»Do sprememb bo prišlo le, če ohranjamo in gradimo skupnost«

Nika Kovač je stara 28 let, leta 2018 je magistrirala na Filozofski fakulteti s temo Pravica do izbire. Kampanja proti spremembam zakona o vodah je bila že druga referendumska kampanja, ki jo je vodila, a prva zmagovalna. Zanjo je porabila službeni dopust, a vsem priskrbela neizpodbiten dokaz, da ljudje nis(m)o ne pasivizirani ne apatični. Z Niko Kovač sva tokrat skušali govoriti tudi o bolj osebnih stvareh.

»V naši šoli ne vzgajamo le čebel delavk, ampak hočemo, da so učenci sposobni kritičnega razmišljanja«

Četudi še zdaleč ni mogoče reči, da je slovenski izobraževalni sistem slab, sodobni trendi in premik od formalnih referenc k veščinam terjajo prilagoditve. Znanje namreč obstaja tudi onkraj številčnih ocen, sreča ni le dobro plačana služba in zdravje neke skupnosti ni odvisno zgolj od rasti BDP, opozarja 64-letni John Newton, ravnatelj nedavno ustanovljene Ljubljanske mednarodne šole (LIS, Ljubljana International School), v sklopu katere delujejo vrtec, osnovna šola in gimnazija. Newton je svoj čas vodil podjetje z 80 zaposlenimi, nato je na gimnaziji v Minnesoti poučeval zgodovino, v Slovenijo pa je prišel kot ravnatelj mednarodne šole QSI, ki je v Ljubljani delovala od leta 1995 pa do 2020.

»Ne (s)pustite vode iz svojih rok«

Andreas Malm (1977) je predavatelj ekologije človeka na Univerzi v Lundu na Švedskem, raziskovalec, ki skozi prizmo ekonomske zgodovine raziskuje vzroke za podnebni zlom, pred katerim smo, in je, posledično, zaprisežen okoljski aktivist, borec proti industriji fosilnih goriv. Njegova knjiga How to Blow Up a Pipeline: Learning to Fight in a World on Fire preizprašuje primernost standardnih nenasilnih strategij boja, pri katerih vztrajajo okoljska gibanja, čeprav so razmere žgoče in bi bilo nujno ukrepati. Prav ta knjiga je vznemirila režiserja Žigo Divjaka, ki je Malma povabil v Slovensko mladinsko gledališče k vajam za študij avtorskega projekta Vročina. Prejšnji teden je bil Malm drugič v Ljubljani.

»V direktivi EU jasno piše, da poseg v vodno zemljišče ni dovoljen, izjeme tudi ne«

Ko je prof. dr. Mihael Jožef Toman sredi maja letos na povabilo revije National Geographic Slovenija pripravil webinar, je dobro uro trajajoče predavanje poslušalo več kot tri tisoč poslušalk in poslušalcev. Govoril je o stanju voda v Sloveniji. Zanimanje je zgovorno, gre pa prav tako za priznanje govorcu, ki tudi v mednarodnem prostoru velja za enega najpomembnejših strokovnjakov za vode. Toman je biolog in ekolog, raziskovalec strukture in funkcije celinskih voda, redni profesor za ekologijo in varstvo celinskih voda na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, član interdisciplinarne strokovne skupine Univerze v Ljubljani s področja voda. Z vodami se raziskovalno, strokovno in pedagoško ukvarja že več kot 40 let, njegova bibliografija obsega 420 bibliografskih enot, predvsem iz ekologije in varstva okolja.

»Epidemiologi so očitno bili in so še odrinjeni na rob«

V mesecih epidemije so praktično vsakemu Slovencu postali znani obrazi zdravnikov Bojane Beović, Mateje Logar in Aleša Rozmana, najbolj izpostavljenih članov strokovne skupine, ki jo je za snovanje ukrepov za obvladovanje epidemije lanskega marca ustanovilo ministrstvo za zdravje. Člani te skupine so legitimirali praktično vse vladne ukrepe na tem področju, od obveznega nošenja mask na prostem do odločitve, da se s korono okuženi oskrbovanci domov za ostarele ne bodo avtomatično napotovali v bolnišnico. Ko so se ukrepi vedno znova izkazali za neučinkovite, so odgovornost prelagali na ljudi – a za njihovimi zvenečimi nazivi, strokovnimi izrazi in grozečo retoriko se je skrivalo dejstvo, da Beovićeva, Logarjeva, Rozman in večji del njihove skupine v osnovi sploh niso usposobljeni, da bi med epidemijo prebivalstvu predpisovali, kako se naj obnaša.

Jerala: »Kdor misli, da se lahko izogne virusu, se moti«

Lokali so spet polni, na mejnih prehodih se drenjajo dopustniki in kakor pred letom dni se znova zdi, da je bila epidemija koronavirusne bolezni le nočna mora. Tako kot pred letom dni je virus še vedno prisoten med nami, toda utrujeni od dolgih mesecev poslušanja o katastrofalnih krivuljah okužb in smrti sedaj skorajda več ne zaznamo podatkov o nekaj umrlih na dan, vsak dan. Toda če ne bomo sedaj dokončno premagali covid-19, se bodo že čez nekaj mesecev krivulje znova izstrelile navzgor. Kot opozarja prof. dr. Roman Jerala, vodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu, prihajajo nove, bistveno bolj agresivne in nevarne različice koronavirusa. Edina obramba pred njimi in edina alternativa novim zaprtjem lokalov, šol, vrtcev, gospodarstva in državnih mej je precepljenje zadostnega deleža prebivalstva. Bližnjic ni, in kdor misli, da se lahko izogne virusu, se moti, opozarja Jerala, ki mu je Slovenska znanstvena fundacija zaradi zaslug pri osveščanju prebivalstva med epidemijo lani podelila častni naziv komunikatorja znanosti.

»Mladih ne zanimajo partizani in domobranci. Skrbi jih za službe in stanovanja.«

Kolikokrat se vam je zgodilo, da ste se po tihem, nemara pa kar na glas zgražali ob pogledu na dekleta, ki so na ulici snemala selfije za Instagram? Kolikokrat ste slišali, da so milenijci brezbrižni in brezskrbni, sebični, cinični in leni? Kolikokrat ste se zbali za prihodnost, ki jo bodo krojili za našo državo? Toda kot dokazuje raziskava Mladina 2020, najnovejša v seriji poglobljenih raziskav, ki so jo po desetih letih pod vodstvom sociologa Mirana Lavriča in politologa Tomaža Deželana izvedli raziskovalci univerz v Mariboru in Ljubljani, so tovrstni predsodki krivični, zgražanje pa neutemeljeno. Mladi med 15. in 29. letom so prav tako zvedavi, ustvarjalni in polni življenja, kot so bili njihovi predhodniki in predhodnice. S pomembno razliko – kot opozarja sociolog Rudi Klanjšek, ki je v sklopu raziskave posebej preučeval njihovo duševno stanje, jih krivični ekonomski sistem, izkoriščevalski trg dela in naraščajoča nestrpnost pehajo v vedno večje stiske. Klanjšek, ki ima ob doktoratu iz sociologije tudi diplomo iz ekonomije, že več let sodeluje pri raziskavah o položaju mladih v Sloveniji.

Ne razumejo potrebe po dostopnosti stanovanj

Zdi se, da se politika zaveda pomena dostopnosti stanovanj, hkrati pa ga ne čuti ter ga ne zna ali ne zmore nasloviti operativno. Razlogov za to je gotovo več, nekaj bi znala biti kriv zlom s socialno politiko stare države in zgrešeno prepričanje, da lahko stanovanja ljudem zagotovi prosti trg. Nekaj morda prispeva tudi dejstvo, da generacija politikov, ki je sodelovala v procesu množične privatizacije družbenih stanovanj, preprosto ne čuti potrebe po dostopnosti stanovanj in ni dovolj motivirana, da bi odločneje posegla na to področje. Morda nekaj prispeva tudi to, da so stanovanja predvsem vprašanje družbenega razvoja in socialne politike, prvi je pri nas podrejen gospodarskemu, druga pa se je izrazito skrčila na probleme socialno ogroženih skupin.

»Kaj nas osrečuje kot družbo?«

Zadnje leto nas je zaradi epidemije pahnilo v digitalni svet, ki pa ga že leta oblikujejo velike korporacije. Med njih bi lahko šteli tudi Uber – taksi podjetje, ki se sicer veliko raje razglaša kot tehnološko –, za katerega se je slovenska vlada odločila pripraviti tudi posebno zakonsko podlago za delovanje. A digitalizacija je zdaj »tista« beseda, vlada se je odločila ustanoviti tudi svet za digitalizacijo, na njegov vrh pa postavila dolgoletnega Uberjevega lobista Borisa Marka Andrijaniča. Svet ima po eni strani lahko velik vpliv, hkrati pa bi lahko deloval zgolj v interesu peščice, popeljal pa naj bi nas proti tako imenovani četrti industrijski revoluciji. O tem, ali je za vsem skupaj kaj vsebine ali je to le neka forma, smo se pogovarjali s Filipom Dobranićem - Mukijem, hekerjem in programerjem skupine Danes je nov dan.

Arjan Pregl: »Na protestih bi moralo biti sto tisoč ljudi«

Arjan Pregl gre že dlje časa v nos vladni politiki, moti jo dvoje: prvič, njegovi ironični, satirični tviti, intervencije na družbenih omrežjih, s katerimi se odziva na aktualni politični trenutek, in drugič, ker so njegova umetnost in njegove slike drugačne od vse tiste domačijskosti in estetike, ki naj bi jo prikazovala domoljubna umetnost. Ustvarja zunaj zapovedane forme, ustvarja na način, ki ga, tako prosto govori evropska poslanka Romana Tomc, »večina ljudi ne sprejema«.

»V nedostojnih časih je nedostojno, če ostaneš tiho«

Dr. Sandra Bašić Hrvatin je redna profesorica, znanstvena svetnica, na primorski univerzi poučuje medijske študije. Je tudi aktivistka, udeležuje se protestov, 27. aprila je pred vladno palačo dejala, da upora ni mogoče niti utišati niti zatreti. »Politične elite imajo v rokah denar, policijo, vojsko, banke, ki jih nenehno polnijo z našim denarjem, imajo v rokah trobila, katerih naloga je zastrupljati javni prostor in čistiti njihovo umazano politično podobo. Tisto, česar nimajo, mi pa imamo v izobilju, so vztrajnost, srčnost in pogum.«

»Veliki vodja se boji, da bi Aleksander Čeferin ustanovil stranko in ogrozil sedanjo oblast«

Za enfant terribla je veljal že v otroštvu. Čeprav prihaja iz urejene meščanske družine, se je družil z ljudmi z družbenega dna. V vojski, kamor ga je vtaknil oče, da bi ga discipliniral, je raje popival z romskimi trubači. Ko je postal odvetnik, je trmasto ubiral svojo smer. Leta 1989 je v natrpani tovarniški hali v Kosovski Mitrovici pro bono pomagal braniti rušenja socializma obtožene rudarje pred smrtno kaznijo. Kljub temu ga danes mediji skrajne desnice zmerjajo z udbašem in komunistom. Zmerjajo tudi preostale člane njegove družine – ker so pač v sorodstvu s Čeferinovim sinom Aleksandrom, predsednikom Uefe, Združenja evropskih nogometnih zvez. Če bo sin šel v politiko, ga bo oče podprl – podprl pa ga bo tudi, če bo dokončal drugi mandat na čelu Uefe, pravi. Podpira tudi hči Petro pri petkovem kolesarjenju in najstarejšega sina Roka na položaju ustavnega sodnika. Medtem pa Peter Čeferin pri 83 letih še naprej bije tudi svoje bitke z establišmentom; kot član odbora za zaščito žvižgačev pomaga posameznikom, ki razkrivajo samovoljo mogočnikov. Zaradi svojih zaslug bo skupaj s Spomenko Hribar po prvomajskih praznikih postal častni meščan Ljubljane. Proti sklepu o podelitvi častnega meščanstva so glasovali le svetniki SDS in NSi.

»Najbolje, da kar umrem. Tak miselni preskok je pri mladih ljudeh hiter, sploh v težkih okoliščinah.«

Marija Vincek je univerzitetna diplomirana psihologinja, trenutno tudi doktorska študentka na Fakulteti za socialno delo, z dolgoletnimi izkušnjami dela z mladimi na osnovni in srednji šoli, visoki strokovni šoli in na fakulteti. Zaposlena je namreč kot svetovalna delavka in pomočnica ravnateljice na eni ljubljanskih osnovnih šol, sodeluje pa tudi v projektu Fakultete za socialno delo TropTNT, namenjenem mladim in njihovim staršem za lažje soočanje z vsemi tegobami, izzivi in tveganim vedenjem, ki so del odraščanja. Odkar se je začela pandemija, veliko pozornosti namenja duševnemu zdravju otrok in mladostnikov ter ocenjuje, da nas lahko stanje na tem področju trenutno zelo skrbi.

»Sobe za okužene naj bodo v najvišjih nadstropjih, saj zrak potuje večinoma od spodaj navzgor«

Epidemija covid-19 se nadaljuje v tretji val in verjetno to ni zadnja virusna epidemija, ki je doletela človeštvo, zato si velja zapomniti nekaj temeljnih načinov za ravnanje v času epidemij. Poleg ohranjanja ustreznega psihofizičnega stanja je gotovo eno od osnovnih ravnanj vzdrževanje čim boljšega zraka v zaprtih prostorih oziroma čim večje prezračenosti prostorov. Če bi bila slednja, predvsem v manjših prostorih, kjer se zadržuje več oseb, dobra, bi se virus širil precej počasneje. O tem smo se pogovarjali z Mitjo Lenassijem, strokovnjakom za prezračevanje in predsednikom upravnega odbora matične sekcije strojnih inženirjev v Inženirski zbornici Slovenije.

Nevidna epidemija demence

Ko govorimo o demenci, pa moramo med ljudi, na katere vpliva ta bolezen, šteti tudi njihove svojce, ki so v zdravljenje praviloma aktivno vključeni, že zdaj naj bi demenca torej vplivala na življenja okoli sto tisoč ljudi. Bolezni, ki jih štejemo kot demenco, prizadenejo starostnike in so med ljudmi znane šele zadnjih trideset let. Prej so pozabljanje in druge simptome pogosto pač pripisovali starosti. A vsako pozabljanje še ni demenca, hkrati pa pred njo tudi mladi odrasli niso zares varni. Evropska unija demenco določa za prednostno zdravstveno temo prihodnjih desetletij, saj se prebivalstvo Evrope hitro stara. Slovenija pri tem ni izjema. Po napovedih naj bi bila čez deset let že četrtina prebivalstva starejša od 65 let, kar bi nas uvrstilo na osmo mesto na svetu po starosti prebivalstva. Kako do demence pride, kakšen učinek ima na širšo družbo in kako nanjo vpliva epidemija covid-19, nam je razložil nevrolog doc. dr. Rok Berlot, dr. med., ki svojo prakso izvaja v UKC Ljubljana, med drugim pa se je usposabljal in raziskovalno deloval tudi na londonskem King’s Collegeu.

»Janković je hotel, da so begunci zunaj obvoznice«

»Neutrudna borka za svet brez meja, rasizma in zapiranja ljudi.« To so besede, s katerimi Društvo za promocijo žensk – Mesto žensk opisuje Zano Fabjan Blažič, eno izmed letošnjih prejemnic nagrade WoW, namenjene spregledanemu delu, zgodbam in pogumu posameznic in kolektivov, ki se borijo za boljši svet. Je aktivistka, etnologinja in kulturna antropologinja, ki je bila od leta 2015 dejavno vpeta v rogovsko skupnost v Ljubljani, kjer je čas posvečala predvsem delu z begunci in begunkami, tako da jim je zagotavljala pravno, čustveno, politično in drugačno podporo, ki je bila nujna za njihovo preživetje. Bila je tam, ko je država odpovedala, delo pa nadaljuje še danes, čeprav so bili prostori nekdanje tovarne Rog, v katerih je delovala begunska skupnost, nedavno zravnani z zemljo.

Ana Roš: »Tudi če danes rečem, da sije sonce, se bo vsulo malo morje komentarjev, da sem prasica«

Ana Roš, doma iz Starega sela pri Kobaridu, je slavna gastronomska virtuozinja, ki je Slovenijo suvereno postavila na kulinarični zemljevid sveta. Gastronomska avtoriteta The World’s 50 Best Restaurants jo je okronala za najboljšo kuharico leta 2017, njeno restavracijo, Hišo Franko, pa je uvrstila na 38. mesto najboljših restavracij na obličju zemlje. Netflixova epizoda o njenem delu, ki je med najbolj gledanimi v seriji Chef’s Table, jo je tako rekoč čez noč preobrazila v mednarodno kuharsko zvezdnico najvišje ravni, njeno restavracijo pa med najbolj zaželene kulinarične destinacije v Evropi. Hiša Franko je po zaslugi mojstrske kuhinje Ane Roš tudi novopečena dobitnica kar dveh Michelinovih zvezdic, najprestižnejšega priznanja v svetu visoke kuhinje, a to je pravzaprav zgolj kaplja v oceanu uspehov, s katerimi se ponaša.

»Naša država, kot kaže, se tej priložnosti odpoveduje«

Na začetku februarja je Mladina prejela slovenski osnutek načrta za okrevanje, programa porabe evropskih subvencij, ki naj bi jih Slovenija dobila kot pomoč za izhod iz krize po pandemiji. Druge države so osnutke večinoma javno objavile že konec lanskega leta, slovenska vlada je to storila šele prejšnji petek, pred tem pa je osnutek skrivala. Ker naj bi bili cilji iz načrta večidel zeleni in trajnostni, smo se o njem pogovarjali z Andrejem Gnezdo iz Umanotere, organizacije, ki že 25 let sooblikuje trajnostno družbo. Filozof, teolog in okoljevarstvenik analizira pomanjkljivosti vladnega načrta in predlaga, kaj bi bilo v njem modro spremeniti.

»Boljša ureditev od sedanje je ekosocializem«

V ljubljanskem projektnem prostoru Aksioma se je prejšnji teden začela serija javnih prireditev, na katerih se svetovno znani misleci pogovarjajo o žgočih vprašanjih, povezanih s posledicami brezbrižnosti do podnebne krize. Pogovori v duhu časa potekajo prek spleta in jih bodo enkrat na mesec pripravljali do novembra, vodi in kurira pa jih Marta Peirano, španska novinarka in pisateljica, ki se posveča temam, povezanim z odnosom med tehnologijo in močjo. Serija javnih razprav, imenovana (Re)programiranje – Strategije za samoregeneracijo, se je začela s pogovorom med Peiranovo in enim najpomembnejših avtorjev znanstvenofantastičnih romanov, ameriškim pisateljem Kimom Stanleyjem Robinsonom. New Yorker ga je okronal za »enega najpomembnejših političnih pisateljev, ki danes ustvarjajo v Ameriki«, v reviji L. A. Times Review of Books so zapisali, da je »zadnji veliki utopični vizionar«, The Atlantic pa je njegovo delo opisal kot »zlati standard realističnega, visoko pismenega znanstvenofantastičnega pisanja«.

»V vladajočih vidim grdo podobo komunizma«

Dušan Merc je pisatelj, pa tudi nekdanji ravnatelj OŠ Prule, ki so ga decembra lani ponovno potrdili za predsednika Društva slovenskih pisateljev. Vodi ga od leta 2019, ko je predčasno odstopila prejšnja predsednica Aksinja Kermauner. Zaradi državotvorne vloge društva pri nastajanju slovenske države je bil Merc vključen v častni odbor za počastitev 30. obletnice osamosvojitve, a je društvo odstopilo od sodelovanja, pri tem pa javnosti poslalo pismo, v katerem člani upravnega odbora poudarjajo, da vlada Janeza Janše z omejevanjem svobode govora in dostopa do ustreznih informacij maje temelje demokracije in s tem ogroža tudi slovenske povezave z demokratično in svobodno Evropo.

»Lojalna sem idejam, ne političnim strankam«

Jana Javornik Skrbinšek, ki sicer živi in dela v Veliki Britaniji, se je v Slovenijo začasno vrnila zaradi službe. Prišla je z Univerze v Leedsu, sodeluje pa predvsem s švedsko univerzo v Stockholmu. V preteklosti smo jo poznali tudi kot urednico slovenskih poročil o človekovem razvoju. Javornikova je tudi ena od treh generalnih direktoric na ministrtvu za visoko šolstvo, ki jo je ministrica, skupaj z državnim sekretarjem Juretom Gašparičem, prejšnji teden brez pojasnil odpustila. Odpuščena je bila na podlagi določbe, ki vladi v prvem letu dovoljuje odpuščanje politično nekompatibilnih kadrov. Kakšni kadri so torej nekompatibilni?

»Ignoriranje temeljnih potreb mladih je najvulgarnejši prezir«

Upor staršev in otrok proti samovolji oblastnikov, ki brez vsake jasne strategije šolarje še vedno zapirajo za štiri stene, je brez dvoma upravičen. Je jasen znak, da je jedro slovenske družbe še zmeraj zdravo, čuteče in občutljivo za stiske najranljivejših. Med strokovnjaki, ki te stiske proučujejo in zdravijo, je tudi dr. Albert Mrgole, psiholog, psihoterapevt in sociolog kulture. Mrgole vzbuja vtis blagega in dobrodušnega moža – a ko beseda nanese na škodo, ki jo mladim povzroča tudi dolgo obdobje socialne izolacije, ne skriva zaskrbljenosti in razočaranja nad ravnanjem aktualne oblasti.

»Poslušajte govore domobranskih voditeljev, pa boste videli, koliko antisemitizma je v njih«

Oto Luthar se ukvarja z zgodovino zgodovinopisja, filozofijo zgodovine in, družbenim razmeram primerno, z revizionizmom. Politično prikrajanje zgodovine ima, kot pravi, jasen namen, politiki daje legitimnost, da lažje ostaja na oblasti. Točno to počne slovenska vlada, to je tudi eden od razlogov, zakaj tako veliko govori o osamosvajanju, domoljubju. A bati se je treba ljudi, tako Luthar v intervjuju, ki vseskozi govorijo o domoljubju, ne zanima jih domovina, zanima jih predvsem oblast.

»Obnašajo se kot kapo v koncentracijskem taborišču«

Če še ne veste: vi ste krivi za bilanco epidemije. Krivi ste, ker se družite z družinskimi člani in prijatelji in ker hodite na obisk k ostareli materi v dom za starejše; krivi ste, ker na sprehodih po gozdovih niste nosili mask; ker ste na črno šli k frizerju, da vam pobarva narastek; ker kolesarite pred parlamentom. Vi ste tisti, ki ste žurali v Zrćah, se opijali po martinovanjih, silvestrovali na ilegalnih žurkah. Vi ste tisti, ki ste premalo dobri za to vlado, ki si je brez demokratičnih volitev prigrabila mandat, da lahko v dobi koronavirusa utrjuje svojo oblast – in ta vlada ve, česa vse ste krivi. Pravzaprav ste krivi že zato, ker ste se rodili, grešni in nepopolni, kakršni ste. Zato vas bo oblast prevzgojila, vam pokazala vaše zablode in vas pregnetla v nov narod, poslušen, hvaležen, ponižen. Lahko sprejmete te namere – lahko pa prisluhnete glasovom razuma, ki opozarjajo, da niste vi krivi, in se vprašate, kdo pa je. Dr. Rajko Muršič je redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti.

»Dolgo zaprtje šol se odraža na duševnem zdravju otrok«

Zaprtje šol traja zelo dolgo in to se odraža na duševnem zdravju otrok. Bojim se, da je to, kar vidimo na Pediatrični kliniki, stiske otrok in poskusi samomorov, le vrh ledene gore. Je pa obenem res, da je vrh epidemičnega vala vztrajal dva meseca in so bile enote intenzivnih terapij po vsej državi na robu zmogljivosti, položaj se je začel umirjati šele v zadnjih nekaj dneh.

»Nastavljanje slabih kadrov doživljamo že kot popolnoma samoumevno«

Kaja Širok, doktorica znanosti, zgodovinarka, raziskovalka, prevajalka in docentka za področje novejše in sodobne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, zadnjih deset let deluje tudi kot direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Kljub izjemnim uspehom, ki jih je dosegla v dveh mandatih vodenja muzeja, te dni – v duhu političnih menjav kadrov v javnih zavodih – zapušča direktorski stol. V njeni pisarni na Cekinovem gradu v ljubljanskem parku Tivoli, od katere se počasi poslavlja, je odgovorila na vprašanja, ki se odpirajo ob spornem kadrovanju v ustanovi, ki je bila pod njeno taktirko aktivno vpeta v širši mednarodni prostor in v mednarodno muzejsko dogajanje.

»Teorije zarote so tako trdovratne zato, ker nimajo odgovora v znanosti«

Tomaž Grušovnik je filozof, izredni profesor filozofije na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Širši javnosti se je predstavil s sodelovanjem z leta 2009 obujeno Tribuno, nato pa doktoriral na temo filozofije pragmatizma in položaja filozofije v družbi. Doslej je izdal pet knjig, zadnjo, Hotena nevednost, lani jeseni. Za Mladino je spregovoril o fenomenu izogibanja znanstvenim spoznanjem na primeru teorij zarote.

»Živimo v časih, ko je dovolj, da na odru rečem zgolj »dober dan«, pa je to že provokacija«

Robert Pešut, ki že skoraj trideset let ustvarja pod imenom Magnifico, je samooklicani šarlatan, za katerega se zdi, da je ves čas na vrhuncu kariere. Ko se je pri nas z bogatim, izjemno raznolikim opusom in malim morjem provokativnih hitov suvereno uveljavil kot vodilni popzvezdnik, je pod okriljem založbe velikanke Sony osvojil še tuji trg, pred leti pa se je v sodelovanju z režiserjem Draganom Bjelogrlićem uveljavil tudi kot skladatelj filmske glasbe in v tej vlogi nehote napisal novo neuradno srbsko himno, Pukni zoro, ki ni zgolj ponarodela, temveč je pravzaprav postala izmišljen narodni ep. Magnifico kljub vsem vesoljnim uspehom ne jaha vala stare slave, temveč marljivo ustvarja naprej, kar počne v svojem šišenskem štabu, imenovanem Dom svobode, od koder je v duhu socialnega distanciranja dal tudi pričujoči intervju. Charlatan Magnifique je za Mladino spregovoril o šarlatanstvu, politični nekorektnosti, fascinaciji z narodnozabavno glasbo, o histerični ležernosti, vlogi glasbe med pandemijo in po njej, božičnem oportunizmu in še o marsičem drugem.

Zadnja afriška kolonija

Dokumentarni film Videti El Aaiún je peti režijski projekt Erika Valenčiča, ki smo si ga letos junija lahko ogledali na TV Slovenija, nato pa še na Festivalu migrantskega filma in Festivalu slovenskega filma. Kot večina njegovih prejšnjih filmov se tudi ta ukvarja z zgodbami »nezaželenega« ljudstva. Vztrajni zagovornik človekovih pravic in novinar, čigar članke in reportaže lahko občasno berete tudi v našem tedniku, je po Palestincih, Kurdih in Sirjakih tokrat od blizu predstavil Sahravijce. Ob prvem obisku njihovih begunskih naselij na skrajnem zahodu Alžirije je svojemu tamkajšnjemu prijatelju obljubil, da se bo nekoč vrnil, zbral intervjuje ljudi, ki živijo na tem ozemlju, in jih izdal v knjigi. Osem let kasneje se je vrnil z namenom, da obljubo izpolni. Na izdajo zbranih 22 poglobljenih intervjujev bo treba še malo počakati. V filmu pa že lahko vidimo del tega gradiva: sedem sogovorcev, ki nam predstavljajo življenje in zgodovino sahravijskega ljudstva na ozemlju, o katerem nekateri »nočejo, da bi kaj vedeli«.

»Družbeni diskurz mora biti dovolj odporen, da ne pristane na teorije zarote o Sorosu in Kučanu«

Vladavina prava in pravna država sta nedoločna pojma, ki marsikomu ne pomenita ničesar. Tudi vlada pa vedno odločneje ravna tako, kot da res ne pomenita ničesar. Ampak, prav nasprotno, gre za pojma, ki se, ko ju razplastimo na posamezne pravice, tičeta vsakega od nas. O vladnem odnosu do pravne države in posledicah, ki jih prinaša, pa tudi o naraščajoči avtoritarnosti in represiji smo govorili z dr. Sašo Zagorcem s Pravne fakultete v Ljubljani.