Predsednica ob ognjišču

Predsednica države Nataša Pirc Musar je že med predvolilno kampanjo zatrjevala, da bo, če bo izvoljena, še naprej uporabljala družabna omrežja, le da bo to počela veliko bolj premišljeno kot Borut Pahor.

Lani še 26 bolnikov z azbestnim rakom

Posebna medresorska komisija, ki se ukvarja s posledicami dela z rakotvornim azbestom, je lani odločila o 66 zahtevkih za odškodnino. Potrdila jih je 57, kot kaže poročilo komisije, pripravljeno za vlado. Največ, kar 26, je bilo lani potrjenih novih primerov pljučnega in »azbestnega raka« mezotelioma. To je najhujša oblika azbestne bolezni, ki se navadno razvije več kot 25 let po izpostavljenosti azbestu, povprečna doba preživetja od postavitve diagnoze mezotelioma pa je leto do dve. Komisija je lani potrdila še 23 primerov azbestoz in osem primerov plakov, to je odebelitev pljučne mrene. Zgolj pet od lani potrjenih 57 primerov ni bilo iz goriške regije, kjer je azbest desetletja v proizvodnji uporabljal zlasti Salonit Anhovo, in sicer po drugi svetovni vojni in vse do zakonske prepovedi leta 1996. Podatki za lani se od zadnjih let razlikujejo zlasti po potrjenih primerih azbestnega raka; več kot lani (26) jih je bilo v zadnjih osmih letih potrjenih le leta 2020, in sicer 30, skupaj jih je bilo v obdobju 2015–2022 potrjenih 168.

Finančna uprava opravlja tajno sledenje

Prikriti preiskovalni ukrepi, med katerimi je tudi tajno sledenje na klasičen način ali z različnimi tehničnimi sredstvi, spadajo med hujše posege v človekove pravice. Po novem, zakon o tem je nedavno sprejel državni zbor, bo lahko finančna uprava na prevozna in prenosna sredstva in tudi na pošiljke same nameščala sledilne naprave oziroma »tehnične pripomočke za zbiranje podatkov o položaju in gibanju blaga«, po domače GPS-naprave. Razlog za to je, piše v obrazložitvi predloga zakona, da »se v praksi kaže potreba po sledenju blagu – pošiljke namreč pogosto zamenjajo prevozno sredstvo, vmes se spremenijo dokumenti in za blagom se izgubi vsaka sled«. Namen namestitve sledilnih naprav pa je, »da se odkrijejo nezakonite proizvodnje trošarinskih izdelkov, ki s svojim delovanjem oškodujejo državni proračun in proračun EU«.

»Vi ste strošek«

Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije se je prejšnji mesec uspelo z vlado dogovoriti za zvišanje plač pomočnicam vzgojiteljic. Te so tako iz izhodiščnega 22. plačnega razreda napredovale v 26. plačni razred. V Združenju mestnih občin Slovenije so kmalu zatem začeli opozarjati, da to prinaša dodatne finančne obremenitve za občine, zato so vladi poslali poziv, naj se stroški zvišanja plač krijejo iz državnih sredstev. Ker vlada na poziv ni odgovorila, občine napovedujejo, da bodo zdaj primorane dodatno breme preložiti na starše. Ti bi po novem morali v povprečju plačevati devet do 12 odstotkov več, odvisno od skupnih družinskih dohodkov.

Kljukec Hojs

Po največjem požaru v zgodovini Slovenije, ki je lani pustošil po Krasu, in hkrati velikem pomanjkanju vode v slovenski Istri in kraškem zaledju zaradi suše so se na Twitterju začeli vrstiti zapisi, da so za oboje v resnici krive nevladne organizacije, ki so leto prej sodelovale v kampanji pred referendumom o vodi, na čelu z Inštitutom 8. marec.

Zločini iz sovraštva

Pred dnevi so se na pravosodnem ministrstvu posebej pohvalili, da jim je med spreminjanjem kazenskega zakonika vanj uspelo vključiti tudi »zločine iz sovraštva«, sicer bolj znane po angleškem imenu »hate crime«. To pomeni, da bodo storilci kaznivih dejanj, pri katerih je bila nagib za storitev tega dejanja katerakoli osebna okoliščina oškodovanca oziroma žrtve (recimo narodnostna, rasna, verska ali etnična pripadnost oškodovanca, njegov spol, barva polti …), kaznovani strožje.

Konec mačistične diplomacije?

Še je svež spomin na serijska srečanja višegrajskih alfa samcev. Najbolj anahronistično in dvolično je bilo tisto oktobra 2021, ko so se tedanji regionalni avtoritarci, z našim Janezom Janšo vred, sestali na demografskem vrhu v Budimpešti. Janez Janša (ločen in ponovno poročen z 20 let mlajšo partnerico), Aleksandar Vučić (ločen in ponovno poročen z 11 let mlajšo), Viktor Orbán (srečno poročen), Milorad Dodik (potentni skakalec čez plot) in Andrej Babiš (ločen in ponovno poročen s svojo tajnico, ki je bila ob poroki komaj polnoletna) so se tam zavzemali za vrnitev tradicionalnega patriarhata, o tem, kako naj ženske več rojevajo, so razpravljali med gledališkimi performansi božanja nosečniških trebuhov. Če bi za vsaj pet podobnih srečanj v dveh letih želeli uporabiti en sam izraz, bi lahko rekli, da smo bili priča mačistični diplomaciji. Mačistična diplomacija je le ena od mnogih. Diplomacij ali tipov zunanjih politik je več. Zgodovinsko gledano je najbolj znana besedna zveza ’Rambo diplomacija’, to je izraz, ki se je ustalil za ameriško zunanjo politiko v času največje priljubljenosti ameriškega igralca Sylvestra Stallona in je simboliziral kavbojsko modrost Najprej streljaj, potem sprašuj. V slovensko-hrvaških odnosih smo v zadnjem desetletju govorili o tako imenovani tihi diplomaciji in potem o nogometni diplomaciji, s katero so voditelji nerešena vprašanja skušali reševati na nogometnih tekmah. Nogometna diplomacija je podobna mačistični.

Nezaželena ministrica

Ministrica za kulturo Asta Vrečko je prejšnji teden javno objavila, da je dobila grozilno pismo. Prvo, ki je prišlo na njen zasebni naslov. »Danes sem na domači naslov, kjer živim z družino, dobila sovražno pismo zaradi združevanja muzejev. Upam, da se gospodje, ki že nekaj mesecev stopnjujejo zaostreno, hujskaško in šovinistično retoriko, zavedajo, kakšne posledice imajo lahko njihove besede,« je zapisala na Facebooku. V pismu ni bilo neposrednih groženj, napisano pa naj bi bilo v subtilnem »mafijskem« slogu, kjer neznani pošiljatelj govori o tem, da dobro ve, s kom se ministrica druži in kdo so njeni prijatelji in znanci. Pismo je ministrica za kulturo predala policiji.

Postavljamo si spomenike

Dejstva, da osamosvojitev ni kar tako, pač pa resna, prelomna stvar v rasti naroda in njegovega življa, se je dobro zavedala prejšnja Janševa vlada. Sloveniji je poveljevala dve leti in po naključju so se ta leta pokrila z obeležitvijo 30. obletnice »razglasitve in obrambe samostojne in neodvisne države«. Zato so vladni uradniki zavihali rokave in pljunili v roke.

Zaslugarji

Piše se leto 2023. Od slovenske osamosvojitve in vojne bo zdaj zdaj minilo 35 let, vendar sta osamosvajanje in razprava o tem, kako je to predstavljeno v javnosti, postala nenadoma spet vroča politična tema. Kako nenavadno je o tem razpravljati leta 2023, nam pokaže primerjava z nekim drugim časom: je tako, kot da bi se leta 1980 Slovenija ukvarjala z vprašanjem, kje je počila prva partizanska puška. Seveda je bilo leta 1980 pri nas še veliko osvetljenih partizanskih spomenikov, komemoracij, pionirjev, kurirčkovih torbic, a glavne družbene teme so bile drugje. Kaj se bo zgodilo, ko bo umrl Josip Broz Tito? Kako se spopasti z gospodarsko krizo? Kaj storiti z mednacionalnimi napetostmi na Kosovu in podobno? Leta 1980 so torej podobe o partizanskih epopejah v kolektivnem spominu še obstajale, vendar so bledele, tudi komunistična partija je imela svojo moč, vendar so njo in partizanske rituale osmišljanja političnega sistema ljudje jemali vedno manj resno. Mlade je zanimala sedanjost, še bolj jih je zanimala prihodnost. Le kdo je v času punka še verjel rdečim tovarišem in starim borcem?

Kaj ostane od mita o osamosvojitveni vojni, če odstranimo ves balast?

Desetdnevna vojna je na ravni širše družbene percepcije z leti postala le še mitizirani zdravljičarski kič. Dokumentov iz časa vojne, ki bi po tridesetih letih omogočali resno in mirno vrednotenje tega zgodovinskega obdobja, žal niti zgodovinarji ne moremo videti – ker še vedno niso dostopni. Lahko pa se prikopljete do približne resnice, če si vzamete leto ali dve časa in se prebijete skozi desetine raznih zbornikov in spominov, ki jih izdajajo veteranske organizacije, in seveda skozi spomine posameznikov, pa tudi, če naredite veliko intervjujev z ljudmi, ki niso v ospredju, so pa bili zraven.

O zgodovini in mitih

Muzej slovenske osamosvojitve – na prvi pogled je ime muzeja logično, osamosvojitev je zgodovinsko dejstvo, in to pozitivno, vsaka država slavi neodvisnost, torej je muzej osamosvojitve nujen del pokrajine spomina v državi. Kdo bi temu lahko ugovarjal?

Bodo red v zdravstvu naredila sodišča?

Odločitev ustavnega sodišča o zakonu o zdravstveni dejavnosti, ki je bila objavljena pretekli petek, so nekateri zdravniki hitro razglasili za zmago. To naj bi bil »zgodovinski dan za slovensko zdravstvo«, je med prvimi komentiral predsednik sindikata družinskih zdravnikov Praktik.um Igor Muževič. Po njegovem mnenju je ustavno sodišče končno storilo to, za kar so si zdravniki že dlje časa prizadevali: sodniki naj bi zaradi varnosti pacientov zdravnikom omejili čas, ko lahko delajo, na največ 48 ur na teden.

Koliko ovadb si je že nabral Hojs?

Nekdanji notranji minister in podpredsednik SDS Aleš Hojs je po izobrazbi gradbeni inženir. In medtem ko se je ljudstvo med njegovim ministrovanjem zgražalo nad neustavnimi omejitvami človekovih pravic, ki so bile vse po vrsti pripravljene na njegovem ministrstvu, se je ukvarjal predvsem s svojim matičnim področjem. V imenu notranjega ministrstva in s tem v imenu države je sklepal številne nepremičninske posle, od katerih je verjetno najbolj bizarna gradnja podhoda pod Šubičevo ulico, daleč najdražja pa gradnja stolpnice za vsaj 169 milijonov evrov, v kateri naj bi po novem imela prostore vodstvo policije in notranje ministrstvo. Revizija tega projekta je pokazala vrsto nepravilnosti in sume storitve več kaznivih dejanj.

Ostanki Expa 2020

Slovenija je bila ena od 83 držav, ki so se na svetovni razstavi Expo 2020 v Dubaju predstavljale z lastnim paviljonom. »Impozantno«, »paviljon dviga obrvi« sta mnenji, ki ju najdemo v uradnih poročilih, uradna ocena obiskovalcev je bila 8,3 od 10. V Dubaj je v času šestmesečne razstave od oktobra 2021 do marca 2022 na državne stroške potovala skoraj celotna ministrska ekipa prejšnje vlade, celo notranji minister Aleš Hojs. A epilog projekta je manj impozanten; eden od ostankov je tudi večmilijonski spor med podjetjem Riko in državo, o katerem bo razsodilo sodišče.