Je usoda slovenske prometne politike zapečatena?

Jasno je, da so razmere v prometu, kar zadeva pretočnost na slovenskih cestah, sploh v Ljubljani in okolici, neznosne, na cestah je vse več vozil. Že zdaj zaradi tega ljudje in prevozniki veliko časa preživijo v kolonah, to pa slabo vpliva na njihovo zdravje, kakovost življenja in na slovensko gospodarstvo. A težave bodo s časom le še večje. Po Darsovih podatkih se promet vsako leto poveča za približno pet odstotkov in temu vsaj za zdaj še ni videti konca.

Strategija, ki je ni

Lani je bilo na prebivalca Slovenije za prehrano na voljo v povprečju 133 kilogramov sadja, 115 kilogramov žit, 105 kilogramov zelenjave, 87 kilogramov mesa, 70 kilogramov krompirja, 11 kilogramov jajc in kilogram medu. Toliko smo v kmetijstvu proizvedli za prehrano ljudi; ti absolutni podatki, ki jih sporoča statistični urad, pa dobijo smisel šele, ko jih prevedemo v stopnjo samooskrbe. Torej v podatek o tem, koliko hrane, ki jo porabimo, pridelamo sami. Ta podatek je skrb zbujajoč.

Tadej Troha / »Polovičarsko prilagajanje na podnebne spremembe in strganje po proračunu nista dovolj. Sta pesek v oči.«

Tadej Troha je raziskovalec in predstojnik Filozofskega inštituta ZRC SAZU. Predava na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na ljubljanski Filozofski fakulteti in Podiplomski šoli ZRC SAZU. Junija je postal svetnik na RTV Slovenija, vseskozi pa se tako ali drugače oglaša v javnosti. Izjemno je kritičen, ne samo do prejšnje vlade – kritika do nekdanje oblasti je bila intelektualna nujnost –, ni zadovoljen tudi s tistim, kar nam vlada danes. Pri tem nima v mislih le Roberta Goloba, njegovih ministrov, napak, ki jih delajo. Trohi se zdi, da je pri nas vedno manj države, takšne, ki bi delala za javno dobro, takšne, ki bi znala misliti prihodnost, države, ki bi imela pametne strategije, načrte ali pa celo kakšno vizijo, kako rešiti težave. In v času, ko nas je prihodnost že prehitela, je šibka država nekaj, česar se lahko v resnici bojimo.

Na TV Slovenija se vrača profesionalno novinarstvo

Politični desant Janeza Janše na informativni program RTV Slovenija v času prejšnje vlade je bil očiten. Sprva si je podjarmil programski in nadzorni svet, nato na čelo hiše nastavil Andreja Graha Whatmougha, novo metlo, ki je začela pridno pometati. Med prvimi je letela Natalija Gorščak, direktorica televizije. Njeno mesto je začasno zasedel Valentin Areh, ki je dobesedno opustošil informativni program. Odpovedovale so se oddaje, prihajale so nove, na primer Arena z Igorjem Pirkovičem, ki je sčasoma zamenjala Studio City. Na drugem programu pa se je začel vzpostavljati nov, vzporedni informativni program. Takšen, ki naj bi ga ustvarjali sveži, tedanji oblasti bolj naklonjeni novinarji. Naposled je zaradi pritiskov klonila tudi odgovorna urednica informativnega programa Manica Janežič Ambrožič, zamenjal jo je preverjeni kader – Jadranka Rebernik. Da je bil krog sklenjen, se je, kmalu zatem, ko je Janša doživel poraz na volitvah, na čelo televizije zavihtel Uroš Urbanija, piarovec pretekle vlade. Stvari so bile res očitne, prozorne pravzaprav.

Kako pravilno prevzeti podjetje

V ljubljanski industrijski coni, v Stegnah, je približno sto zaposlenih v enem od tamkajšnjih visokotehnoloških podjetij zadnje leto zelo dobro skrivalo svojo poslovno skrivnost. Vse do prejšnjega tedna njihov generalni direktor – ime mu je Peter Kosin, prijazen možakar sicer – ni odgovarjal na naše telefonske klice ali elektronska sporočila. Ne zaradi menedžerske vzvišenosti, kot smo izvedeli prejšnji teden, ampak zaradi strahu, da bi javnost prehitro izvedela za njihov posebni načrt, na katerega so se pripravljali dobra tri leta, od katerega je bila odvisna usoda zaposlenih in katerega cena je znašala nekaj milijonov evrov.

Kaj, če nas umetna inteligenca ne bo pobila – in kaj, če se je najhujše že zgodilo?

Dobro veste, kaj nam ves čas očitajo: da premalo beremo.

Parada sovraštva

Junijska parada ponosa v Ljubljani se bo zapisala v zgodovino – kot tista, na kateri je slavnostni nagovor prvič imela predsednica države, a tudi kot tista, ki jo je spremljalo nemalo nasilnih izgredov, morebiti celo največ od leta 2001, ko je potekala prvič. Brez neljubih incidentov pa ni minila niti parada v Mariboru, že tretja po vrsti, ki je v štajerski prestolnici potekala prejšnji konec tedna.

Strupene slive in breskve

Že sredi avgusta je Slovenska tiskovna agencija povzela poročanje srbskih medijev, da se izvoženo sadje zaradi uporabe od leta 2020 v EU prepovedanega pesticida klorpirifosa vrača v Srbijo. »Iz Slovenije so zato v Srbijo na začetku meseca že vrnili breskve, prav tako so to sadje pred dnevi vrnili iz Hrvaške,« je agencija 19. avgusta povzela pisanje časnika Danas.

Konec verske svobode?

Kar nekako stran od oči javnosti je v parlamentu potekalo sprejemanje novele zakona o verski svobodi. Poslanci so jo obravnavali po skrajšanem postopku, sprejeta je bila v sredo popoldne. Kljub tematiki, ki naj bi »razdvajala« družbo, večjih protestov opozicije ni bilo, proti spremembam se je jasno opredelila Nova Slovenija, stranka SDS pa se je, zanimivo, držala ob strani.

Spolne zlorabe pri tabornikih

Skavtskih organizacij se je prijel zlovešč sloves, ko so se v devetdesetih letih in desetletjih, ki so sledila, začele razkrivati razsežnosti spolnih zlorab v največji in najbolj znani tovrstni (sicer izključno krščanski) organizaciji Boy Scouts of America, kjer je bilo v pol stoletja zlorabljenih več kot 12 tisoč otrok. Pred dnevi je bil razkrit domnevno prvi tovrstni primer v največji slovenski skavtski organizaciji, (laični) Zvezi tabornikov Slovenije. A ameriška skavtska organizacija se je dolga desetletja na vse mogoče napačne načine trudila, da bi težava utonila v pozabo, odziv slovenskih tabornikov pa je bil prav nasproten. Pravzaprav bi se iz odziva in ravnanja v zvezi s sumom spolnih zlorab v tej prostovoljski organizaciji lahko marsikaj naučile premnoge slovenske organizacije in institucije, z visokošolskimi zavodi in katoliško cerkvijo na čelu.

Virus? Prisoten

Četudi se pandemija covid-19 morda zdi kot oddaljen spomin, kot mora, ki bi jo najraje pozabili, virus med nami še naprej vztraja. Ima že nešteto različic in podrazličic, sestavljati so se začeli tudi rekombinantni virusi, ki so mešanica dveh različnih podrazličic omikrona ... Virusi so pač mojstri prilagajanj in mutacij.

»Stavba z minimalno možnostjo poplav«

Po avgustovskih poplavah so se v oglasih na platformah, kjer je mogoče preveriti ponudbo nepremičnin, največja pri nas je nepremičnine.net, začeli pojavljati pripisi o poplavni (ne)varnosti nepremičnin. »V resnici je ta pripis predlagala stranka – prodajalec – in seveda sem se strinjal. Po zakonu o nepremičninskem posredovanju smo dolžni ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, to pomeni, da imamo kot posredniki dolžnost opozarjati na zadeve, ki so bistvene pri nepremičnini, na pozitivne in negativne,« pravi David Majcen iz nepremičninske družbe RE/ MAX Ljubljana.

Lepi industrijski objekti / Ne želimo več turobnih brezobličnih škatel

Kadar pišemo o industrijski arhitekturi, se po navadi osredotočimo na arhitekturo stavb, ki jih gradimo danes, za današnjo industrijo, po današnjih arhitekturnih načelih. Ali pa pišemo o industrijskih stavbah iz preteklosti ter o domiselnih načinih, kako so jih ohranili, prenovili in namenili povsem drugačnim namenom. Čeprav se zdi slednja tematika zanimivejša, se ji članek posveti le na kratko in predstavi sodobno industrijsko arhitekturo, ki je pogosto po krivem spregledana. Industrija ne spada med prestižne dejavnosti in tudi za industrijsko arhitekturo že od nekdaj velja, da ni pravzaprav nič več kot ovojnica, ki skrije in zaščiti tehnološke procese v notranjosti. S takim odnosom se je prepogosto lotevajo investitorji – bistveno je tisto v notranjosti, to prinaša denar, ovojnica pa je nujno zlo, pomembno je le, da je preprosta in poceni. Žal tudi javnost od industrijskih stavb ne pričakuje nič več kot to, tovarne so pač po definiciji dolgočasne in grde.

Zelena pljuča mesta

Mestni gozd na južnem obrobju Celja, ki obsega gozd na Anskem vrhu, Miklavškem hribu in Starem gradu, je največja urejena javna zelena površina v Celju. Razteza se na 114 hektarih površin, ki so v javni lasti, ter premore 15 kilometrov opremljenih sprehajalnih in večnamenskih poti, pravi Robert Hostnik s celjskega oddelka Zavoda za gozdove Slovenije. Velik javni mestni gozd so vzpostavili tako, da je Mestna občina Celje vse od leta 1997 od manjših zasebnih lastnikov načrtno odkupovala gozdove na zaščitenem območju v bližini mesta ter v njih vzpostavljala rekreativno in izobraževalno infrastrukturo.

Poceni stanovanja – za nekatere

Danska ima dobro razvite kooperativne stanovanjske skupnosti, ki ljudem z nižjimi dohodki omogočajo dostop do nepremičnin in s tem blažijo stanovanjsko krizo. Kljub temu se tudi v tej državi, ki zaradi svoje socialne politike in zadovoljstva prebivalstva velja za enega od evropskih zgledov, stanovanjski sektor spoprijema s pritiski neoliberalnih stanovanjskih politik, nepotizmom in korupcijo.

Datamorgana

Kecia Abbott je hiperproduktivna avtorica gobarskih priročnikov. Piše in izdaja jih kot po tekočem traku – obseg literarnega opusa bi ji lahko zavidali celo nekateri najplodnejši pisatelji. Tudi če spadate v tisti del populacije, ki se z vso strastjo ukvarja z nabiranjem gob, in več polic vaše domače knjižnice krasijo številni gobarski priročniki, morda celo mikološka strokovna literatura, za Abbottovo skoraj gotovo slišite prvič, pa čeprav je v rekordnem času – v pičlih dveh dneh! – izdala kar devet različnih knjig o glivah. Zakaj? Ta oseba sploh ne obstaja. Kecia Abbott je izmišljeni psevdonim oportunističnih prevarantov, ki gobarske priročnike pišejo ob pomoči razvpitega jezikovnega modela ChatGPT, paradnega konja panoge umetne inteligence. To morda niti ne bi bilo tako sporno, če bi bil ChatGPT zanesljiv vir informacij. A ker si pogosto kaj izmisli, laži pa nam prodaja kot dejstva – stroka temu samozavestnemu blebetanju nesmislov (gobarski tematiki prikladno) pravi »haluciniranje« –, so ti priročniki pravzaprav smrtno nevarni.