Vlado Miheljak
-
10. 7. 2015 | Mladina 28 | Dva leva
Mnenja, ki jih je izrekel profesor Mencinger, seveda držijo. Tudi številni drugi menijo podobno. A Mencinger je ta mnenja izrekel že davno. Filigransko natančno oceno in napoved razvoja grške finančne krize je za Finance podal 4. 5. 2010, za Delo pa 22. 7. 2011! Vmes se je dogajalo marsikaj. Med drugim smo se začeli istovetiti s tistimi, ki pritiskajo na Grčijo. Podoba, ki jo kažejo Cerar, Mramor in večinski del slovenske politike, je tragična; kakor karikirani lik kapa v koncentracijskem taborišču, ki se, sam žrtev, istoveti s storilcem in se v njegovem imenu v njegovo veselje znaša nad drugimi nesrečniki. A najbolj tragična je podoba SD.
-
3. 7. 2015 | Mladina 27 | Dva leva
Theodor Adorno je v svojo analizo avtoritarnega diskurza vpeljal pojem biciklistične mentalitete (Radfahrer Natur). Pač človeka, ki ni zmožen enakorodnih odnosov. Ki čuti, da je prisiljen pripogibati glavo pred višjim, močnejšim, in hkrati brca navzdol. Kot kolesar. To sem prvič dojel tam nekje leta 1987 ali 1988, ko smo še v času bivše države mladi slovenski družboslovci delali na Kosovu (ki je bilo v središču krize razpadajoče Jugoslavije) raziskavo o morebitnem preostalem integrativnem potencialu. V stiku z brezpravno albansko manjšino, ki je na Kosovu pomenila izrazito večino, smo iz pogovora v pogovor poslušali in se naposlušali (sicer resničnih) zgodb o tem, kako jih srbska večina, ki pa je bila na Kosovu izrazita manjšina, zatira. A hkrati so ti isti Albanci imeli skrajno, ampak res skrajno negativen odnos do tistih, ki so bili še nižje od njih. Do Romov. Da, Albanci so nesporno imeli še slabši odnos do »ciganov« kot Srbi do njih. Ta opažanja so se potrdila, ko so se po intervenciji Nata Srbi umaknili s Kosova, Albanci pa so začeli grdo obračunavati z Romi, ki so nemočni bežali h kosovskim tiranom – k Srbom.
-
26. 6. 2015 | Mladina 26 | Dva leva
Leta 2000 sem bil nekaj mesecev gost znanega berlinskega družboslovnega raziskovalnega centra. To je bilo ravno v času, ko so se (če odmislimo pučistične popadke Janše v času afere Depala vas leta 1994) politični cirkusi v Sloveniji šele zares začeli. Najprej intrige in »prisilno« združevanje programsko sorodnih, a politično, kadrovsko in interesno konfliktnih strank SKD in SLS, nato izstop SLS iz Drnovškove koalicije in padec vlade, pa spet igrice desnih poslancev pri zagotavljanju večine za Bajukovo prehodno vlado. Šele tretje, javno glasovanje je discipliniralo dvomljivce na desnici. In nato že mesec po desnem prevzemu vlade teatralni razpad združene SLS + SKD z nastankom NSi. In za veliki finale turbulentnega leta 2000 še državnozborske volitve, na katerih je triumfirala LDS z najvišjim odstotkom doslej (36,26 %) in zgodovinsko porazila desnico, ki je le nekaj mesecev pred tem s parlamentarno aritmetiko, ne z volilnim izidom, prišla na oblast.
-
19. 6. 2015 | Mladina 25 | Dva leva
Gospodje lopovi v državnem zboru
Včasih se nekatere stvari simptomatično, a tudi simpatično ujamejo. Če si vernik sekte SDS, kajpak najprej pomisliš na zaroto. Denimo, slovenski mediji so hkrati prenesli vest o končni razsodbi avstrijskega vrhovnega sodišča v procesu primera Patria, v kateri je Ivan J**** s svojo stranko prepoznan kot končni naslov podkupovalne verige, ter da je ustavno sodišče dokončno vrnilo mandat Janezu Janši.
-
12. 6. 2015 | Mladina 24 | Dva leva
Miro Cerar je nekaj let pred vstopom v aktivno politiko napisal knjigo z zvenečim naslovom Osnove demokracije. Po obliki podajanja zelo elementarno, a všečno in korektno predstavljen temeljni ustroj družbe in države. Tako rekoč demokracija za telebane, kot se tovrstnim priročnikom popularno reče. Kot taka bi morala postati obvezno počitniško čtivo poslancev nasploh, še zlasti onih iz vladne SMC, pa tudi sam avtor bi besedilo moral obnoviti. Če bi jo še enkrat prebral, bi morda prišel bliže odgovoru, kaj neki se je zgodilo, da so v enem letu iz zgodovinsko visokega rezultata (34,49 %) padli na tretje mesto v javnomnenjskih izmerah. Se lahko zgodi takšen padec? Lahko, čeprav težko. Tudi LDS, ki je leta 2000 dosegla na volitvah v DZ celo dva odstotka višji rezultat (a dva sedeža manj v državnem zboru), je popolnoma presahnila. Ampak dobro, LDS je svojo relativno moč gradila dolgo in postopoma ter postopoma, na obroke, potem tudi propadala. Cerar se je z novo stranko pojavil pred enim letom, 2. junija 2014, po enem mesecu, 13. julija, triumfiral na volitvah v DZ in že po enem letu padel (po zadnjih meritvah) na tretje mesto oziroma na tretjino zmagovalnih glasov.
-
5. 6. 2015 | Mladina 23 | Dva leva
Medijska krajina se v svetu, kjer vlada vsaj minimalna medijska svoboda, oblikuje glede na povpraševanje uporabnikov po nekem profilu medija. Če je ponudba vsebinsko, vrednotno, politično neuravnotežena, se toliko bolj odpre prostor tistemu, ki ponuja drugi pogled.
-
29. 5. 2015 | Mladina 22 | Dva leva
Če bi v kakšni bebavi »javnomnenjski anketi«, kakor ad hoc glasovanja bralcev spletnih strani ali (nekoliko bolj aktivnega) odzivanja na televizijska vprašanja poimenujejo nevedni novinarji, ljudi vprašali, ali podpirajo zahteve po odstopih, bi z veliko večino odgovorili pritrdilno. Odstope koga in v kakšnem kontekstu? Saj ni važno. Odstopi pač. Odstopi nasploh. Odstopi kot domnevni ovinek čez težave. Problem aktualne Slovenije je tudi v tem, ker zahteve po odgovornosti, po prevzemanju odgovornosti, objektivne ali subjektivne, enačijo z odstopi. Odstop je v situaciji, ki jo je treba in ko jo je mogoče popravljati, morebitno končno, ne pa začetno dejanje.
-
22. 5. 2015 | Mladina 21 | Dva leva
Nekako velja, da je zunanja politika neke dežele ujetnica notranje. Že mogoče. A predvsem sta zunanja in notranja politika ujetnici reprezentativnih politik in njih nosilcev. Torej politikov. To se vseskozi kaže tudi pri nas, ko je treba ljudem v stiski dati zatočišče. Slovenija pač ne slovi kot odprta dežela, ki ljudem v stiski gostoljubno in široko odpira vrata, zato jim mora biti zares hudo, če jo nesrečniki izberejo za svoj novi ali začasni dom.
-
15. 5. 2015 | Mladina 20 | Dva leva
Ko sem prejšnjo soboto v družbi prijateljev z roba Trga republike opazoval slavnostno prvo vrsto na proslavi 70. obletnice zmage nad fašizmom, ki je ni organizirala država, ampak ZZB NOV in mesto Ljubljana, sem rekel: »Poglejte ga, Boruta Pahorja. Enkrat klobasar, drugič izdelovalec nogavic, tretjič cestar, četrti pasji oskrbnik … Danes pa kar antifašist. Lep napredek.« Pa me je cinični prijatelj dopolnil: »Že, že, ampak pri tem bo ostalo le, če mu ne bo treba odpreti ust.«
-
8. 5. 2015 | Mladina 19 | Dva leva
Temeljno načelo pravne države v demokratičnem redu je, da smo pred zakonom vsi enaki. No, nekateri so vendarle enakšni. To se je videlo, ko je bil še pravnonomočno obsojeni Janez Janša zaradi višjih interesov do končne razsodbe ustavnega sodišča izpuščen na svobodo in na malico v menzo DZ, druga dva tovariša iz iste pravnomočno obsojene hudodelske združbe pa sta bila do objave razsodbe abonirana na zaporniško malico.
-
24. 4. 2015 | Mladina 17 | Dva leva
Srbi so svoj čas sprevrženo samoočarani radi ugotavljali, da v vojni zmagujejo, v miru izgubljajo. Ne vem, morda res. Vsekakor pa bi lahko uporabili podobno krilatico za fašizem. Če je vojne, k sreči, izgubljal, pa v miru zmaguje. Postopno, a premočrtno. V vsej razkošnosti se je to pokazalo ob praznovanju sedemdesete obletnice osvoboditve taborišča Auschwitz, ko so bili na proslavo povabljeni visoki predstavniki iz tistih dežel, ki so vojno izkoristili za realizacijo lastnih antisemitskih sanj.
-
17. 4. 2015 | Mladina 16 | Dva leva
»Na to lahko računate, brez dvoma. Naredil bom vse, da bom branil svojo državo. Brez dvoma. Brez dvoma. Zato raje iščimo miroljubno rešitev. Sicer jo bom moral braniti. To je naloga številka ena zame in za moj urad – da varujem svoje ljudi.«
— Predsednik Pahor je Rusom prek televizije RT poslal jasno sporočilo, da jih samo mir lahko obrani pred njegovo jezo in pestjo. -
10. 4. 2015 | Mladina 15 | Dva leva
Nekaj dni po prvih demokratičnih, svobodnih in oh in sploh volitvah, ko je bila osnovna kontura nove oblasti že izrisana, sva se zjutraj na avtobusu proti Bežigradu, kot mnogokrat pred tem, srečala s sedaj že pokojnim profesorjem sociologije, ki je bil znan po ciničnih in humornih dovtipih. Malo provokativno sem ga nagovoril: »Ha, profesor, zdaj pa bo. Naša prva demokratična oblast!« A je pričakovano skeptično skomignil z rameni: »Hja, ne vem. Težko se navdušim in vživim. Preveč jih poznam, vse po vrsti. Vem, kdo pretepa ženo, vem, kdo skače čez plot. Vem, kdo bo prvi prestopil, kdo v kritičnih trenutkih stisnil rep med noge … Premajhni smo, da bi verjel in zaupal.« Takrat sem prvič slišal mnenje, da smo za državo premajhni. In dejansko je to breme. Ne edino, morda ne usodno, a vsekakor veliko. Demokratična država lahko učinkovito prosperira na ravnovesju med dvomom in zaupanjem. To je mogoče doseči le, če je distanca do nosilcev oblasti zadostna.
-
3. 4. 2015 | Mladina 14 | Dva leva
Človek, ki ni ravno suicidalno naravnan, ob hudih trenutkih najbolj pogosto pomisli na beg iz situacije. Najbolj praktičen in sorazmerno pogost je beg v spanje. Še najbolje v daljše spanje. V hibernacijo. A problem je, da lahko odspiš v upanju na spremembo na bolje le, če je vzrok zunanji. Večji problem je, ko so vzroki notranji. Zato so v šestdesetih letih začeli ljudi, predvsem tiste petične, ki so zboleli za smrtonosnimi boleznimi, nategovati s t. i. krioniranjem – globokim zamrzovanjem. Še sveže preminula telesa so postavili v posebnih konzervah na glavo, ker je v spodnjem delu temperatura nižja, in jih v tekočem dušiku ohladili na minus 196 stopinj, računajoč, da jih bodo odtalili, ko bo znanost omogočala ozdravitev njihovih težav.
-
27. 3. 2015 | Mladina 13 | Dva leva
Včasih se mi zdi, da si v slovenskem hramu demokracije ne morejo več izmisliti nič novega, bolj originalnega, bolj bizarnega, pa nas vedno znova presenetijo. Zadnji prispevek k parlamentarni razposajenosti je predlog, da bi se seje državnega zbora začele s petjem himne. Z Zdravljico. Nadvse pozdravljam pobudo. Pač, kdor poje, zlo ne misli. Še več. Vodja parlamentarne frakcije SMC Simona Kustec Lipicer je ob tej pobudi lepo povedala, da bi bilo petje himne nadvse državotvorno. Leta 2015? Bo že držalo.
-
20. 3. 2015 | Mladina 12 | Dva leva
Nemčija ni ena, Nemčiji sta (še vedno) dve. Ne toliko zaradi ledenega zidu med Ossiji in Wessiji, ki kopni počasneje, kot se je po združitvi pričakovalo, ampak zaradi razumevanja vloge Nemčije v evropski in svetovni politiki. Eno Nemčijo poosebljata brezčutna kanclerka Merklova ter prav tako brezčuten in dodatno še skrajno aroganten finančni minister, drugo predstavlja (levo)liberalna javnost, ki po dolgem času spet dobiva zavezništvo tudi v strankarskem polju. Na primeru Grčije se je Nemčija nekako spet znašla v letu nič, če si naslov sposodimo pri italijanskem neorealistu Rosselliniju, ki je svojo trilogijo tematiziranja druge svetovne vojne po dveh italijanskih zgodbah (Rim, odprto mesto in Paisà) zaokrožil s filmom (Germania anno zero) o nemškem novem začetku na materialnih in moralnih ruševinah starega režima.
-
13. 3. 2015 | Mladina 11 | Dva leva
Kako se vzpostavi politična paranoja? Pravzaprav čisto enoznačnega psihološkega odgovora ni. Vsekakor pa jo prepoznamo, ko se oseba ali skupina povzpne na oblast. Kajti šele, ko je oseba ali skupina na oblasti, lahko zares ocenimo, iz kakšnega testa je. Kakšen je njen domet, a tudi kakšna je njena zmožnost refleksije in kritične distance do lastne pojave in delovanja. Kakšna je njena toleranca do različnosti in drugačnosti. Ok. Stranka Mira Cerarja ni imela veliko časa za priprave oz. za politično socializacijo. Na oblast je dobesedno padla, kot nepozoren sprehajalec pade v odprt jašek ulične kanalizacije. To je pri analizah vsekakor treba upoštevati.
-
6. 3. 2015 | Mladina 10 | Dva leva
Kdaj pa obilna kardinalska poroka?
Četrtega marca 2015 zjutraj je v Ljubljani, kljub slabi napovedi, sijalo sonce. In celo napovedanega kolektivnega samomora naroda nismo zabeležili. Za napovedane katastrofe k sreči velja, da se praviloma ne uresničijo. Hujše ko so napovedi, manj verjetna je uresničitev. Se spomnite napovedi kataklizme, pravzaprav konca sveta, ki naj bi sledil iz majevskega koledarja ob izteku leta 2012? Nič se ni zgodilo. Velik poznavalec majevske kulture dr. Ivan Šprajc je moral takrat miriti slovensko gmajno, da ne samo, da ne bo konca sveta, ampak da ga Maji sploh niso napovedovali.
-
Ena od najzgodnejših značilnosti formiranja strank konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let je bila zadrega z imeni. Obstajal je razmeroma ozek nabor možnih imen in aspiranti so kar tekmovali, kdo bo hitreje »dal plombo« na kakšno. Možno je bilo skoraj vse. No, ne čisto dobesedno. Ime krščanski demokrati je vendarle nagovarjalo nekoliko drugačne potencialne volivce kot ime socialdemokrati. In med osnovnimi imeni je bilo nekaj razlike v privlačnosti oz. moči.
-
Zdi se, da je počasi vsem jasno, da v prihodnosti ne gre pričakovati srečnejših časov. Sreča je iz bližnje prihodnosti prestavljena nekam v abstraktno bodočnost. Prihodnost se je znašla pred trdno zaklenjenimi durmi. Tudi dobesedno. Vsaj tako sporočilo smo dobili, ko se je pred dnevi v Cankarjevem domu srečala imenitna druščina, tako rekoč slovenski družbeni cvetober. Nekakšna možganska fabrika (pač think tank) se je svečano sprehodila v osrednji kulturni hram, kjer se je za nepredušno zaprtimi vrati, daleč od javnosti in medijev, pogovarjala o prihodnosti Slovenije.
-
Vsaj dve stvari se vse od nastanka samostojne države pojavljata v valih in ciklih. Eno je vprašanje verouka v javnih šolah. Drugo je vprašanje domovinske vzgoje. Trenutno je spet aktualno vprašanje domovinske vzgoje. Eno vprašanje je močneje povezano z drugim, kot se zdi na prvi pogled. Če je ideološka, vrednostna fronta pri vprašanju »verouk v javnih šolah, da ali ne?« enostavna in prepoznavna – pač, eni so za uvedbo verouka, drugi ne –, pa je v primeru domovinske vzgoje drugače. Razhajanja so bolj o tem, kaj, kako in predvsem kdo naj tak pouk izvaja, ne pa – kar je ključno –, ali je morda koncept domovinske vzgoje presežen, predmoderen, izzivom posamezniku sodobne družbe in države neprimeren.
-
Nemci so izšli iz druge svetovne vojne s težko popotnico moralne in materialno razkrojene dežele. A zahodni zavezniki so se dobro zavedali, da v materialno in moralno uničenem okolju ne moreš obnoviti države po svojih željah. Zato so ji bili pri določanju in odpisovanju reparacij nadvse naklonjeni. Celo pri zaračunavanju moralne krivde so bili presenetljivo prizanesljivi.
-
Ja, lahko bi parafrazirali starega Marxa, da strah hodi po Evropi. Strah Sirize. Ne samo zaradi tega, ker ni jasno, kaj se bo v Grčiji v prihodnjih tednih in mesecih dogajalo, ampak predvsem zato, ker je nepredvidljivo, kako bo to vplivalo na preostalo Evropo ali vsaj na njeno obrobje. Obrat, ki se je v nedeljo zgodil, je pomemben. Če je imela doslej Grčija probleme z Evropo (njenimi političnimi in finančnimi centri moči), ima sedaj ta ista Evropa probleme z Grčijo. Pred volitvami so ti evropski dejavniki opozarjali Grke na treznost, češ da je pred durmi nevaren eksperiment, ki se lahko slabo konča.
-
*V prostem prevodu: Zbolel sem. Vse kar sem zamudil, bom nadoknadil ... Nihče mi ne pobegne ...
-
No, najlaže bo prihodnje mesece našemu Barbie, ki je dobil svojo Ken. Ta je že napovedala, da ga bo trdo držala. Da bo nepopustljiva, neizprosna. In to mu bo dobro delo. Lahko pričakujemo, da bomo na relaciji Ljubljana–Zagreb spet gledali burke, kakršne sta svoj čas uganjala Pahor in Kosorjeva. Uglajeni, zadržani Josipović pač ni bil partner, ki bi sodil v Pahorjeve cirkusantske in transvestitske točke.
-
Ja, nova esdeesovska evolucijska teorija se da razumeti tako, kot da se je skupni prednik opic in človečnjakov razvil iz Slovenca. Nato je prišlo do ločitve na opice (šimpanze, gorile in orangutane) in človečnjake. Slednji so se po doslej znanem zaporedju od ardipitekov pred dobrimi štirimi milijoni let prek avstralopitekov, homo habilisa, homo erektusa pred približno 200.000 leti razvili v sodobnega človeka, ta se je na zadnjem razvojnem križišču konec osemdesetih oz. v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja razdelil na podvrsto homo sapiens in podvrsto homo esdees. Podvrsti sta si po somatskih znakih na las podobni, po kognitivnih in emocionalnih odzivih pa precej različni.
-
Ne vem, zakaj je sodobno krščanstvo, pravzaprav predvsem katolicizem, brez inspiracije, brez imaginacije okrog božiča. Morda bo rdeči papež Frančišek postopoma kaj spremenil. Trudi se. A vseeno v kratkem času ne gre pričakovati velikih sprememb. V adventnem času, ko pišem to kolumno za naslednje leto, je ves krščanski in ostali vesternizirani svet poln bebavih Božičkov, bejb v božičnih opravah, ki ponujajo to ali ono, vse mogoče komercialne navlake, in onkraj tega so cerkve, polne tercialk, ki spuščajo solze ob pogledu na detece na slami hleva v alpsko-palestinskem slogu.
-
19. 12. 2014 | Mladina 51 | Dva leva
Koga boste pa naslednjič volili?
Amerika je v teh dneh na nogah. Ljudska vstaja tako rekoč. A ne bodimo preveč zanosni, ne kopirajo nas, ampak sami sebe. Velik del tistih, ki danes protestirajo na ulicah ameriških mest, verjetno sploh ne ve, da tokrat nikakor ne gre za prvi množični protest zoper ameriško policijsko nasilje nad ljudmi nebele rase in iz marginaliziranih skupin. Pravzaprav gre bolj za upor proti strpnosti do nasilne policije, minimiziranju takšnega ravnanja in ščitenju takšne policije.
-
12. 12. 2014 | Mladina 50 | Dva leva
No, Brecht je sicer rekel nekoliko drugače. A tisto je zapisal v nekih drugih časih, ko so še bili na eni strani roparji, na drugi bankirji. Prvi diletanti, drugi profiji. Zdaj je prišlo do velikega obrata. Sedaj so eni bankirji in ti isti hkrati roparji. Zadnja velika, verjetno nikoli sanirana finančna in gospodarska kriza, pravzaprav kolaps najšibkejših slojev in držav, se je zgodila zato, ker so bankirji postali hkrati roparji. In ko je bilo vse izropano, so si omislili idejo slabe banke. V kateri slabi bankirji počnejo to, kar se od njih pričakuje, za kar so solidno plačani – ropajo tisto, kar je malega še ostalo v beraških bisagah.
-
5. 12. 2014 | Mladina 49 | Dva leva
Če hočete razumeti velike nespodobnosti medijev, morate biti pozorni na majhne, na videz nedolžne spodrsljaje. V ponedeljek zvečer je v osrednjih poročilih na komercialni televiziji voditeljica po uvodni napovedi teme o težavah in zapletih Pivovarne Laško zaradi nedejavnosti nespodobno drage slabe banke, pa agencijski vesti, da so bosanske oblasti glavnega osumljenca pri rekrutiranju islamskih skrajnežev za vojno v Siriji premestili v hišni pripor, ter vesti, da haaško tožilstvo zahteva vrnitev Vojislava Šešlja v pripor na Nizozemsko, izpostavila kot četrto in po pompoznosti napovedi sodeč ključno temo dneva. Namreč, da bo gostilna končno izbrala šefa. Kaj takega?! Res medijska debilnost. Debilna vest o debilni oddaji za domnevno debilne uporabnike, bi lahko rekli.
