Balkanski Watergate

Ko smo v Mladini pred leti začeli raziskovati madžarsko financiranje medijev SDS, torej omrežje Nova24, se je v ozadju izrisala slika širšega, geopolitičnega spopada, ki je v vzhodni in srednji Evropi izbruhnil po finančni krizi. V številnih vzhodnoevropskih državah so se tudi s podporo Rusije in po vzoru Putina razpasla zavezništva lokalnih samodržcev ali populistov, ki so svojo oblast začeli utrjevati s propagando. Nadzor nad mediji in zatiranje neodvisnih novinarjev, napadi na nevladne organizacije so bili ključni vzvodi njihove moči, tako rekoč novi recept za uspeh. Ta bitka, ki jo vsakodnevno spremljamo v Sloveniji v obliki razplamtevanja sovražnega govora in maltretiranja RTV, je bila v nekaterih drugih državah veliko brutalnejša. Makedonija je bila tak primer. Kot država se je namreč pred leti znašla pred odločitvijo, ali se bo približala Natu in EU ali pa se bo tesneje povezala z Vučićevo Srbijo in Putinom. Pri križanju regionalnih interesov smo lahko v Makedoniji videli vse: tovarne ali celo naselja trolov, ki so producirali lažne novice, priča smo bili množičnemu prisluškovanju 20.000 Makedoncem in celo insceniranim izbruhom nasilja.

Milan Kučan / »Narod, ki odstranjuje spomenike, te pričevalce svoje preteklosti, ni samozavesten narod«

Milan Kučan je 5. maja na Vrhniki v govoru ob obletnici osvoboditve navrgel tudi idejo, da bi bilo prav, da država postavi spomenik osamosvojitvi. Najbolje na Trgu republike, kjer je leta 1991 potekala osamosvojitvena slovesnost in kjer je bila prvič dvignjena slovenska zastava. Kučanov predlog je naletel na politično nerazumevanje, ena stran je govorila o tem – Kučan je namreč v govoru omenil tudi Spomenik revolucije, ki je simbol nekega drugega časa –, da želi nekdanji predsednik izbrisati preteklost, na drugi strani pa so se trkali po prsih in izjavljali, da so oni že zdavnaj razmišljali o tovrstnem spomeniku. A idejo Milana Kučana je treba razumeti s političnega vidika, osamosvojitelji, kot si pravijo, si že desetletja prisvajajo zasluge za nastanek samostojne Slovenije, pa četudi je bila ta posledica dolgega zgodovinskega obdobja in množice dogodkov in ljudi, ki so nastopali v njem. Slovenije nista v desetih dneh osamosvojila Janez Janša in Igor Bavčar skupaj z nekaj prijatelji iz koalicije Demos, Slovenijo so osamosvojili njeni državljani in državljanke, ljudje, ne pa politiki, ki si še vedno prisvajajo, kot radi pravijo, »osamosvojitveni kapital«.

Koritniki

Minuli teden je izbruhnilo veliko ogorčenje med vladajočimi politiki. V upravi Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki upravlja družbe v lasti države, sta si oba glavna menedžerja, to sta Žiga Debeljak in Janez Tomšič, krepko zvišala prejemke. Novico so sprva objavili v Financah: predsednik uprave SDH Debeljak naj bi namesto dosedanjih 12.800 evrov bruto za april prejel 18.500 evrov, Tomšič pa namesto 11.500 evrov bruto kar 16.500 evrov. Sledile so izjave ogorčenja iz koalicijskih strank Svobode, SD in Levice. Prva nadzornica SDH Karmen Dietner – seveda sklep o zvišanju plač uprave sprejme nadzorni svet, ne uprava sama – je v prvem odzivu med razlogi za zvišanje plač upravi navedla domnevno povečan obseg dela zaradi energetske krize in pripojitve slabe banke k SDH, pa tudi podatek, da se v primerjavi z družbami, nad katerimi bdijo v SDH, plače pri njih od leta 2013 niso usklajevale z inflacijo. To politikov seveda ni pomirilo.

Luka Mesec / »Zavračam tezo, da si lahko progresiven, le če si glasen«

Lani je stranka Levica prvič stopila v vlado, na koalicijskih usklajevanjih si je izpogajala tri ministrska mesta. Luka Mesec je postal minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, gre za pomembno ministrstvo, ki pokriva vprašanja, povezana s temeljnimi premisami strankinega programa, torej vprašanja socialne pravičnosti. Leto dni po prevzemu oblasti Luka Mesec priznava, da so bili v vladi neizkušeni, da so spodbudili prevelika pričakovanja, a da se kljub temu v vladi on in celotna Levica počutita dobro. Vlado resno delo še čaka, na primer pri vprašanju, kako izboljšati slovenski davčni sistem, da bo davčno pravičnejši. Mesec trdi, pričakovano, da je vlada Roberta Goloba progresivna vlada in da ji progresivnost, naprednost, daje ravno stranka Levica. Levica bo imela 3. junija v Celju kongres, izvolili bodo nov svet stranke. Njegova sestava naj bi pokazala, kakšno podporo ima v stranki Luka Mesec. Zaradi sodelovanja z »liberalno« vlado je med nekaterimi člani stranke nekaj nezadovoljstva.

Zakonito nečloveško ravnanje?

Sedemnajstega oktobra 2017 je v Ljubljani potekala prava drama. Notranje ministrstvo pod vodstvom ministrice Vesne Györkös Žnidar je zapovedalo deportacijo sirskega prosilca za azil Ahmada Šamija, ta pa se je ob pomoči aktivistov Ambasade Rog in poslancev SD Jana Škoberneta in Levice Mihe Kordiša skril v poslansko pisarno SD. Okoli poldneva tisti dan je potem v solzah stopil iz državnega zbora, potem ko je prejel zadovoljiva zagotovila večine poslanskih skupin, predsednika državnega zbora Milana Brgleza in premiera Mira Cerarja, da bo izgon do nadaljnjega odložen. Šamijev boj z državo se tisti dan ni končal, ampak šele dobro začel in je trajal več kot štiri leta. Nazadnje mu je država podelila status begunca in lahko je sledila združitev družine, s katero zdaj živi v Ljubljani. Žena je vključena v postopke integracije, tri hčere se šolajo, sam pa predvsem trpi zaradi v zadnjih letih zelo poslabšanega zdravstvenega stanja. A zdi se, da se iz te zgodbe nismo naučili ničesar, da si tega niti ne želimo.

»Norec« na čelu Argentine

Javier Milei si je predsedniški položaj zagotovil v drugem krog, s 55,7 odstotka glasov je premagal Sergia Masso, peronista in finančnega ministra, ki je prejel 44,3 odstotka glasov. V argentinski politični ureditvi sta funkciji predsednika države in vlade združeni, to pomeni, da Milei ne bo vodil le argentinske vlade, ampak bo svojo državo predstavljal tudi na mednarodnem parketu.

Janša trdi, da je nedolžen, a izloča obremenilne dokaze

Sojenje Janezu Janši in domnevnim sostorilcem v zadevi Trenta se vleče. Čeprav Janša zatrjuje, da je nedolžen in da gre za politični konstrukt, skuša njegova obramba izločiti zanj obremenilne dokaze. V medijih smo prebrali, da je obramba res dosegla omembe vredno zmago z izločitvijo pomembnih, morda celo ključnih dokazov. Pa to drži? Za katere dokaze sploh gre?

Za živali gre

Prejšnji petek je veterinarska inšpekcija, veterinarska inšpektorica Danuša Štiglic, s kmetije Možgan blizu Krškega odvzela 24 živali, točneje čredo goveda. Ukrep je zbudil številna vprašanja in razburil kmečke organizacije ter politične stranke, ki računajo na glasove njihovih članov. A celotna razprava se ni niti dotaknila pravih vprašanj, pravic živali in spoštovanja teh pravic.

Luka Mesec / »Vlada kakršnekoli druge barve bi šla v teh razmerah v ukinjanje socialnih pravic. Mi tega nismo naredili.«

Nahrbtnik, s katerim je Levica vstopila v koalicijo Roberta Goloba, je bil težak: številni so ji očitali skrajna politična stališča in zato nezmožnost sodelovanja z drugimi strankami. Zdelo se je, da je najboljši dokaz za to tudi razpad vlade Marjana Šarca, toda v sedanji koaliciji je Levica postala dejavnik stabilnosti, Luka Mesec pa eden najbolj umirjenih članov vlade, ki se ne zapleta v dnevnopolitične spore, predvsem pa ne solira. Z Mescem smo se pogovarjali v tednu, ko je začasno nadomeščal predsednika vlade Roberta Goloba – bil je torej vršilec dolžnosti predsednika vlade.

Življenjepis Boruta Pahorja / Od pekla do raja

Pisanje spominov je poseben literarni žanr. Še bolj poseben pa je, če se tega posla lotijo politiki, ljudje, ki želijo na takšen način postaviti piko ali pa zgraditi mavzolej. O svoji politični karieri so tako pisali (ali pa se z zapisanim vsaj strinjali) Margaret Thatcher, Barack in Michelle Obama, Winston Churchill, Nelson Mandela, Malcolm X, Joschka Fisher – seznam je skorajda neskončen, sega vse do Julija Cezarja, ki je napisal Komentarje galskih vojn, v katerih je kot v pripovedi opisal rimsko osvajanje Galije in to storil, logično, precej pristransko.

Kdo vleče niti pri koncesijah

Eden ključnih ljudi na ministrstvu za naravne vire, ki je od aprila letos pristojno za rudarstvo (prej ministrstvo za infrastrukturo), je po naših informacijah Marko Maver. Maver je bil v Šarčevi vladi (2018-2020) državni sekretar okoljskega ministra Simona Zajca, ki je na ministrskem mestu marca 2019 nasledil Jureta Lebna. Leben je namreč odstopil zaradi afere z maketo za 2. tir Koper-Divača, ki je bila naročena na nenavaden način, poleg tega pa neverjetno draga. Maver sicer velja za enega najtesnejših političnih spremljevalcev Lebna v stranki Zelena dejanja, iz katere je januarja 2022 nastala Golobova stranka Gibanje Svoboda. Maver je bil recimo eden od štirih, ki so maja 2021 stali za Lebnom na predstavitveni novinarski konferenci stranke Zelena dejanja, ki da bo, kot je takrat napovedal Leben, iskala »ravnovesja med kakovostnim razvojem in ohranjanjem okolja«. Pod Golobovo vlado je bil Maver sprva zaposlen v kabinetu ministra za naravne vire Uroša Brežana in vezan na njegov mandat. Julija letos, torej nekaj mesecev pred odslovitvijo ministra Brežana, je Maver »vezanost« na ministra prekinil in iz kabinetne zaposlitve prešel v delovno razmerja na direktoratu za naravo.

Kamen je zlato

Država je lani od okrog 120 podjetij, ki se v Sloveniji ukvarjajo z izkopom ter seveda s prodajo mineralnih surovin – gre zlasti za različne vrste kamnin in peska, ki se uporabljajo v gradbeništvu – pobrala le 4,1 milijona evrov koncesnin. Gre za izjemno nizek znesek. Država je na primer lani iz državnega proračuna zgolj za nadomestne dele za vozila, ki jih uporabljajo javni uslužbenci, plačala 9,4 milijona evrov. Kako nizek je znesek koncesnin, nam še bolj nazorno pokažejo visoki dobički, ki jih koncesionarji kujejo z izkopanimi surovinami, ki so sicer omejen in neobnovljiv naravni vir. A apetiti koncesionarjev, med katerimi jih je več v tuji lasti, naj bi bili še večji: doseči želijo trajno spremembo zakona o rudarstvu, ki bi pri odločanju o izkoriščanju mineralnih surovin ošibila občine in pristojnosti v večji meri prenesla na državo. Taka ureditev je zdaj začasno že uvedena kot del načrta popoplavne obnove.

Neroden ali nevaren?

»Na čelu urada za narodnosti potrebujemo nekoga, ki te Rome pozna, in jaz jih poznam v dušo, meni se povsem razkrijejo, vse mi povejo, tudi za lumparije, in občutek imam, da me imajo večinoma radi,« pravi vršilec dolžnosti direktorja urada za narodnosti Janez Doltar, ki si želi to funkcijo prevzeti tudi za stalno. Toda ali je res pravi človek, ki bo končno začel vključevati naraščajočo romsko skupnost v družbo in si prizadevati za boljše sobivanje večinskega prebivalstva in te narodne manjšine? Ker država ta vprašanja že desetletja zanemarja, je trenutno morda ena izmed pomembnejših vladnih odločitev na tem področju imenovanje direktorja ali direktorice urada za narodnosti.