ALTERNATIVE EVROPE
  • Kultura  |  Plošča

    Vale of Pnath: The Prodigal Empire

    2011, Willowtip Records

    + + + +

    666  |  Mladina 5  |  3. 2. 2012

    S prvencem zasedbe Vale of Pnath je tehnično bolje podkovani death metal pridobil še en precej kakovosten izdelek, ki v dobrih štiridesetih minutah ponudi prijetno obilico raznolike metalske godbe. Začuda pa omenjeni izdelek premore kar nekaj smiselnih in lahko dojemljivih melodij, ki ne težijo k pretirani godbeni pocukranosti. The Prodigal Empire sicer ne prinaša nikakršnih pretiranih žanrskih inovacij, žanrsko omejenemu konzumentu pa streže s kakovostnimi in delno tudi pričakovanimi harmonijami, ki uspešno zapolnijo vsa pričakovanja. Hitra, melodična in agresivna godba je tisto, kar zaznamuje celoten izdelek razen ene same kompozicije, ki že zabrede v malce bolj eksperimentalne sfere. Natančno.

  • Kultura  |  Plošča

    DJ Food: The Search Engine

    2012, Ninja Tune

    + +

    Borka  |  Mladina 5  |  3. 2. 2012

    Paradni projekt založbe Ninja Tune DJ Food, za katerim so stali že mnogi in ki ga zadnja leta pridno krmari Strictly Kev, je v več kot dvajsetih letih delovanja nakazal kar nekaj smernic (semplane) elektronske muzike, v prvih letih obstoja pa je bil celo del manjše zvočne revolucije. Nova plata, ki jo je Kev pacal izjemno dolgo, žal ne nakazuje ničesar novega in se raje ozira nazaj v breakbeat s konca devetdesetih let, v kitarske rife in težak, že skoraj industrijski zvok. Eden od razlogov, zakaj je album tako dolgočasno pust in brez prave ideje, kam naj bi molil taco, pa je nedvomno eksistencialna kriza mame projekta, založbe Ninja Tune.

  • Kultura  |  Plošča

    Muškat Hamburg: Zbogom Madamfucker

    2012, FV Music

    + + + +

    Max Modic  |  Mladina 5  |  3. 2. 2012

    Muškat Hamburg, štajerska samorodna glasbena sorta, ki bi lahko na prvi posluh nastala s križanjem hrvaške skupine KUD Idijoti in britanske Anti-Nowhere League, ob redni obdelavi s postpunkovskim crossover škropivom proti peronospori komercializacije na hrastovih odrih zori že krepkih 15 let. Glasbeni izraz letošnje polnitve kljub temu ni pretirano barikiran, marveč je svež, tekoč, melodično trd in pretežno duhovito piten, z občasnimi trpkimi odtenki, ki pač odražajo okus časa, v katerem živimo. Stvar definitivno gre v glavo, še bolj v ušesa, v odhodu pa prijetno potegne na leta študentskih klubov in dnevov mladosti – ali drugače: »It’s only jacuzzi but I like it.« Na zdravje in kolikor rifov, toliko let!

  • Kultura  |  Plošča

    Lana Del Rey: Born to Die

    2012, Interscope

    + + +

    Petra Tihole  |  Mladina 5  |  9. 2. 2012

    Petindvajsetletna Lana Del Rey se je iz sramežljive Lizzy Grant s popolnoma navadnimi ustnicami ob pomoči velike založbe preobrazila v fatalko z obličjem mlade Brigitte Bardot. Prvi, indie album je izdala že pred dvema letoma, ko je še nastopala kot Lizzy, produciral pa ga je David Kahne, ki je v njej prepoznal talent. Album je po dveh mesecih načrtno umaknila iz prodaje na iTunesih in ga namerava ponovno izdati letos poleti.

    Medtem je zamenjala ime in postala fenomen YouTuba. Oče, odgovoren za njeno promocijo, poskrbi, da se pojavlja v vseh mogočih medijih, in čeprav ima na svojih videih neskončno veliko klikov in se zdi, da jo poznajo že prav vsi, ni čisto tako. Konec januarja je izdala drugi prvenec, tokrat pod imenom Lana Del Rey in pod pokroviteljstvom velike glasbene založbe. V dvanajstih atmosferskih pop komadih je razvila zgodbo osamljene punčke, ki pa je tudi razuzdana lolita, navdušena nad hip-hopom in zaljubljena v barabo. Kot upornica brez razloga nam v slogu nekdanjega filmskega glamurja kaže temno stran ameriškega sna in katalizira preteklost, to pa je lahko nevarna metoda, ki je prav tako nadarjeno Amy Winehouse pognala celo v smrt. Lana s svojim zamolklim vokalom velikopotezno začne že v naslovnem komadu albuma, kjer posempla Mobyja in njegovo skladbo Porcelain.

    Lana Del Rey, YouTube fenomen, ki je s pomočjo stricev iz ozadja postal globalni hit in prehitro skočil v prevelike čevlje

    Lana Del Rey, YouTube fenomen, ki je s pomočjo stricev iz ozadja postal globalni hit in prehitro skočil v prevelike čevlje
    © Interscope

    Potem nas v maniri R & B z Off to the Races kakor prava barbi v drami, kot se imenuje njeno življenje, popelje čez Blue Jeans, kjer v zvezde kuje ljubljenega, ki ji ni usojen. Nadaljuje z epopejo National Anthem, kjer začne s semplom komada Bittersweet Symphony skupine The Verve, ki nas zapelje z violino. Punca ne skriva, kje so njene glasbene in druge popkulturne simpatije, sama piše besedila in se v refrenih naslanja na vse mogoče reference. Tako v komadu Million Dolar Man med drugim zapoje: »One for the money, two for the show...« in se s tem pokloni Elvisu Presleyju in njegovi skladi Blue Suede Shoes. Sicer pa poslušamo solzav vokal, pospremljen z medlimi zvenečimi kitarami in violinami, s subtilnimi klavirskimi vložki ter z občasnimi orkestracijami in hip-hop beatom. Za produkcijo ploščka je poskrbela Emile Haynie, ki med drugim pedena Lila Wayna in Kanyeja Westa. Lana očitno živi za denar in hrepeni po komercialnem uspehu, ki se ji zagotovo obeta. Oblečena je že priložnosti primerno, samo še pritisk mora zdržati. Vanjo so zacopani oboji, najstnice in njihovi očetje, rade jo imajo mame, pa tudi njihovi gejevski frendi. Če je soditi po forumih, jo obožujejo celo metalci – tem se manifestira kot šik porno diva. Njenemu izdelku, ki so mu najverjetneje usojeni vrhovi mainstreamovskih glasbenih lestvic, pa vseeno nekaj manjka. Verjetno kar tisti znameniti ’je ne sais pas quoi’ ...