajno po bližnjici naredi le tisto, kar mora, marsikaj pa »pozabi«. Ko želi nekaj spremeniti in doseči soglasje preostalih lastnikov, pa tudi z največjim dobrikanjem težko vstopi v »Misijo mogoče«.

Aleš Lombergar

Letos avgusta so v notranje okvire izložb v Urbančevi mestni palači, na vogalu Trubarjeve ulice in Miklošičeve ceste v Ljubljani, vgradili še poslednji element, ki je lepo zaokrožil zgledno prenovo te secesijske stavbe. To so jedkana stekla, nastala po vzorcu enega izvirnika in nekaj črepinj. Steklo so razbili veseljaki davnega leta 1989, ko so po silvestrski noči zagnali v izložbo Centromerkurja steklenico šampanjca. A na srečo je naslednje jutro Aleš Lombergar opazil razbito šipo, in ker ima »pravo oko«, je vedel, da je šlo po gobe še eno poslednjih ljubljanskih historičnih oken iz leta 1903. Zavedal se je, da je te črepinje treba shraniti, z dovoljenjem brezbrižnega poslovodje trgovine je drobce stekla pobral in shranil.

Delovni prostori prihodnosti

Globalna povezanost in konkurenca nam neizbežno vsiljujeta spremembe. Ker so tujci pripravljeni za manj delati več, se moramo prilagoditi. Prehajamo v storitveno ali celo informacijsko ekonomijo. Čas tovarn je mimo, prišel je čas pisarn. Kakšna so oz. naj bodo delovna mesta te nove ekonomije, da bomo lahko dobro delali?

Brez soli in popra

Številke so spet rekordne. Slovesnega odprtja letošnjega, 13. bienala arhitekture v Benetkah se je udeležilo 40 odstotkov več obiskovalcev in novinarjev kot odprtja pred dvema letoma, več je tudi državnih paviljonov ter različnih razstav in dogodkov po vsem mestu; mednje denimo sodijo izvrstne retrospektive Carla Scarpe, Gia Pontija in Alvara Size, poleg vsakokrat pestre razstave del iz zasebne zbirke fundacije Pinault. Tridnevni kaos v laguni z neskončno številnimi odprtji med Arzenalom, Giardini in nacionalnimi paviljoni je potrdil, da je beneški bienale glavni arhitekturni svetovni dogodek, kjer morajo vsi tisti, ki želijo v tej panogi kaj veljati, razstavljati, sodelovati ali pa se vsaj udeležiti odprtja.

Zlati beneški lev za življenjsko delo

Živi na skrajnem zahodnem robu Evrope, kjer ob obale Pirenejskega polotoka buta Atlantik. Vztrajno sledi svojim idejam, ne uklanja se svetovnim trendom, čvrsto stoji na svoji poti, ustvarja strogo arhitekturo in videti je, kot da bi črpal modrost iz zemeljskih plasti, ki hranijo ostanke starih civilizacij. Ne zmeni se za svetovno mašinerijo, ki proizvaja zvezde, toda svetovni slavi se preprosto ni mogel izogniti. Zaradi svojega dela ne. Prejel je že skoraj vsa priznanja, ki jih arhitekt lahko dobi – leta 1988 je dobil evropsko nagrado Miesa van der Roheja pa zlato medaljo Fundacije Alvarja Aalta, leta 1992 Pritzkerjevo nagrado, leta 2009 zlato medaljo RIBA in 2011 zlato medaljo IUA.

Svet je prenasičen

Na svetu je sedem milijard ljudi in število hitro narašča. Spletna stran Worldometra vsak dan zabeleži približno 200 tisoč novih rojstev, torej skoraj eno Ljubljano na dan, in 94 tisoč smrti. Sedem milijard ljudi vsak dan potrebuje hrano in svoj bivalni prostor. Zato sta, pa čeprav se tega še ne želimo zavedati, nepozidana naravna in urbana krajina najvišja in najbolj trajnostna okoljska vrednota, prenova – ne energetska, temveč predvsem prostorska in oblikovna – pa najbolj aktualna in najbolj trajnostna arhitekturna tema. V slovenskem in svetovnem merilu. Na lanski mednarodni konferenci Piranski dnevi arhitekture je arhitekt Franz Jaschke iz berlinskega arhitekturnega biroja Winfried Brenne, specializiranega za arhitekturne prenove, med drugim izpostavil, da »ohranjati obstoječe arhitekturne kakovosti zahteva inteligentne in inovativne koncepte, obenem pa odpira nova področja arhitekturnega oblikovanja. Izraba obstoječih stavb namesto novogradenj je najvišja stopnja trajnostne gradnje, saj maksimalno ohranja naravne vire«.

Perfekcionist, obseden z detajlom

Oče je v tej panogi začel že kot direktor Marlesa, v začetku 90. let pa je s partnerji ustanovil svoje podjetje. Pot je bila turbulentna vse do leta 2003, ko smo se odločili, da podjetje spremenimo v družinsko, ker smo spoznali, da le tako lahko uresničimo zastavljene cilje. Energijsko varčna gradnja pred 20 leti res ni bila prodajni hit, govoriti o njej je bilo približno tako, kot bi Eskimu prodajal sladoled. Energija je bila v tistih časih skoraj zastonj. Iskani sta bili predvsem hitrost gradnje in cenovna učinkovitost. Šele v zadnjih petih letih je energijsko varčna gradnja postala naša konkurenčna prednost. S prihodom krize še toliko bolj.

Madrid Rio

V zgodovinskem razvoju mest se dogaja, da infrastruktura, ki je bila za mesto nekoč pomembna, sčasoma postane moteča in zavira razvoj. Spomnimo se le srednjeveških obrambnih obzidij, ki so sprva mestom omogočala preživetje, pozneje pa so bila odveč in je razvoj mest zahteval njihovo odstranitev. Takšna sprememba je hkrati priložnost ustvarjanja novih kvalitet. Če se omejimo na Ljubljano – Jože Plečnik je na mestu nekdanjega obzidja in obrambnega jarka med obema vojnama zasnoval ureditev Vegove ulice in Zoisove ceste.