Ksenofobija župnika iz Trnovega v Ljubljani

Trnovski župnik Tone Kompare, ki je letos poleti imel zlato mašo, obhajal je torej 50 let opravljanja duhovniškega poklica, to ljubljansko župnijo vodi že več kot 20 let. Širši javnosti je znan tudi po tem, da je leta 2011 na predvečer odprtja novozgrajenega mostu Hradeckega v stari Ljubljani tega – torej javni objekt in v nasprotju z uradnim stališčem občine – na skrivaj blagoslovil. Ženskam, ki so se odločile za splav, pa je nekaj kasneje sporočil, da se s tem »njihove maternice spreminjajo v grobnice«.

Repetovo sporočilo

Svet za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) in Inženirska akademija Slovenije sta v torek pripravila posvet Zakaj Slovenija zaostaja za primerljivimi državami EU?

Donacija cementarne

Župan občine Kanal ob Soči Miha Stegel je s predsednikom uprave cementarne-sosežigalnice Alpacem (bivši Salonit) Tomažem Vukom podpisal dogovor o donaciji v višini dveh milijonov evrov.

Trojanski konj tobačne industrije

Dolgoletna gonja proti kajenju – od uspešnega ozaveščanja o potencialno usodnih posledicah kajenja za zdravje prek gnusnih fotografij razpadajočih teles dolgoletnih kadilcev, ki krasijo tobačne izdelke, do nenehnih podražitev cigaret, zaradi katerih je tobak danes skorajda tako dragocena dobrina kot žafran – je bila svoj čas zelo uspešna. A ne za dolgo: police trafik po vsem svetu so preplavile žepne napravice, s katerimi lahko svoja pljuča nahranimo z ekscesnimi količinami nikotina, in to v obliki osvežujoče pare z okusom jagodnega čigumija, sladkorne pene, tropskega sadja ali na primer jabolčnega zavitka. Ravno ko je šlo kajenje končno iz mode in družba ni bila več (tako) množično zasvojena z nikotinom, se je ta, ovit v tančico tehnološkega napredka, prihuljeno prikradel nazaj v naša pljuča. Privlačnost elektronskih cigaret in cvetoča industrija vejpanja v veliki meri temeljita na iluziji neškodljivosti: ni smrdečega dima, ni pepela, le oblaki prijetno dišeče pare, ki jih številni dojemajo kot neškodljivo alternativo tistim rakavim paličicam, ki jim pravimo cigarete. A žal stanje še zdaleč ni tako rožnato kot dizajn vašega najljubšega vejpa z aromo sladkorne pene: zdravstveni strokovnjaki čedalje glasneje svarijo, da elektronske cigarete niso niti približno tako benigne, kot bi si želeli njihovi zvesti uporabniki.

»Uporabljati potniški promet v Sloveniji na neki način pomeni, da ti v življenju ni uspelo«

Po zadnji raziskavi Urbanističnega inštituta okoli 80 odstotkov Slovencev živi v nepremičnini, v kateri je vsaj eden od članov gospodinjstva lastnik ali solastnik nepremičnine, in zmeraj več jih biva v družinskih hišah, ne stanovanjih (leta 2005 je v hišah živelo 55,4 odstotka vprašanih, leta 2024 pa 66,6 odstotka). Zdi se kot paradoks: v Sloveniji imamo eno največjih stopenj lastništva stanovanj v Evropi, vendar se stiske tistih, ki stanovanjskega problema še niso rešili, radikalno stopnjujejo, nepremičninski balon pa kljub napovedim nikoli zares ne poči. Raziskavo smo vzeli kot izhodišče za pogovor z dr. Milošem Koscem, arhitektom in docentom na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo.

Nam res ni mar?

Podatki državne agencije za okolje so neizprosni: v prvih devetih mesecih letos, torej še pred začetkom te kurilne sezone, so bile na večini merilnih mest v državi mejne vrednosti zdravju škodljivih delcev PM10 presežene že opazno večkrat kot lani vse leto. Med kritičnimi merilnimi mesti so recimo vsa merilna mesta v Ljubljani, obe v Celju, tudi tisto pri bolnišnici, pa na Ptuju, v Kranju, v Mariboru ob Titovi cesti, v Zagorju, Murski Soboti. Izstopajoče visoke ravni so zaznali tudi v Črnomlju pri zdravstvenem domu, kjer delce merijo od januarja letos. Ključni vir trdih delcev PM10 so promet in mala kurišča. Stanje slovenskega zraka je žalosten izraz medlih načrtov levosredinskih vlad in učinkovitih populističnih desničarskih politik, kakršno je letos uprizorila stranka Nova Slovenija z akcijo »Drv ne damo«.

Revnim je treba subvencionirati elektriko

Griša Močnik, fizik, vodja Centra za raziskave atmosfere, dekan Fakultete za znanosti o okolju Univerze v Novi Gorici.

Privatizator radiologije ostaja šef

Del radioloških storitev je v Sloveniji že privatiziran. Večino ambulantne slikovne diagnostike danes opravljajo podjetja, kot je v Ljubljani Medilab ali v Mariboru Fontana. Pogosto v njih popoldne delajo radiologi, ki so sicer zaposleni v javnem zdravstvu. A slikovni del radiologije – interpretacija posnetkov – je razmeroma poceni, za posamezno storitev javna zavarovalnica odšteje okoli 200 evrov. Med približno 300 slovenskimi radiologi, skupaj s specializanti, pa imamo v državi tudi nekaj deset intervencijskih radiologov, ki se ukvarjajo s terapevtskim delom discipline, ta pa je zaradi zahtevnosti, rabe posebno dragih materialov, opreme in sodelovanja s širšo ekipo veliko dražji.

Splav je ustavna pravica

Šestindvajsetega novembra je ustavno sodišče objavilo eno izmed tako imenovanih zgodovinskih odločb v korist človekovih pravic, ko je presodilo, da pravice do oploditve z biomedicinsko pomočjo nimajo le ženske, ki so v zvezi z moškim, pač pa vse ženske, torej tudi tiste, ki živijo v istospolni zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, in samske ženske. Odločba pa še zdaleč ni zgodovinska oziroma prelomna samo zato, pač pa je v njej ustavno sodišče prvič sploh vsebinsko spregovorilo o pravici do splava. In jo utrdilo kot ustavno pravico.

Brezpravno zapiranje brezpravnih tujcev

V Sloveniji obstaja kategorija ljudi, ki jim lahko policija po lastni presoji odvzame prostost za več časa, čeprav ni niti sumov, da bi bili storili kaznivo dejanje, kaj šele, da bi bili pravnomočno obsojeni. To so seveda nezaželeni tujci, migranti, begunci, ki jim policija odvzame prostost in jih »namesti« v center za tujce v Postojni. Ko je ustavno sodišče na zahtevo vrhovnega sodišča odločalo o pogojih za zapiranje tujcev v center za tujce, je ugotovilo neustavno stanje in razveljavilo del zakona o tujcih.

Kako zavladati s TikTokom

Pred prvim krogom romunskih predsedniških volitev so javnomnenjske ankete napovedovale zmago sedanjega socialdemokratskega premiera Marcela Ciolacuja, ki naj bi dobil od 25- do 29-odstotno podporo. Tekmeci, s katerimi se je najpogosteje soočal na televizijah, so bili George Simion iz nacionalističnega Zavezništva za enotnost Romunov (AUR), konservativna Elena Lasconi iz reformistične stranke USR in nekdanji namestnik generalnega sekretarja Nata Mirceo Geoano. Ti naj bi dobili vsak od 12 do 22 odstotkov glasov. Dejansko pa je na volitvah 24. novembra zmagal tako rekoč neznani obstranec, skrajno desni nestrankarski kandidat Călin Georgescu, ki je prejel 23 odstotkov glasov, v drugi krog, ki bo 8. decembra, pa se je poleg njega uvrstila še Elena Lasconi z 19 odstotki glasov.

Cerkveno podjetje ima 127 kilogramov zlata

Skupina Metropolitana, ki je v lasti Nadškofije Ljubljana, ima v sefu že skoraj 130 kilogramov zlata, trenutno vrednega več kot 10 milijonov evrov, je nedavno poročal portal Necenzurirano in opozoril, da nadškofija tudi v zlato nalaga presežke denarja, ki ga pridobi zlasti z »upravljanjem« cerkvenih gozdov. Cerkev je največja zasebna lastnica gozdov pri nas, zgolj na območju gozdnogospodarske enote Bled jih ima v lasti več kot 10.802 hektara, tam deluje cerkveno podjetje Gozdno gospodarstvo Bled, ki je del skupine Metropolitana.

Pristranski algoritmi

Vsesplošni razcvet desnici naklonjenih vsebin na družbenih omrežjih je med drugim posledica tega, da algoritmi dajejo prednost polarizirajočim vsebinam, ki spodbudijo najmočnejše odzive. Vsebine, deležne največ ogorčenja, se bodo po omrežjih razširile najbliskoviteje, saj algoritmi dajejo prednost skrajnostim. Če govorimo posebej o omrežju X (nekdanjem Twitterju), pa naj bi bil algoritem še bolj pristranski od drugih. To kaže nedavna raziskava, imenovana Računalniška analiza morebitne algoritemske pristranskosti na platformi X med predsedniškimi volitvami v ZDA, ki sta jo opravila Timothy Graham z avstralske Quennslandske tehnološke univerze v Brisbanu in Mark Andrejevic z Monasheve univerze v Melbournu.

Besednjak sovraštva

Nekatere procese v družbi je včasih laže prikazati na primeru drugih držav in družb, včasih pa je treba seči tudi globlje v zgodovino. Po sprejemu zakona o državljanskih pravicah leta 1964, ki je v Ameriki končno prepovedal diskriminacijo na podlagi rase, barve kože, vere, spolne usmerjenosti ali narodnosti ter ukinil rasno segregacijo na delovnem mestu in v javnem prostoru, so republikanci začeli iskati načine, kako kljub temu nagovoriti bele, tradicionalno demokratske volivce na jugu države, ki so se zaradi občutka izgube dolgoletnih privilegijev počutili ogrožene. Kako to storiti, ne da bi bili videti rasisti? Odgovor se je izkazal za sila preprostega in izjemno učinkovitega: spremeniti so morali jezik.

Triindvajset let zlobe

Ustavno sodišče je ob presoji zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) presodilo, da so vsi deli zakona, ki omejujejo pravico do OBMP za samske ženske in ženske v istospolni zvezi, neustavni, državnemu zboru pa določilo enoletni rok, v katerem mora zakon popraviti. Do tedaj bodo še veljale zdajšnje določbe. Gre za dolgo pričakovano odločitev; ta prihaja kar 23 let po tem, ko so volivci novelo zakona vlade Janeza Drnovška, ki je med drugim dovoljevala umetno oploditev žensk brez partnerja, na pobudo opozicije zavrnili na referendumu.

»Zeleni prehod s kavča, iz cone udobja, v kateri smo danes, ne bo izvedljiv«

Malokdo pozna podrobnosti z računa za električno energijo, na njem je veliko različnih postavk, prispevkov, različni so načini izračuna porabe energije, tu pa je tudi omrežnina, beseda, ki je zaradi gospodarstva in kimajoče politike postala simbol zablod zelenega prehoda. Gre za izkrivljen pogled. Nov način izračuna omrežnine je pravičnejši, drugače povedano, doslej so tisti, ki so uporabljali več omrežja, plačevali premalo, gospodinjstva in mali poslovni porabniki pa preveč. To dejstvo se je v hrupu demagogije in interesov izgubilo.

Kam s črnim »častnim meščanom« Pirana?

Enaindvajsetega maja 1924 je prefekt občine Piran Francesco Lugnani obvestil Benita Mussolinija o »soglasno« sprejetem sklepu občine Piran, da mu podeli naziv častnega meščana. Duceja so tako počastili v 7896 italijanskih občinah, domnevno tudi Kopru in Izoli, štiri leta po požigu Narodnega doma, tri leta po fašističnem umoru dveh otrok v Strunjanu, dve leti po pohodu na Rim in tri tedne pred ubojem socialističnega poslanca Giacoma Matteottija.