Kako podpreti mlade oblikovalce

Še tako dobra oblikovalska zamisel svojo estetsko in uporabno vrednost pokaže šele takrat, ko se prelevi v otipljiv izdelek. Če ne najde poti v življenje, za vedno ostane zaprta v računalniški shrambi ali počasi bledi na papirju. A pot od zamisli do izdelka je pogosto zapletena, niti malo lahka in brez pomoči jo je posebej mladim in neznanim oblikovalcem težko, včasih kar nemogoče utreti. Razmere do začetnikov niso prijazne: velika podjetja so bolj naklonjena znanim, uveljavljenim imenom, saj verjamejo, da že njihov podpis zagotavlja izdelku boljšo prodajo, nekatera – sicer bolj redka – imajo svoje hišne oblikovalske ekipe, za nekatere pa je oblikovanje tako ali tako nepotreben strošek. Izdelke malo »pooblikuje« kar kdo iz podjetja. Kakšen tržnik, če ta nima časa, pa poslovna sekretarka, je cinično pripomnil moj znanec iz oblikovalskih krogov.

Skodlarstvo, stara ljudska obrt

Ostre zime in obilne padavine so še vedno pogost pojav v alpskem svetu, čeprav so še do nedavnega razglašali, da se nam bližajo korenite vremenske spremembe in vsesplošna otoplitev planeta. Ker podnebne razmere v Alpah niso ravno mile, zaradi velikih temperaturnih razlik med zimo in poletjem, ker pozimi pade obilo snega, poleti pa pogosto pada toča, se je že v ’pamtiveku’ izkazalo, da je lesena kritina za ta območja najustreznejša. »Prednost lesenih streh je toplotna izolacija poleti in pozimi. S pokrivanjem streh na naš, gorenjski način pa je streha tudi zelo močna.

Interjerji v zdravstvu

Za obisk pri zdravniku se odločimo zaradi potrebe po ohranjanju zdravega telesa in duha ali pa zaradi izboljšanja svojega zunanjega videza. V obeh primerih razmišljamo o neprijetnih pregledih, morda bolečini, ali pa vsaj upamo, da nam bo čas ob obisku zdravstvene ustanove čim hitreje minil. Tega se zaveda vse več zasebnih zdravstvenih ustanov. Njihova glavna naloga je skrb za zdravje, želijo pa si tudi, da bi se obiskovalci pri njih počutili čim boljše oziroma vsaj ne slabo. Obisk njihove ustanove naj bi bila zanje prijetna izkušnja, ki jo bodo, če bo to potrebno, z veseljem ponovili.

Mesta pešcem!

Poznate občutek, ko se, potem ko ste dolgo čakali na zeleno luč za prečkanje ceste, rdeča luč na semaforju spet prižge, še preden vam je uspelo priti do sredine cestišča? Ali pa, ko morate stopiti na cesto, ker je na pločniku parkiran avto? Ste že videli pločnike, ki se nenadoma zožijo, tako da nič več ne omogočajo hoje, zraven pa je pas za avtomobile nedotaknjen, v vsej svoji širini? Večkrat prečkate cesto tam, kjer ni prehoda za pešce, saj je do prehoda preprosto predaleč? Imate neprijeten občutek, ko greste ponoči sami skozi slabo osvetljen podhod ali ko v temi prečkate prazno parkirišče kje v predmestju, kjer osamljen stoji vaš avto? Podobnih primerov je nešteto in z njimi se srečujemo, ko hodimo po vsakdanjih opravkih. Vse omenjeno so simptomi mesta, ki je slabo prilagojeno pešcem.

Povrniti življenje

Po podatkih ministrstva za infrastrukturo in prostor kar tretjina slovenskih gospodinjstev prebiva v domovih, ki jim puščajo strehe, imajo vlažne stene ali pa jim trohnijo okna, skratka, so tako ali drugače neprimerni. Hiše, v katerih živimo, očitno zanemarjamo in ne vzdržujemo na sprejemljivi ravni. Kje je vzrok in kaj lahko storimo glede tega?

Jure Kotnik: "Treba je igrati globalno."

Jure Kotnik je arhitekt in teoretik mlajše generacije. Pozornost domače, pa tudi svetovne javnosti je vzbudil s knjigo o kontejnerski arhitekturi, za katero je prejel Plečnikovo medaljo za prispevek na področju arhitekturne teorije, kritike in strokovne publicistike in za katero so na Amazonu zapisali, da je »a must have«, kar je verjetno najboljša možna kritika, ki si jo avtor lahko želi. Je svetovalec za arhitekturo vrtcev pri Svetovni banki, precej pa se ukvarja tudi z razvojem inovativne arhitekturne metodologije.

Dostopnost za vse

Danes živi v Evropi 15 do 20 odstotkov ljudi, ki zaradi slepote, slabovidnosti, gluhote ali naglušnosti, telesnih poškodb ali drugih osebnih okoliščin potrebujejo tehnične in druge pripomočke, prilagojene okolju, ali pomoč druge osebe. Obseg prebivalstva, ki potrebuje pomoč v vsakdanjem življenju, se tudi zaradi staranja prebivalstva strmo povečuje. To so samo nekatera dejstva, ki bi morala spodbuditi problematiziranje »resnice o mladi in zdravi družbi«, tudi z namenom, da se spopademo s strahom pred izključenostjo iz družbe. Ustrezno prostorsko načrtovanje in prilagoditve v prostoru so njuni ukrepi za zagotavljanje vsem dostopnega prostora, predvsem pa za zagotavljanje socialnega vključevanja gibalno oviranih v družbo.

LLSTOL

Vse se je začelo na ljubljanski fakulteti za arhitekturo kot krajša delavnica pod mentorstvom profesorja Tadeja Glažarja. Tema je bila oblikovanje uporabnega in udobnega stola za mlade ljudi, prebivalce manjših stanovanj in z dosegljivo ceno. »Takrat sem bil v tretjem letniku fakultete. Moj cilj je bil oblikovati čim enostavnejši stol iz čim manjšega števila elementov, da bi bil tako dostopen širokemu krogu uporabnikov in racionalen za proizvodnjo,« pravi avtor zasnove LLSTOLA, absolvent arhitekture Luka Ločičnik. »Poleg tega sem želel, da bi bil stol sestavljiv ali večnamenski, zato odločitev za dva oblikovno in dimenzijsko enaka elementa v obliki črke L.«

Naj bo luč!

Osvetlitev bivalnega ali delovnega prostora je danes tako rekoč samoumevna. Pritisnemo stikalo, na stropu se prižge luč, in to je to. Če osvetlitev ni prešibka ali premočna, ne razmišljamo kaj dosti o vplivu razsvetljave na naše počutje. Pa bi morali. Svetloba namreč ni samo vizualno orodje, je veliko bolj pomembna, kot si mislimo. Sončna svetloba že tisočletja uravnava naš bioritem, in naše ravnanje z umetno svetlobo ne vpliva samo na naše dojemanje prostorov, ampak tudi neposredno na naše umske in telesne sposobnosti ter počutje.

Ogrevanje individualnih hiš

Živimo v deželi, kjer moramo bivalne prostore pozimi ogrevati, poleti pogosto hladiti, ves čas pa potrebujemo toplo sanitarno vodo. Potrebe po toplih prostorih in vodi zadovoljimo z različnimi energenti. Razen nekaterih srečnežev, ki si drva lahko pripravijo sami, si jih moramo vsi drugi kupiti. Stalno zviševanje cene kurjave in s tem tudi stroškov, ki jih moramo pokriti iz družinskega proračuna, je razlog, da je začela energetska revščina trkati na številna vrata. Vsako gospodinjstvo v hiši ali bloku plačuje stroške tudi za osvetljevanje prostorov, kuhanje, gospodinjske aparate, gospodarske stroje ... Stroške je mogoče krepko znižati z ukrepi v dveh smereh. Prva je toplotna izolacija oboda stavbe, druga je povezana z ogrevalnim sistemom. Z izvedbo učinkovitih energetskih ukrepov se znižajo stroški, ti ukrepi pa prispevajo tudi k manjšemu obremenjevanju okolja in izboljšujejo kakovost bivanja.

Notranja oprema: kuhinja

Danes večina ljudi uživa v pripravi hrane v domači kuhinji. Ker marsikdo želi poznati izvor hrane in mu kakovost prehrane veliko pomeni, se družina spet več zadržuje v kuhinji, ta pa mora s svojo oblikovanostjo ustrezati tudi visokim tehnološkim merilom. Kuhinjska napa je denimo postala prava mala strojnica. Drugače od kuhinje iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki je bila soba zase, zaprta z vrati in s steno ločena od drugih prostorov v hiši, je kuhinja današnjega časa spet središče doma, vidna vsem, priprava hrane je družabni dogodek in zato vonj po njej ni več prepovedana esenca v našem domu. Malo prostorov je v stoletjih človeškega bivanja ohranilo tako pomembno in primarno vlogo kot prav kuhinja. Že od časov, ko se je priprava hrane preselila v notranjost bivališča, so se ljudje ukvarjali z velikostjo, organizacijo in kasneje tudi obliko kuhinje.

Miha Krištof, umetnostni kovač

Kovaštvo ima pri nas večstoletno tradicijo. V prvi polovici 20. stoletja je bila kovačija v Kropi na Gorenjskem še dejavna. Pokonci jo je držal kovač in mojster umetnostnega kovaštva Joža Bertoncelj. Danes je v Kropi kovaški muzej, do nedavna so organizirali tudi poletne kovaške delavnice, a pravih mojstrov ni več prav veliko, zato kovaštvo izumira. Uradni dokumenti in etnološka stroka govorijo o tem, da imamo danes v Sloveniji le še enega takšnega mojstra in ta živi v Vinarjah pri Mariboru. To je Miha Krištof.

Nazaj k naravi, navzgor

Več kot desetletje je minilo, odkar je nizozemski arhitekturni studio MVRDV predstavil projekt Pig City, utopistično in rahlo porogljivo vizijo prihodnosti prašičereje v več kot 600 metrov visokih stolpnicah. Arhitekti so načrte za svoje prašičje nebotičnike utemeljevali s podatkom, da je Nizozemska ena največjih evropskih izvoznic svinjine, za organsko vzrejo te pa bi potrebovali kar 75 odstotkov površine države. V deželi, kjer zemljo vztrajno trgajo morju, bi bilo to seveda neizvedljivo. Vertikalno vzrejo so predstavili kot zgoščeno, samozadostno alternativo tradicionalnim predimenzioniranim prašičjim farmam.

Gradnja za starejše

Staranje prebivalstva po vsem svetu je eden od resnejših izzivov, pred katerimi se je znašla sodobna družba. Milijon ljudi na svetu vsak mesec doseže starost 60 let. Večina svetovnega bogastva pa je v lasti ljudi, starejših od 65 let. Številne spremembe, povezane s tem, so evropski parlament spodbudile, da je letošnje leto razglasil za evropsko leto aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami. Namen številnih dejavnosti je okrepiti zavedanje o hitro starajočem se prebivalstvu in spodbuditi kakovostno oblikovanje do starejših prijaznega okolja. Pomembno je iskanje novih interdisciplinarnih rešitev, ki bodo staranje spremenile v priložnost.

Prenova starih blokov

Kar 61 odstotkov obstoječih stanovanjskih stavb v Sloveniji je bilo zgrajenih v letih 1946–85, od tega 63 odstotkov stanovanj v večstanovanjskih stavbah. To pomeni, da je naš kolektivni stanovanjski fond glede na način gradnje in uporabljene materiale razmeroma star in zahteva prenovo. Z nujnostjo prenove stanovanjskega fonda iz druge polovice 20. stoletja se srečujejo vse evropske države. Številne so v sodelovanju z mestnimi upravami oblikovale celovite strategije regeneracije naselij in jih vključile v državne stanovanjske politike oziroma mestne razvojne programe.

Ogrevanje v blokih

Lastnik stanovanja v večstanovanjski stavbi oz. bloku je danes v stresni situaciji. Zaveda se, da živi v energetskem požeruhu in da potratno »metanje polen skozi okno« plačuje sam. Nanj pritiska zakonodaja, ki zahteva obvezno merjenje in plačevanje toplote po dejanski porabi. Dobrikajo se mu država, ki mu prek Eko sklada daje kredit ali subvencije za obnovo, ter dediči, ki pa do prepisa neradi financirajo prenovo. Sam se mora dobrikati upravniku, ki običajno po bližnjici naredi le tisto, kar mora, marsikaj pa »pozabi«. Ko želi nekaj spremeniti in doseči soglasje preostalih lastnikov, pa tudi z največjim dobrikanjem težko vstopi v »Misijo mogoče«.

Aleš Lombergar

Letos avgusta so v notranje okvire izložb v Urbančevi mestni palači, na vogalu Trubarjeve ulice in Miklošičeve ceste v Ljubljani, vgradili še poslednji element, ki je lepo zaokrožil zgledno prenovo te secesijske stavbe. To so jedkana stekla, nastala po vzorcu enega izvirnika in nekaj črepinj. Steklo so razbili veseljaki davnega leta 1989, ko so po silvestrski noči zagnali v izložbo Centromerkurja steklenico šampanjca. A na srečo je naslednje jutro Aleš Lombergar opazil razbito šipo, in ker ima »pravo oko«, je vedel, da je šlo po gobe še eno poslednjih ljubljanskih historičnih oken iz leta 1903. Zavedal se je, da je te črepinje treba shraniti, z dovoljenjem brezbrižnega poslovodje trgovine je drobce stekla pobral in shranil.

Delovni prostori prihodnosti

Globalna povezanost in konkurenca nam neizbežno vsiljujeta spremembe. Ker so tujci pripravljeni za manj delati več, se moramo prilagoditi. Prehajamo v storitveno ali celo informacijsko ekonomijo. Čas tovarn je mimo, prišel je čas pisarn. Kakšna so oz. naj bodo delovna mesta te nove ekonomije, da bomo lahko dobro delali?

Brez soli in popra

Številke so spet rekordne. Slovesnega odprtja letošnjega, 13. bienala arhitekture v Benetkah se je udeležilo 40 odstotkov več obiskovalcev in novinarjev kot odprtja pred dvema letoma, več je tudi državnih paviljonov ter različnih razstav in dogodkov po vsem mestu; mednje denimo sodijo izvrstne retrospektive Carla Scarpe, Gia Pontija in Alvara Size, poleg vsakokrat pestre razstave del iz zasebne zbirke fundacije Pinault. Tridnevni kaos v laguni z neskončno številnimi odprtji med Arzenalom, Giardini in nacionalnimi paviljoni je potrdil, da je beneški bienale glavni arhitekturni svetovni dogodek, kjer morajo vsi tisti, ki želijo v tej panogi kaj veljati, razstavljati, sodelovati ali pa se vsaj udeležiti odprtja.

Zlati beneški lev za življenjsko delo

Živi na skrajnem zahodnem robu Evrope, kjer ob obale Pirenejskega polotoka buta Atlantik. Vztrajno sledi svojim idejam, ne uklanja se svetovnim trendom, čvrsto stoji na svoji poti, ustvarja strogo arhitekturo in videti je, kot da bi črpal modrost iz zemeljskih plasti, ki hranijo ostanke starih civilizacij. Ne zmeni se za svetovno mašinerijo, ki proizvaja zvezde, toda svetovni slavi se preprosto ni mogel izogniti. Zaradi svojega dela ne. Prejel je že skoraj vsa priznanja, ki jih arhitekt lahko dobi – leta 1988 je dobil evropsko nagrado Miesa van der Roheja pa zlato medaljo Fundacije Alvarja Aalta, leta 1992 Pritzkerjevo nagrado, leta 2009 zlato medaljo RIBA in 2011 zlato medaljo IUA.

Svet je prenasičen

Na svetu je sedem milijard ljudi in število hitro narašča. Spletna stran Worldometra vsak dan zabeleži približno 200 tisoč novih rojstev, torej skoraj eno Ljubljano na dan, in 94 tisoč smrti. Sedem milijard ljudi vsak dan potrebuje hrano in svoj bivalni prostor. Zato sta, pa čeprav se tega še ne želimo zavedati, nepozidana naravna in urbana krajina najvišja in najbolj trajnostna okoljska vrednota, prenova – ne energetska, temveč predvsem prostorska in oblikovna – pa najbolj aktualna in najbolj trajnostna arhitekturna tema. V slovenskem in svetovnem merilu. Na lanski mednarodni konferenci Piranski dnevi arhitekture je arhitekt Franz Jaschke iz berlinskega arhitekturnega biroja Winfried Brenne, specializiranega za arhitekturne prenove, med drugim izpostavil, da »ohranjati obstoječe arhitekturne kakovosti zahteva inteligentne in inovativne koncepte, obenem pa odpira nova področja arhitekturnega oblikovanja. Izraba obstoječih stavb namesto novogradenj je najvišja stopnja trajnostne gradnje, saj maksimalno ohranja naravne vire«.

Perfekcionist, obseden z detajlom

Oče je v tej panogi začel že kot direktor Marlesa, v začetku 90. let pa je s partnerji ustanovil svoje podjetje. Pot je bila turbulentna vse do leta 2003, ko smo se odločili, da podjetje spremenimo v družinsko, ker smo spoznali, da le tako lahko uresničimo zastavljene cilje. Energijsko varčna gradnja pred 20 leti res ni bila prodajni hit, govoriti o njej je bilo približno tako, kot bi Eskimu prodajal sladoled. Energija je bila v tistih časih skoraj zastonj. Iskani sta bili predvsem hitrost gradnje in cenovna učinkovitost. Šele v zadnjih petih letih je energijsko varčna gradnja postala naša konkurenčna prednost. S prihodom krize še toliko bolj.

Madrid Rio

V zgodovinskem razvoju mest se dogaja, da infrastruktura, ki je bila za mesto nekoč pomembna, sčasoma postane moteča in zavira razvoj. Spomnimo se le srednjeveških obrambnih obzidij, ki so sprva mestom omogočala preživetje, pozneje pa so bila odveč in je razvoj mest zahteval njihovo odstranitev. Takšna sprememba je hkrati priložnost ustvarjanja novih kvalitet. Če se omejimo na Ljubljano – Jože Plečnik je na mestu nekdanjega obzidja in obrambnega jarka med obema vojnama zasnoval ureditev Vegove ulice in Zoisove ceste.

Posluša staroselce in šepet narave

Blue Mountains, gorato pokrajino zahodno in severno od Sydneyja s 1100 metri nadmorske višine, ovijajo modre meglice, ki jih ustvarjajo hlapi evkaliptovih olj, od tod tudi ime Modre gore. Te vzpetine in kanjoni, poraščeni z evkalipti, visokimi praprotmi in drugim razkošnim rastjem, so v 18. stoletju kar nekaj časa preprečevali belim priseljencem, da bi prodrli do aboriginskih naselij in poti. V teh opojnih gozdovih 150 kilometrov zahodno od Sydneyja sredi narodnega parka leži na nadmorski višini tisoč metrov, na eni izmed starih aboriginskih poti, Murcuttova stvaritev – hiša za družino Simpson - Lee. Tja, na poraščeni skalnati rob, je postavil dva nizka bivalna paviljona, ločuje ju pravokotni ribnik, v stavbo vodi lesena brv skozi zastekljeno preddverje. Materiali so preprosti – polirana betonska tla, omet iz blata, znižane stene iz opeke, jeklena okvirna konstrukcija in zunanje obloge iz valovite pločevine.

Slovenska arhitektura v svetu

Slovenska arhitektura je v svetu zelo cenjena. O tem pričajo številne objave slovenskih projektov v različnih tujih medijih, zmage na mednarodnih natečajih, najuglednejše mednarodne stanovske nagrade, realizacije v tujini, povabila arhitektom za gostovanja in predavanja na tujih univerzah, konferencah in razstavah.

Renesansa uporabe lesa

Uporaba lesa v gradbeništvu doživlja v Sloveniji popolno renesanso. Gradnja z lesom je izziv in priložnost za Slovenijo. Ne samo, da je les trajnostni material in da ga imamo pri nas v izobilju, ponuja izjemne možnosti v gospodarstvu, povezovanje in obujanje različnih obrti, omogoča zaposlovanje, trajnostno gradnjo, ki je prijazna do človeka in okolja. Les ima danes prednost pred preostalimi gradbenimi materiali zlasti zato, ker znižuje emisije ogljikovega dioksida, in z energetskega vidika. Z novimi tehnološkimi procesi postaja kot gradbeni material vedno bolj kakovosten, saj se odpravljajo njegove slabosti. Lesena gradnja mora biti ustrezno zaščitena in tako lahko zdrži tudi več sto let. Lesu škoduje le vlaga, niti potres niti požar sodobnim konstrukcijam nista več nevarna. Vedno več objektov, čeprav še vedno premalo, je v celoti zgrajenih iz lesa, tako konstrukcije kot notranjost in zunanjost. Na številnih objektih pa se les vedno bolj pogosto uporablja vsaj v enem segmentu, to je na fasadah ali pa kot konstrukcijski material. Stoletja stare, a ohranjene lesene hiše imajo še danes neverjetno velik šarm. So estetsko izjemno lepo zasnovane. Prav tako pa se v njihovi notranjosti ljudje večinoma zelo dobro počutijo. Les je vsekakor gradbeni material tretjega tisočletja. Sodobne tehnologije obdelave lesa omogočajo zanimive nove konstrukcijske in arhitekturne rešitve. Najvišja kakovost obdelave lesa v arhitekturi je gotovo recept za uspeh v prihodnosti. Les je ponujal izzive najvplivnejšim arhitektom. Poseben odnos do oblikovanja v lesu je značilen zlasti za skandinavske dežele. Eden vodilnih pri oblikovanju z lesom je finski arhitekt Alvar Aalto, ki je v njem prepoznal več kot le gradbeni material. Pristen odnos do uporabe lesa se v njegovi arhitekturi izraža v konstrukciji, notranjosti in zunanjosti. V slovenskem prostoru je uporabo lesa na subtilen način, s posnemanjem stare obrti, prenašalo v sodobno arhitekturno govorico več arhitektov, na primer Jože Plečnik in Oton Jugovec. V nadaljevanju predstavljamo izbor sodobne lesene arhitekture, kjer les ni skrit.

Razpad sistema

Na začetku krize je bilo vse drugače. Gradbena podjetja so bila videti kot veličastni generatorji slovenskega gospodarstva. Peščica večjih podjetij je obvladovala trg, njihovi direktorji pa so bili nedotakljivi. Kriza na finančnih trgih jih je sicer upočasnila, a nihče ni pričakoval tega, kar je sledilo.

Maruša Zorec: »Praznine so pomembnejše kot pozidan prostor«

Maruša Zorec je, če bi sodili po prvem vtisu, tiha in nekoliko zadržana arhitektka. O svojih prvih stikih z ruševinami, prostori preteklosti, pripoveduje tiho, kot bi ne hotela, da bi glineni zidovi slišali njene misli in spoznali njene namene. Z arhitektoma Mašo Živec in Žigo Ravnikarjem je za ureditev Grajske pristave v Ormožu pred kratkim prejela nagrado Prešernovega sklada. Zagotovo velik praznik zanjo osebno, za njeno družino, za skupino mladih arhitektov, predvsem pa za arhitekturno stroko, ki dokazuje, da se sodobna prihodnost lahko zida tudi s premišljenim usmerjanjem svetlobe skozi glineno opeko. »Verjamem v prostore z značajem. Karakter pa prostor dobi tudi, ko ga naselijo in v njem zaživijo ljudje, puščajo sledi in ga obrabijo. Verjetno se pri nekem nakupovalnem centru ne bi imela priložnosti srečevati s tako močnimi temami,« pravi.

Živa legenda

Ko je Oscar Niemeyer v Braziliji na topel decembrski dan praznoval 104. rojstni dan, je povedal, da še ne gre v pokoj, in se ponosno pohvalil, da vsak popoldan še vedno projektira v svojem ateljeju v bližini Copacabane. Sedaj pripravlja načrte za gledališko stavbo v parku Flamengo na hribu Sladkorni stožec blizu Ria de Janeira. Predlani so ob njegovem rojstnem dnevu slovesno odprli Mednarodni kulturni center Oscarja Niemeyerja v španskem mestu Aviles, ki ga je sprojektiral ta vitalni »praoče« brazilske sodobne arhitekture, leta 2010 pa so v mestu Niteroi blizu Ria odprli novi sedež Fundacije Oscarja Niemeyerja in tudi ta stavba je nastala po njegovih načrtih.

V koraku s časom

WirtschaftsBlatt je vodilni av–strijski časopis za ekonomijo, finance in finančne trge. Zaradi funkcionalnih zahtev in želje po novem duhu se je naročnik odločil za temeljito prenovo najetih prostorov uredništva v starejšem objektu, nekdanji predilnici v središču Dunaja. Za projekt bi lahko izbral katerega izmed številnih avstrijskih arhitekturnih birojev, a se je prav namenoma odločil za slovenski studio IDFL.