»Če na koga v družbi stavim, so to mladi!«

Dr. Damijan Štefanc, izredni profesor za didaktiko in kurikularne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je eden tistih, ki so od začetka pandemije prispevali največ premislekov o novem položaju, v katerem se je znašlo šolstvo. S kritičnim očesom je spremljal izvajanje pouka na daljavo, pandemično izvedbo mature, prilagoditev ocenjevanja, ukrepe ministrstva in tudi to, kako se je šolsko okolje v splošnem odzivalo na pandemijo, postopoma digitaliziralo in privajalo na »novo normalnost«. V intervjuju je tokrat med drugim spregovoril o tem, kaj smo se v teh dveh letih naučili in kakšne bodo naloge šolstva v naslednji etapi pandemije.

»Podražila se nista ne voda ne sonce, tudi strošek dela ni zrasel, ne gorivo za jedrsko elektrarno. To pomeni, da ni razloga, da cene elektrike ne bi diktirali doma.«

Dr. Peter Novak (1937) je po študiju v Ljubljani leta 1975 v Beogradu doktoriral iz strojništva in je eden največjih strokovnjakov za energetiko, priznan tudi mednarodno. Kot redni profesor in dekan ljubljanske strojne fakultete je bil mentor 20 doktorandom in več kot 300 inženirjem strojništva. Danes predava na Fakulteti za strojništvo v Novem mestu, katere ustanovitelj je.

»Če zase praviš, da nisi ideološka stranka, to pomeni, da nimaš ne idej in ne vrednot«

Dr. Samo Uhan na ljubljanski Fakulteti za družbene vede poučuje sociološke teme. Hkrati že leta sodeluje s Centrom za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, ki pripravlja raziskavo Slovensko javno mnenje. In če kdo ve, kaj se dogaja s Slovenijo, z njenimi prebivalci, kako se spreminjajo vrednote ljudi in zakaj je tako, so to ljudje, ki se ukvarjajo s to družboslovno raziskavo.

»Janševa tretja vlada je pokazala vse največje probleme naše družbe in države«

Je umirjena, redkokaj jo spravi s tira, zdi se, da ji provokacije in udarci pod pasom ne pridejo do živega. Poskuša ostati pri dejstvih in razumnem prepričevanju, ne stavi na udarne slogane in popularne puhlice. Lidija Jerkič izstopa, pa ne le zato, ker je prva sindikalistka v državi, predsednica največje sindikalne centrale Zveze svobodnih sindikatov (ZSSS) in Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (SKEI), ampak zato, ker se pri njenih nastopih zdi, da jo usoda te države ali skupnosti skrbi bolj iskreno od drugih akterjev. Kar je sicer tudi razumljivo. Sindikati so državotvorne organizacije. Bogati in močni namreč države ne potrebujejo tako zelo, kot jo potrebujejo ravno šibki.

»Žal mi je, da ne morem Sloveniji pomagati, hkrati pa sem vesel, da s to oblastjo nimam nič«

Aleksander Čeferin je slovenski državljan, ki v mednarodni skupnosti zaseda najvišji položaj. Od leta 2016 je predsednik Uefe, Združenja evropskih nogometnih zvez, kar pomeni, da je vodja najbolj priljubljenega evropskega športa. Pri tem ne gre le za formalno vlogo, saj je Čeferin na tem položaju tudi zelo uspešen. Ni športnega komentatorja, ki mu ne bi priznaval velikih zaslug za rešitev nogometne zveze iz blata korupcijskih škandalov, ki so jo pretresali pred njegovo izvolitvijo. Lani pa je predvsem zaradi svojega angažiranja ob začetku epidemije postal tudi najpopularnejši potencialni politik v Sloveniji. Čeferin, ki je napovedal, da se bo leta 2023 potegoval za nov štiriletni mandat na čelu Uefe, se sicer v domačo politiko tako kmalu ne bo vrnil. Je pa v tem intervjuju napovedal, da tokrat ne bo ostal politično nevtralen.

»Zagotovo luči ne bo prinesel noben princ teme«

Kadar se primeri, da norci zavzamejo sanatorij, je zdrava pamet odvisna od posameznic in posameznikov, ki norosti ne sprejmejo za novo normalnost. Ena takšnih posameznic je pravnica Nataša Pirc Musar, znana po neizprosnem zagovarjanju pravne države pod vsakokratno oblastjo. Pod sedanjo vlado ji snovi za kritiko še zdaleč ni zmanjkalo, pri čemer je bila ta kritika vedno izrečena trezno, predvsem pa brezhibno strokovno utemeljena – kar je v postfaktični dobi za populistično oblast največji greh. Toda Nataša Pirc Musar, nekdanja novinarka, informacijska pooblaščenka in predsednica Rdečega križa Slovenije, danes pa železna lady slovenskega prava, ne bi mogla biti bolj napačna tarča za grožnje in žalitve spletnih trolov in provladnih medijskih blatometalcev. Je namreč ženska, ki si ne pusti ukazovati in ki ne zmore molčati, kadar kdo gazi po njenih temeljnih načelih. »Eni pravijo, da se tu vidi, da sem po horoskopu bik.« Ženska, ki neprimerno bolj ljubi hitre motorje kot peko piškotov – in ki se ne bo nehala boriti za enakopravnost svojega spola.

Tekmovanje, kdo bo pobil več ljudi

Julia Ebner, rojena leta 1991, je višja raziskovalka na britanskem inštitutu Institute for Strategic Dialogue, specializirana za islamski in skrajno desni ekstremizem, nasilje in terorizem. Že leta preučuje organiziranost in dejavnosti skrajnih organizacij tako, da se infiltrira v njihove zaprte skupine na družbenih omrežjih, ki omogočajo kriptirano komuniciranje. Tako je v roke dobila navodila privržencev Islamske države za vdiranje v računalnike, se pogovarjala s protifeministkami in sledilci QAnona o njihovih mnenjih in pogledih na svet in odkrivala podtalno delovanje militantnih neonacističnih skupin iz ZDA in Evrope, ki zagovarjajo nasilje in posameznike spodbujajo k terorističnim napadom. Poleg tega se je tudi osebno sestala s skrajnimi desničarji, vedno pod krinko in z lažno identiteto, in poskušala dognati, kaj motivira njihovo sovraštvo. O vsem skupaj je napisala že drugo knjigo, ki je v slovenskem prevodu V temi: skrivno družbeno življenje ekstremistov pravkar izšla pri založbi Modrijan. Knjiga je mednarodna uspešnica in bi morala biti tudi pri nas nujno čtivo za vse, ki želijo poznati in razumeti delovanje skrajno desnih skupin, da bi se učinkoviteje postavili po robu njihovemu sovraštvu.

»Z zunanjepolitičnega vidika si take vlade še naslednja štiri leta res ne moremo več privoščiti«

Dr. Zlatko Šabič je dolgoletni profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede. Dejansko je danes eden od stebrov te vede v Sloveniji. Oktobra, ob vrhuncu našega predsedovanja EU, je katedra praznovala 60-letnico tega študija. Praznovanje vrhunca znanstvene discipline pa je sovpadlo z eno najnižjih točk, kamor je padel mednarodni ugled naše države. V praksi se bolj zdi, da je Slovenija država z eno najslabših zunanjih politik. Kaj je pri tem prenosu znanja v prakso šlo narobe in kaj moramo narediti, da se nam kaj takšnega nikoli več ne bo ponovilo?

»Na zelo nespodoben način vodstvo lastne kolege in kolegice obtožuje, da ne želimo sprememb«

Precej žalostno je gledati, kaj se dogaja na TV Slovenija, predvsem z njenim informativnim programom. Ta je v času Janševe vlade nenehno tarča napadov in žalitev, a namesto da bi napadi povzročili oster odziv, zahteve po neodvisnosti in avtonomnosti javnega medija, se je televizijska hiša začela sesedati. Spomladi je metlo odrešitve v roke prijel Andrej Grah Whatmough, najprej je na skrajno ciničen način odstavil nekaj ljudi, nato pa s svojimi zavezniki pripravil programsko-produkcijski načrt za leto 2022, ki ga je zavrnila strokovna javnost, še bolj pa novinarski kolektiv uredništva informativnega programa. Kar 134 od 143 novinarjev se je opredelilo proti.

»Delta se je pojavila pred cepivom«

Dr. Tatjana Avšič - Županc je vodja laboratorija za diagnostiko zoonoz in laboratorija Svetovne zdravstvene organizacije na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo ter profesorica na ljubljanski Medicinski fakulteti. Pod njenim vodstvom zaposleni testirajo vzorce bolnikov, za katere obstaja sum okužbe z novim koronavirusom. Z virusom se tako gleda iz oči v oči vsak dan, pozna vse njegove pojavne oblike – še posebej dobro različico delta, ki še vedno polni bolnišnične postelje in spet narekuje sedanji val porasta okužb.

»Okoli 85 odstotkov ljudi, ki jih sedaj zdravimo na našem intenzivnem oddelku, je necepljenih«

Dobila sva se na krasno nedeljo, sonce je sijalo, kakor da na vsem svetu ni nobene tegobe. Preden se je srečala z menoj, se je uro in pol sprehajala po bližnjem travniku z bolnišničnim psihologom. Vsake toliko časa potrebuje takšen pogovor, da se ne zlomi. Da vedno znova ozavesti spoznanje, da ni kriva za trpljenje in smrti, s katerimi se vsak dan znova srečuje na oddelku za intenzivno terapijo v Kliničnem centru Maribor, kjer s svojo ekipo z nadčloveškimi napori zdravi bolnike z najhujšim potekom koronavirusne bolezni. Izgoreli ne bodo, že zdavnaj so prešli to točko – ne izgoreli, temveč zogleneli od stresa, stiske, skrbi in napora. Kljub temu Alenka Strdin Košir deluje trdna in vedra, celo nasmejana. A kot skorajda v zadregi pojasni že na začetku pogovora – fasada, obrambni mehanizem. »Zvenim, kakor da je v redu. Pa ni,« se skorajda opravičuje. Brez potrebe, saj je obema jasno. V trenutku najinega pogovora so imeli na intenzivnem oddelku 52 bolnikov s covidom, mnogo preveč glede na kadrovske zmožnosti – kako bi v naslednjih lahko sprejeli še koga, si tedaj že ni mogla predstavljati. In vendar so ga. Pa ne enega. S psihologom sta se dogovorila, da bo nudil pomoč njeni celotni ekipi. »Naslednji tedni bodo za nas peklenski,« stvarno pove.

»Vračanje tradicionalnih pogledov na svet je pod velikim vplivom katoliške cerkve«

Slavenka Drakulić je hrvaška pisateljica in publicistka. Rodila se je na Reki leta 1949. Na začetku osemdesetih let je bila v prvih vrstah jugoslovanskega feminizma. Njeno kultno delo, Smrtni grehi feminizma (1984), je lani ponatisnila zagrebška založba Fraktura. Kasneje je pisala o vsakdanjem življenju v socializmu, številne od teh knjig, recimo Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali in Kavarna Evropa – življenje po komunizmu, so doživele prevode v številne svetovne jezike. Pisala je o vojnih zločinih v nekdanji Jugoslaviji, o množičnih posilstvih in o njihovih storilcih. Z Dubravko Ugrešić in še tremi pomembnimi hrvaškimi intelektualkami je bila na začetku devetdesetih let izpostavljena hudi nacionalistični medijski gonji in obtožbam, da z nastopi v tujini in kritikami nacionalistične oblasti škoduje ugledu Hrvaške. Dobivala je grozilna pisma, vlomili so v njeno stanovanje. Zapustila je Hrvaško in doma skoraj deset let ni objavljala. Danes živi na Švedskem in v Istri. V zadnjem desetletju je napisala trilogijo del, posvečenih nadarjenim ženskam, ki so ostale v senci genialnih partnerjev – Milevi Einstein, Fridi Kahlo in Dori Maar. Problem staranja in ženskega telesa je obdelala v knjigi Nevidna ženska, ki je pred tremi leti izšla v Zagrebu. Slavenka Drakulić je preživela socializem, postsocializem in lani tudi covid. V Ljubljano je prišla na predstavitev romana Dora in Minotaver, ki je izšel pri založbi Beletrina.

»Logika kazni ni produktivna«

Dr. Alenka Kraigher je ena od najbolj znanih slovenskih epidemiologinj, nekoč je vodila Nacionalni inštitut za javno zdravje, pred kratkim se je upokojila. A kljub vsemu, kljub rekordom in številkam, ki znova letijo v nebo, ostaja vsaj deloma optimistična. V nasprotju z vlado še vedno zaupa ljudem in še vedno upa, da se bodo na koncu tisti, ki še omahujejo, vseeno odločili za cepljenje.

»Ves čas nas držijo v položaju popolnega krča in strahu. To je zame prava nesvoboda.«

Prav zdaj je v središču pozornosti zaradi filma Prasica, slabšalno ime za žensko, ki ga je režirala po scenariju mlade dramatičarke Ize Strehar in ki je na Festivalu slovenskega filma pobral kup nagrad: med drugim vesno za najboljši celovečerec, za najboljši film po izbiri občinstva, za scenarij in glavno igralko (Liza Marijina). V filmu spremljamo posameznike na pragu tridesetih let, ki zaradi družbenih razmer ne morejo odrasti; njihove zveze, stanovanja, službe, življenjske odločitve – vse je en velik kaos, a v njem nekako manevrirajo iz dneva v dan. Kakšno izbiro pa sploh imajo? Posebej zapomnljiva in prepričljiva je glavna junakinja Eva, ki brezbrižno pomete s tradicijo pasivne junakinje slovenskega filma. Tijana Zinajić (1973) se je s podobnimi liki ukvarjala že v svojem prvem dolgometražnem filmu Zgodbe iz sekreta in preprosto dobro razume nevroze in tesnobe ljudi na prehodu med mladostjo in odraslostjo, sploh v času, ki jim ne pušča ravno veliko možnosti. Verjame tudi v žensko tovarištvo, ki bo še izrazitejše, če bodo ženske na glas govorile o stiskah, s katerimi se spoprijemajo, in meni, da bi morali politiki končno dojeti, da jim ljudje ne zaupajo več.

»Policije po Evropi pretepajo mladoletne begunce. To počno v našem imenu.«

Zuhoor Alqaisi je iraška novinarka in raziskovalka, ki se ukvarja predvsem s pravicami otrok na poti, mladoletnih beguncev, mladoletnikov brez spremstva. Alqaisijeva, tudi sama begunka, ki zdaj živi in dela na Nizozemskem, se je pred časom ustavila v Sloveniji, bila je gostja na projekciji filma Igra senc (Shadow game) na Festivalu migrantskega filma, ki ga organizira Slovenska filantropija, dogodek pa je potekal v sodelovanju z ZRC SAZU. Pri dokumentarnem filmu, v katerem glavne vloge »igrajo« mladoletni begunci na balkanski begunski poti in med drugim prikazuje tudi posnetek surovega nasilja hrvaške policije nad beguncem, je sodelovala kot raziskovalka na terenu.

»Strah me je, da bo EU postala povsem nepomembna, da bo ostala brez vpliva in moči«

Janis Varufakis (1961) se je na svetovni oder postavil v času evropske oziroma grške finančne krize. Od januarja do junija 2015 je bil finančni minister v grški vladi pod vodstvom Aleksisa Ciprasa (Siriza). V tistih nekaj mesecih je v Evropi potekala ena od najusodnejših konfrontacij med majhno Grčijo in Evroskupino, kjer je imela glavno besedo Nemčija. Varufakis je tedaj zaslovel kot politik, ki je poudaril nekaj, o čemer drugi državniki niso hoteli govoriti. In sicer da so dolgovi, v katerih se je tedaj utapljala Grčija, pa tudi nekatere druge države, predvsem Italija, dejansko nevzdržni in da jih je iluzorno v neskončnost podaljševati in povečevati v zameno za še strožje varčevalne ukrepe. Dotlej je večina uveljavljenih mnenjskih voditeljev ponavljala, da nekatere države pač niso disciplinirane, Varufakis pa je poskušal dokazati, da ima sistem evra vgrajene napake, ki bodo razbile EU. Grčija z Varufakisom tedaj sicer tega oreha ni zmogla streti, Varufakis, ki je imel pred tem možnosti s seboj v brezno potegniti še Italijo, je odstopil s položaja, EU pa je nato Grčiji podelila novo gromozansko in očitno nevzdržno posojilo. Po tistem obdobju je Varufakis ustanovil evropsko politično gibanje DiEM25 (Demokracija v Evropi) in svojo progresivno politično stranko v Grčiji; oba na volitvah sicer nista dobila večje podpore. Kot profesor ekonomije in politik je napisal več knjig različnih žanrov, v katerih dokazuje, da kapitalizem v zadnjem obdobju, ki je dobilo pospešek v finančni krizi, propada. V pogovoru, ki ga je imel Varufakis pretekli teden s Slavojem Žižkom v sklopu festivala Indigo, je recimo dokazoval, da kapitalizma ni več. Oziroma da je sistem, kjer svet obvladujejo spletni giganti tipa Amazon, Facebook, Google ali Apple, bolj podoben nekdanjemu fevdalizmu kot kapitalizmu s svojimi prostimi trgi.

»Vso kapaciteto TEŠ bi lahko nadomestili s sončnimi elektrarnami do konca desetletja«

Dr. Jonas Sonnenschein (1984) je okoljski ekonomist, ki se ukvarja zlasti z vprašanji zelene rasti, hitrega razogljičenja ter s spremembami vedenjskih vzorcev. V Umanoteri, Slovenski fundaciji za trajnostni razvoj, je od leta 2019 zaposlen kot vodja projektov. Še vedno tudi predava na Inštitutu za industrijsko okoljsko ekonomijo Univerze v Lundu. Nemec, poročen s Slovenko, s katero sta se spoznala med študijem na Švedskem. Izogiba se letenju, potuje večinoma z vlaki in kolesi.

»Jaz bi temu rekel zloraba policije«

Točno tako. Vladne uredbe, s katero je bilo omogočeno omejevanje gibanja v bližini varovanih objektov, sicer ne poznam, je pa policija vedno imela zakonsko določeno nalogo vzdrževanja javnega reda in miru. Kaj je javni red in mir, se ve, ker je to določeno v zakonu o javnem redu in miru. Vemo, zoper koga in kdaj je policija dolžna ukrepati ter zagotoviti javni red in mir. Od nekdaj je tako. Je pa tudi mene presenetilo, da policija kar z vsemi sredstvi zagotavlja red in mir. Doslej je vedno veljalo, da je treba to najprej skušati doseči z najmilejšimi prisilnimi sredstvi. Ko ne gre z opozorili, se nadaljuje s kordonom, konjenico in podobno. Ko tudi to ne zadošča več, pa pridejo na vrsto najtežja prisilna sredstva.

»S kulturo se lahko borimo proti rasizmu, proti fašizmu, proti vsem zlobnim idejam«

Hanif Kureishi, pisatelj, scenarist, dramatik pakistansko-angleškega rodu, avtor knjige Buda iz predmestja, pa tudi več filmov in scenarijev, se je prejšnji petek ustavil v Gorici, na eni izmed prireditev v okviru filmskega festivala, poimenovanega po Sergiu Amideiju. V Gorici je bil prikazan film Mati, ki je nastal po njegovem scenariju, režiser tega filma Roger Michell pa je umrl le dan pred Kureishijevim obiskom v Gorici. »Zelo me je prizadelo, odličen režiser je bil,« je dejal pisatelj med pogovorom v dvorani.

»Tako dodelanega portala ni nikjer na svetu«

Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Kozma Ahačič (1976) je eden najprepoznavnejših slovenskih jezikoslovcev in eden tistih, ki se najodločneje zavzemajo za to, da bi o jeziku, ki ga govorimo, v vsakdanjem življenju razmišljali čim več. Lucidna, jedrnata premišljanja o jezikoslovju in družbi, ki jih objavlja v Delu, so pred časom izšla v esejistični zbirki Kozmologija. Izogiba pa se komentiranju aktualnega političnega dogajanja, saj je prepričan, da je znanost za vse in da je kot taka prostor, ki mora ostati karseda apolitičen. Je pobudnik in urednik spletnih portalov Fran (www. fran.si), na katerem so dostopni vsi pomembnejši slovarji slovenskega jezika, ter Slovenske slovnice in pravopisi (fran.si/slovnice-in-pravopisi/). Zadnji projekt, pri katerem je sodeloval kot koordinator, pa je pionirski portal Franček (www.franček.si), ki želi slovenski jezik inovativno približati mladim.

»Zdi se, kot da bi se oblast izživljala nad lastnimi ljudmi«

Urška Klakočar Zupančič je tista nekdanja sodnica, ki je zasebno zapisala, da je Janez Janša veliki diktator. Po javni objavi njenega zapisa in neenakopravni obravnavi nadrejenih, ki je sledila, je izgubila vodstveni položaj in potem tudi zapustila sodstvo, za katero pravi, da je premalo pokončno, preveč bojazljivo in s tem soodgovorno za stanje v družbi, ki se kaže kot nerazvita demokracija. Odstranjena sodnica vztraja, da si Slovenija zasluži boljše voditelje, kot jih ima danes, in da je menjava na oblasti nujnost, če si želimo normalizacije v družbi.

»Zahod, kakršnega poznamo, propada«

Nekateri ga imajo za zvezdniškega filozofa, ker se pojavlja v medijih in na festivalih. Drugi pravijo, da je Platona in Junga prekuhal za gospodinje. Tretji ga obtožujejo plagiatorstva. A vendar ga v njegovi državi vsi, ampak res vsi, berejo. Galimbertijeva najnovejša knjiga, Il libro delle emozioni, Knjiga občutij, je izšla ta teden, njegova založba Feltrinelli pa jo že promovira kot novo uspešnico.

»Vlada, ko določa prioritete v epidemiji, nima prostih rok, pač pa mora upoštevati ustavo«

Vlada je v zadnjem letu in pol večkrat kršila ustavo, še večkrat zakonodajo, za sodne odločbe, ki jo opozarjajo na to, pa se ne zmeni preveč. Protiustavni posegi v človekove pravice, nezakonite kadrovske menjave na najvišjih položajih, presojanje primernosti tožilcev in sodnikov glede na njihove odločitve v zadevah, ki se nanašajo na največjo vladno stranko … O vsem tem in o posledicah takšnega načina delovanja vlade ter tudi državnega zbora in predsednika republike, smo se pogovarjali s Samom Bardutzkim, predstojnikom katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti.

»Ljudje, ki odlašajo s cepljenjem, so pogosto le prestrašeni, saj ne vedo, komu bi zaupali«

Sašo Dolenc ni navaden znanstvenik, veliko nastopa, javno, na družbenih omrežjih, piše poljudnoznanstvene knjige in se vseskozi trudi, da bi se znanje o dognanjih znanosti bolj razširilo med ljudmi. A če gre sklepati po zavračanju cepljenja, če gre sklepati po množici teorij, ki krožijo naokoli, in navsezadnje, če gre sklepati tudi po načinu, kako oblast obvladuje epidemijo, postane jasno, da družba res potrebuje koga, ki ji bo prinesel ogenj, Prometeja, ki jo bo razsvetlil. Veliko težav, ki nas čakajo jeseni, je neposredna posledica napačnih odločitev oblasti, ki v ljudeh ni prebudila večjega zaupanja v cepljenje in znanstvene argumente. Sašo Dolenc to še vedno poskuša, vseskozi in vztrajno.

»Ker bo sposojeni denar treba v prihodnosti vrniti, bomo še kako občutili, kako živ je neoliberalizem«

Dr. Peter Klepec je raziskovalec na Filozofskem inštitutu Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Je član kolektiva svetovno znane ljubljanske lacanovske šole. V zadnjem obdobju, ki ga je zaznamovala finančna kriza, je skozi psihoanalitično optiko analiziral sodobni kapitalizem. Pot ga je prek dveh monografij v zbirki »Kapitalizem in perverzija« privedla do proučevanja krize. Klepec, ki na inštitutu vodi raziskovalni projekt »Filozofija krize: ekonomija-politika-ekologija«, krizo – ki ima danes seveda obliko kovidkrize – primerja z nočno moro. Kar pa pomeni tudi, da se iz nje lahko zbudimo.

»Pri gradnji jedrske elektrarne prebivalcev ni nihče nič vprašal. Tokrat bi bilo treba vprašati ljudi.«

Miroslav Gregorič (1948) je magister strojništva z eno najvidnejših mednarodnih karier. Leta 1973 je diplomiral na ljubljanski strojni fakulteti s temo Računsko določevanje karakteristike hladilnega stolpa termoelektrarne Šoštanj III, šest let kasneje pa magistriral s področja prenosa toplote in snovi na državni univerzi Oregon. Med letoma 1989 in 2002 je bil direktor Uprave RS za jedrsko varnost. Leta 2002 ga je vlada na predlog ministra za okolje, prostor in energijo Janeza Kopača razrešila, predvsem zato, ker se ni strinjal z ustreznostjo lokacije za odlagališče radioaktivnega onesnaženega materiala iz rudnika Žirovski Vrh. Odlagališče je na lokaciji nastalo, Gregorič pa je začel mednarodno pot. Leta 2002 je postal predstavnik komisije Združenih narodov UNMOVIC, ki jo je vodil dr. Hans Blix, in v Iraku vodil inšpektorje, ki so tam iskali orožje za množično uničevanje. Čeprav ga niso našli, so marca 2003 ZDA in Združeno kraljestvo brez predhodne odobritve napada Varnostnega sveta Združenih narodov napadli Irak, ki ga je vodil Sadam Husein. Gregorič se v slovensko državno ali javno upravo ni več vrnil, pravi, da se povabil ne spomni. Med drugim je šest let deloval pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo (IAEA) na Dunaju na področju jedrskega varovanja, na to področje pa se veže tudi večina projektov, ki jih izvaja v več državah.

»Pri moji odstavitvi ne gre zame, gre za javno televizijo, ki noče postati državna«

Na RTV SLO se dogajajo veliki pretresi. Nedvoumno so ti povezani s prihodom novega generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha. Ta je ob izvolitvi dejal, da se ne bo vtikal v program, a počne prav to. Na začetku poletja je napisal mnenji in v njiju osebno, kot direktor, ocenil, da je uredništvo informativnega programa naredilo dve veliki napaki. Gre za zgodbi o diplomi poslanca DeSUS Simonoviča in predvajanju pogovora z izraelskim veleposlanikom. Uredništvo in novinarje pa je javno podprla direktorica Televizije Slovenija, ki zaradi »političnega konstrukta« ni želela odstaviti odgovorne urednice informativnega programa Manice J. Ambrožič. Naslednja poteza je bila pričakovana, generalni direktor se je prejšnji teden, sredi poletja torej, odločil, da bo zamenjal direktorico Televizije Slovenija Natalijo Gorščak. Ni še jasno, ali bo to storil kar sam ali bo iskal soglasje v programskem svetu.

»V tem trenutku ne vidim načina, kako bi se lahko izognili novim zaprtjem šol«

Ana Nuša Kern, ravnateljica Osnovne šole Preserje pri Radomljah, je ena najprodornejših in najinovativnejših pedagoginj v Sloveniji, njena šola pa je prva v Evropi začela delovati po načelih teoretika izbire Williama Glasserja, ki v ospredje postavlja odgovornost posameznika za svoja dejanja. Z zavestjo o tej odgovornosti za zaposlene in učence ravnateljica Kernova v pogovoru razkriva veliko stisko, s katero zaradi neodzivnosti ministrstva za šolstvo na grožnjo četrtega vala epidemije koronavirusne bolezni pričakuje hitro bližajoče se šolsko leto.

»Politični vpliv na sodstvo je nevzdržen«

Dr. Vesna Bergant Rakočević (1970) je višja sodnica na Višjem sodišču v Ljubljani in njegova podpredsednica. Konec junija je prevzela vodenje Slovenskega sodniškega društva, stanovske organizacije slovenskih sodnikov in sodnic. Na ta položaj je bila v 50-letni zgodovini društva, ustanovljenega leta 1971, imenovana kot četrta ženska.

»Novinarje imajo za talce«

Bojan Veselinovič (1965) je novinarsko kariero začel leta 1988 kot radijski dopisnik iz Beograda. V devetdesetih je napredoval v urednika uredništva notranjepolitičnih in gospodarskih oddaj Radia Slovenija ter nato v odgovornega urednika informativnega programa. Z nastopom prve vlade Janeza Janše je doživel prvi pretres. Ker je takratni koaliciji uspelo sprejeti zakon o RTVS, je tudi na Radiu prišlo do politično motiviranih zamenjav, zato je leta 2006 odšel na Dnevnik, kjer je postal notranjepolitični urednik. Čez tri leta, leta 2009, je bil prvič izbran za direktorja Slovenske tiskovne agencije (STA), nato še leta 2016.