Poroča BETI TRTOREBRO

Pesem, ki jo je na 2. vseljudski slovenski vstaji v Ljubljani Dr. Miklavž Komelj predlagal za novo slovensko himno

Vse sesuje, kar mu drago,
še v Evropi dela zgago
in plaši jo pred seboj.
Ljudstvo se doma mu odreče,
kam naj bednik se zateče?
Se zlato spreminja v gnoj.
Kdor pregleda vse zločine,
krikne od besa, bolečine:
Kdo je mar?
Mi zapojmo: Korenine
je slovenski orožar.

Čujte množic silne roje,
vse skandira, vse mu poje,
v parlamentu je preplah.
Njemu peta se zabliska,
zombi že za njim pritiska,
udri, udri, mah na mah!
Ko vso družbo v blato rine,
iskra upora v srca šine -
kdo je mar?
Ta prestrašen korenine
je slovenski orožar.

Srda polna trg in cesta,
protestirajo vsa mesta,
ker on ljudstvu jemlje »Se!«
Se norčuje iz sindikata,
roparjem odpira vrata,
hoče razprodati vse.
Si najame blišč graščine.
Kam je spravil podkupnine?
Komu mar?
Varčevalen korenine
je slovenski orožar.

»Bolje je, da vsa država
pade, kot pa moja glava,«
si že v paniki mrmra
Zombiji so, kjer pogleda,
se zatika mu beseda,
kliče: »Mati Patria!«
Briše nauke zgodovine
Mar boji se giljotine
Kdo je mar
Taka glava korenine
je slovenski orožar.

Čakajo ga v sodni hiši,
vabila sploh ne sliši.
Saj ni treba, da je tam.
Bolje sodstvo je zatreti.
Petrič mora mu verjeti.
Pahor c’lo ga čisla sam.
A ko padel bo z višine -
naj pokliče naci skine?
Kdo je mar?
Tak kaliber korenine
je slovenski orožar.

Naj pusti opravke svoje,
»De profundis« v ječi poje
mož pobožen, rajski svat?
Staro je izdal zastavo,
zjebal novo je državo.
Orban piše: »Ljubi brat!«
Toda slava kmalu mine -
kaj takrat nesrečnik zine?
Komu mar?
Pred sesutjem korenine
je slovenski orožar.

Bodi v tugi, bodi v šali,
zmeraj ljudstvo divje žali,
a za beg že vrta zid.
Če bi si pogledal v lice,
bi se ustrašil te resnice:
tudi v njem je zombi skrit.
Naj pobegne čez planine
ali raje skoz krtine?
Kaj nam mar?
Zagrmimo: Naj izgine! -
S’cer slovenski orožar.

Opomba: Zares je škandalozno, da ima Slovenija za svojo himno še vedno verze zloglasnega internacionalističnega frajgajsta Franceta Prešerna (1800 - 1849). Bodimo odkriti, tudi kozmetični popravki, ki bi v himno vnesli Boga in Slovence, ne morejo biti dovolj. Zakaj se ne bi raje spomnili, da smo Slovenci sočasno s Prešernom premogli resničnega klasika domoljubne poezije - cesarsko kraljevega finančnega svetovalca Jovana Vesela Koseskega (1798-1884). Njegova pesem Kdo je mar’ (prvič objavljena v Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1846) postane prav primerna himna za sedanje razmere in prisrčen poklon Vodji, če se jo le malenkostno jezikovno in slogovno posodobi, kar je za to priložnost storil ugledni poznavalec njegovega dela dr. Janez Polipič, ki je, ko so ga nevedneži vprašali, ali ni morebiti nekaterih verzov napisal sam, pripomnil »Ich schreibe scharfer.« (»Jaz pišem ostreje.«)