Dobro varovana skrivnost?

Smo sredi Ljubljane, pred stavbo Univerze v Ljubljani na Kongresnem trgu. Če se odpravimo od tam, moramo najprej zaviti v s kulturnimi spomeniki in veličastnimi bukvami zaznamovano Vegovo ulico. Samo malo naprej od elektrotehniško-računalniške srednje šole je vhod v atrij stare meščanske hiše, kjer se na koncu dvorišča, na nekaj več kot sto kvadratnih metrih, razprostira ljubljanski Ziferblat. Prostor, kjer je čas edino, kar je na prodaj. Čas? Ja, čas. Minuta stane pet centov, ura tri evre, štiri ure dvanajst evrov. To pa je tudi največ, kolikor lahko v enem dnevu pri njih zapraviš.

Kaj nas čaka?

Arhitektura je že dvajset let na močnem prepihu tehnologije. Prvi računalniki v devetdesetih letih so neizmerno pospešili izdelavo načrtov in projektantska podjetja so se prelevila iz velikih skupin risarjev v peščico ljudi z računalniki. Vedno hitrejši razvoj gradbenih produktov, ki ga je skoraj nemogoče spremljati, omogoča vedno nove oblike in detajle v gradnji. Podnebne spremembe, razvoj informacijske tehnologije in že sedem let trajajoča kriza pa ustvarjajo vse prej kot stabilno okolje.

»Kdo se boji natečaja?«

V Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma so že sedmič zapored razstavljeni sadovi dela slovenskih arhitektov. Arhitektura inventura 2012–14 ni samo priložnost za seznanitev z najboljšim, kar so arhitekti ustvarili v zadnjih dveh letih, ampak tudi za kritičen pogled na razmere, v katerih ustvarjajo. »V zadnjih dveh letih se v arhitekturni stroki ni prav nič spremenilo na bolje. Nasprotno. Prostorsko zakonodajo so še dodatno ’zmrcvarili’ parcialni interesi sektorjev in lobijev,« pravi predsednica Društva arhitektov Ljubljana Maja Ivanič.

Do zdravja in okolja prijazno

Slama se v arhitekturi uporablja, odkar je človek začel pridelovati žita, torej že več kot deset tisoč let. Poleg tega, da je vsestransko uporabna v domačih obrteh, se v arhitekturi najdlje uporablja kot kritina in kot vezivo pri gradnji z ilovico ali blatom, v zadnjem času pa najpogosteje v obliki bal. Od gradnje prve stavbe z balami slame v 19. stoletju v zvezni državi Nebraska v ZDA se je razvilo več tehnik takšne gradnje, ki so danes znane po vsem svetu.

Prek meja dobrega okusa

Noči našega glavnega mesta so svetle. Poleg uličnih svetilk jih osvetljuje množica svetlobnih napisov in displejev, nameščenih po stavbah. Eden izmed najsvetlejših in v zadnjem času deležen največjega nasprotovanja je pred nekaj meseci postavljeni svetlobni prikazovalnik na betonskem obelisku zraven paviljona Jurček na Gospodarskem razstavišču, ki z migetajočo svetlobo razsvetljuje celotno območje razstavišča in okolice. Ponoči je svetloba opazna kilometre daleč, sploh kadar se odbija od nizkih oblakov. Četudi se sliši neverjetno, je prikazovalnik dobil kulturnovarstveno soglasje, češ da je bil obelisk že v preteklosti uporabljen za oglaševanje. Ni pa ta prikazovalnik prvi, ki je v Ljubljani sprožil polemike. Podoben je pred časom z vrha stolpnice TR3 na Trgu republike obseval nebo širše ljubljanske okolice in bil deležen nemalo negodovanja meščanov. Svetlobna prikazovalnika sta že dolgo pritrjena tudi na fasadah Gostilne Šestica in Gimnazije Jožeta Plečnika.

Kruh moj vsakdanji

Ljubljančan Klemen Košir je ena tistih ustvarjalnih duš, ki vse počnejo s srcem. Po izobrazbi je ekonomist, a zadnje desetletje se osredotoča na kulturo prehranjevanja. Je ponosen kuharski samouk in kulinarični raziskovalec, ki se s hrano ukvarja na vse mogoče načine. Je tudi ustanovitelj založbe Naturšček, ki je pred kratkim praznovala prvo triletko. V tem času je o hrani demonstrativno nehal pisati za medije in presenetil s kar tremi kuharskimi knjigami, ki so vse po vrsti presežki. So kulinarično mamljive, oblikovno pa prava paša za oči, to dokazujejo tudi številne nagrade.

Čipkasti zastor

V newyorškem predelu Chelsea so pred časom odprli restavracijo, v katero je umeščen veličasten čipkast zastor. Ogromna 120-kilogramska čipka je nastala pod prsti slovenske arhitektke in oblikovalke Mance Ahlin, ki zadnja štiri leta neprekinjeno živi in dela onstran Atlantika.

Bivalni ideal

Okoljska problematika in trajnostni razvoj sta dve od najaktualnejših tem današnjega časa. Močno sta vplivali na širše področje graditeljstva, kjer sta dodobra pretresli vrednostne sisteme in postali prednostni dejavnik načrtovanja. Rastoče zavedanje o nevarnosti globalnega segrevanja in o potrebi po opustitvi fosilnih virov energije je spodbudilo razvoj novih gradbenih tehnologij in materialov, ki omogočajo ogromne prihranke pri porabi energije v stavbah. Glede na to, da približno tretjina celotne porabe energije v državi odpade na porabo v stavbah (za ogrevanje, hlajenje, zračenje in osvetlitev), se zdi, da je to področje ena od pomembnih poti k doseganju zastavljenih okoljskih ciljev.

Šole brez stresa

Brez šol in izobraževanja si danes ne moremo več predstavljati življenja. Zato vedno več pozornosti namenjamo tudi načrtovanju in oblikovanju prostorov v šolah in vrtcih. Raziskave potrjujejo, da sta razvoj prostorskih vrednot in raven zavedanja o kakovostnem prostoru odvisna od primerov in izkušenj, s katerimi ima človek opraviti v zgodnji mladosti.

Ljubljansko barje

Ljubljansko barje ima v podobi slovenske prestolnice protislovno vlogo. Od nekdaj je imelo vse značilnosti neuglednega mestnega obrobja, kamor se legalno in nelegalno že stoletja odlagajo odpadki, skupaj z njimi pa so tu našle mesto tudi nekatere druge manj prijetne dejavnosti in manj zaželene družbene skupine. Nasproti temu izrazito negativnemu slovesu se postopoma vzpostavlja povsem drugačno gledanje, po katerem je Barje neverjetno naravno bogastvo in občutljiv, varovanja vreden ekosistem ter hkrati velik razvojni potencial za Ljubljano.

Čuvarji zgodb

Spomnim se klopi in dolge mize v veliki sobi, »hiši«. Zakonske postelje, nad katero je visela poročna fotografija. Črno-bela. Le ustnice so bile rdeče pobarvane. Spomnim se vonja hrušk in sliv, ki so se sušile na vrhu omare. Glinene peči, v kateri se je pekel črni kruh in na kateri smo si pozimi greli pordela lica in tajali otrple prste. Spomnim se kmečke hiše svojih starih staršev. Ni je več. Njene podobe in zgodbe živijo le še v spominu. In spomini, ja, spomini bledijo. In se, prepredeni z domišljijo, tudi spreminjajo. Ostanejo, če jih negujemo.

Odmik od klišejev

Včasih do uspešnega sodelovanja pride po naključju. Ker se ukvarjaš z istim športom. Ker skupaj sediš na letalu. Ali pa tako kot direktor podjetja Tajfun Iztok Špan in arhitekt Marjan Poboljšaj iz biroja Superform, ki sta se spoznala, ker njuna otroka obiskujeta isti ljubljanski vrtec. Sodelovanje med podjetnikom in arhitekturnim birojem se je začelo s prenovo individualne hiše, nadaljevalo pa z gradnjo dobrih dva tisoč kvadratnih metrov velikega montažno-skladiščnega objekta tovarne Tajfun v naselju Planina pri Sevnici v osrčju Kozjanskega. Ta ne-

Barve v arhitekturi: da ali ne?

V javnosti že več let poteka polemika o vpadljivo pobarvanih stavbah, ki se vse pogosteje pojavljajo po slovenskih naseljih. Poleg kritičnih prispevkov v medijih je temu fenomenu posvečenih več spletnih strani, kjer lahko obiskovalci sami objavijo fotografije po njihovem mnenju ekscesne uporabe barv v arhitekturi. Komentarji večinoma kar tekmujejo v ogorčenju nad nezaslišano samovoljo, pomanjkanjem okusa ali domnevnim ekshibicionizmom lastnikov teh stavb oziroma njihovih arhitektov. Pri tem je zanimivo, da kritiki barvitih hiš, ki so pogosto sami arhitekti, ne opazijo žalostnega dejstva, da bi bile te hiše grde, tudi če bi bile pobarvane belo.

Nova vsebina v starem

Slovenski kulturni spomeniki navadno nimajo prav veliko sreče, kadar se njihove prenove lotijo domači arhitekti. Spomnimo se ljubljanske Opere, ki se je iz reprezentančne stavbe historičnega sloga 19. stoletja spremenila v pohabljen objekt s črnim prizidkom, približno tako, kot da bi golobica dobila krokarjeva krila. Mnogo bolje se je godilo zgodovinskim stavbam, pri katerih je prenovo vodila arhitektka Maruša Zorec. Odličen primer prenove in nove namembnosti sta grajska pristava v Ormožu, ki je postala etnografsko-arheološki muzej, in Vetrinjski dvorec v Mariboru. Tudi prenovljeni Foresterija in Armerija v Kopru sta se po načrtih arhitekturnega biroja plusminus 30 prelevili v zanimivo knjižnico in sedež primorske univerze.

Jurij Hübscher, urarski mojster

Na Bregu v Ljubljani, v Hübscherjevi urarni, izmenično odzvanja bitje ur, nekatere od njih napovedujejo čas tudi z melodijo. Ure iz različnih zgodovinskih obdobij s svojimi mehanizmi in umetelnim dizajnom kažejo, kako so nekoč imeli poseben odnos do časa in do naprav, ki ga merijo.

Oblikovalski studio Asobi

Oblikovalski studio Asobi je skupina kreativcev, ki je skupno pot začela leta 1999. Študijski kolegi so studio ustanovili takoj po končani Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, svoje znanje pa so usmerili v produktno, industrijsko oblikovanje in v svetovanje podjetjem pri zasnovi in oblikovanju blagovnih znamk.

Nazaj k naravi

Aleš Žnidaršič in Katja Žlajpah sta partnerja v arhitekturnem biroju Multiplan arhitekti, pa tudi zasebno. Njun zadnji projekt je enodružinska hiša na Katarini nad Ljubljano, priljubljeni izletniški točki nedeljskih pohodnikov.

Kako se tega lotijo Nemci

Vsake toliko časa naše vlade pripravijo sestanek strokovnjakov, ki sanjarijo o strategiji naše prihodnosti. Ugotavljajo, da potrebujemo inventivno Slovenijo, polno znanja, in razglabljajo o državi kot o blagovni znamki. Da bi tudi mi nekoč pomenili kvaliteto, kot jo označuje znak »made in Germany«. Vendar je za to treba nekaj tudi narediti in tudi za pregovorno blagovno znamko Nemčije je bilo treba storiti marsikaj. In če smo konkretni – oznako »made in Germany« so si izmislili Angleži.

Restavrator keramičnih posod

Njegov poklic je nekaj zelo posebnega, s svojim delom, z rekonstrukcijami starih posod, nas seznanja s tem, kako so v davnini kuhali, kako shranjevali živež in kakšno vrednost je posodje imelo v družbi. Njegovo delo priča o bivalnih navadah naših prednikov. Nekateri arheologi pravijo, da je Stanko Gojkovič ta hip edini, ki je v 40 letih delovne dobe pridobil takšno rutino in znanje, da je kos še tako težki nalogi rekonstrukcije arheoloških najdb iz keramike.

Naredi si sam

Če smo se od svojih babic in dedkov naučili ročnih spretnosti, če znamo plesti, kvačkati, sami obdelati les in nam niso tuja sestavljanje, lepljenje, vijačenje in barvanje, potem imamo vse potrebne veščine, da se predamo trendu, ki sliši na ime: naredi si sam. Lahko preoblečemo stare fotelje, spletemo senčnik za luč, nakvačkamo zavese, zvozlamo preprogo, morda celo naredimo mizo iz poceni opažnih desk in jo prebarvamo s svojim najljubšim pastelnim odtenkom. Ne le, da bomo s tem svojemu domu dodali osebno noto, z ročnim delom si bomo celo polepšali dolge jesensko-zimske večere in s sebe stresli stres. Brez dragih psihoseans. In brez televizije.

Stanovanjska politika

Ob koncu javne obravnave Nacionalnega stanovanjskega programa 2013–2022 je Mreža za prostor organizirala javni posvet. Eden od sklepov posveta je bil, da je treba predlog nacionalnega stanovanjskega programa temeljito preoblikovati, tudi zato, ker ni usmerjen v spodbujanje najemnih stanovanj, temveč v veliki meri ohranja obstoječo paradigmo zagotavljanja lastniških stanovanj.

Svet Vmes

Slovenske šole so ustanove, kjer se z vso resnostjo pristopa k izobrazbi mladih. Šolski prostori so praviloma oblikovani tako, da spodbujajo spoštovanje, red in disciplino. Toda učenje v šolah ne poteka samo v učilnicah, ampak tudi med njimi – na hodnikih, pred šolo in v okolici. Tako kot pri pisarniškem delu največ ustvarjalnosti ni za pisalno mizo in se kočljive podrobnosti posla običajno lažje razrešijo ob kosilu kot pa v sejni sobi, podobno v šolah druženje in izobraževanje ne potekata samo v učilnicah, ampak tudi med njimi.

Pogrinjki za prijatelje

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje je od 12. maja na ogled razstava Pogrinjki za prijatelje #2: okusna izbira flamskega oblikovanja. Razstava, ki jo je belgijska kustosinja Veerle Wenes pripravila v sodelovanju z MAO, povezuje šest belgijskih oblikovalcev in umetnikov, ki v štirih namiznih instalacijah izhajajo iz skupne ideje užitka v druženju in obedovanju. A so s svojim miselnim in ustvarjalnim ozadjem seveda mnogo več kot to.

Nove svetlobne resolucije

Septembra lani so se s polic trgovin v Evropski uniji poslovile še zadnje žarnice z gorilno nitjo, tokrat tiste najšibkejše. Evropska komisija pregon klasičnih sijalk, sijalk z motnim steklom in visokoenergijskih halogenskih žarnic utemeljuje z znatnim prihrankom električne energije in zmanjšanjem vplivov na podnebne spremembe. Regulacija trga je sicer opazno spodbudila razvoj varčnih tehnologij. Če utemeljeno, bo povedal čas.

Zelena revolucija

Ne samo v Nemčiji in Avstriji, tudi v Sloveniji vse bolj prevladuje trend gradnje objektov z učinkovito rabo energije, ki je po možnosti pridobljena iz obnovljivih virov. Primer dobre prakse je novi leseni pasivni vrtec v Moravčah, ki ga je projektiralo podjetje Geoplan iz Kamnika, financirala pa občina Moravče in Ekosklad.

Nevtralni prostor spomina

Pri spominu na žrtve prve in še posebej druge svetovne vojne se v Sloveniji nikakor ne znamo izogniti polarizaciji. Zaradi našega zgodovinskega spomina se kot narod nagibamo k iskanju simbolov, ki bi kazali, ali gre za spomenik »našim« ali »njihovim«. Poleg tega smo, ko gre za spomenike, preveč nagnjeni h konkretnemu; raje bi videli bronastega mladeniča popolne postave, ki se herojsko upira udarcu sovraga, kot pa abstraktno formo, ki bi zahtevala premislek. Zato je izbrana zasnova spomenika, ki naj bi počastil padle in umrle vojake v slovenskih gorah, toliko prijetnejše presenečenje.

Oblikovanje lahko spremeni družbo

Ruedi Baur je švicarski oblikovalec francoskega rodu, rojen leta 1956 v Parizu. Dejaven je na področju informacijskega oblikovanja v javnem prostoru. Otroštvo je preživel v Franciji, študiral v Švici in večino poklicne poti delal v različnih državah. V Parizu in Zurichu vodi interdisciplinarna studia Intégral in tam uresničuje ideje načrtovanja javnega prostora in informacijskega oblikovanja. Med najodmevnejše projekte se uvrščajo informacijsko oblikovanje francoskega centra George Pompidou, mestnega jedra v Lyonu ter letališči Köln-Bonn in Dunaj. Je ustanovitelj inštituta Design2context v Zürichu in vodja podiplomskega programa Civic City v Ženevi.
Petra Černe Oven se je z njim pogovarjala na delavnici, ki je potekala v okviru dogodka ALUO Design Talks obeh oblikovalskih oddelkov na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.

Nove zapovedi v kopalnicah

Kopalnica za marsikoga od nas ni le sanitarni prostor v hiši ali stanovanju, je tudi prostor, kjer najdemo mir, se sprostimo, posvetimo sebi in svojemu videzu. V kopalnici smo vsak dan, vanjo vstopajo tudi naši gostje, zato je pomembno, da se v njej dobro počutimo, da izberemo materiale, ki so nam pisani na kožo, in da sta oprema in svetloba kakovostni. Vnaprej je treba premisliti, koliko prostora bomo namenili kopalnici, če je prostor zanjo omejen, pa kako ga najbolje izkoristiti.

Izginula generacija

Arhitekturno projektiranje kot gospodarska panoga je neposredno odvisno od stanja ekonomije in gradbeništva. Naj poenostavimo: investicija v gradnjo je večletni postopek, ki zahteva stabilen trg, posojilo banke in kupce, ki bodo naložbo v nepremičnino povrnili s kupovanjem stanovanj ali pa s kupovanjem izdelkov in storitev, ki jih nepremičnina omogoča. Zaradi posojilnega krča, ko zaradi slabih izkušenj z gradbenimi in investicijskimi podjetji banke ne odobravajo več kreditov in ko ljudje izgubljajo službe ter ne zmorejo kupovati nepremičnin, povpraševanja po novih gradnjah ni. Kaj se torej dogaja z arhitekturo in arhitekti, ki jih v času krize skoraj nihče ne potrebuje?

Bivanje in voda

Stežka boste našli arhitekta, ki mu ni blizu estetika golega betona – ’jolie laide’ (v grobem prevodu ’grda lepota’) bi bil primeren opis te ljubezni do surovosti in iskrenosti materiala v njegovi najbolj prvinski obliki. Morda ni naključje, da so se gole betonske fasade stanovanjskih hiš pričele bolj množično pojavljati v japonskih mestih v dvajsetih letih prejšnjega stoletja; čistost linij in materiala ustreza japonskemu razmišljanju in odnosu arhitektura–narava.