Stanovanjska politika

Ob koncu javne obravnave Nacionalnega stanovanjskega programa 2013–2022 je Mreža za prostor organizirala javni posvet. Eden od sklepov posveta je bil, da je treba predlog nacionalnega stanovanjskega programa temeljito preoblikovati, tudi zato, ker ni usmerjen v spodbujanje najemnih stanovanj, temveč v veliki meri ohranja obstoječo paradigmo zagotavljanja lastniških stanovanj.

Ameriške sanje – slovenska kultura bivanja

Raziskava, ki jo je aprila objavila fundacija MacArthur, je pokazala, da se ameriške sanje spreminjajo. Vse več Američanov meni, da je sanje mogoče doseči tudi v najemnem stanovanju. Skoraj polovica lastnikov domov se v prihodnosti vidi kot najemniki. Danes je v ZDA razmerje med lastniki domov in najemniki 65 proti 35. Dobri dve tretjini Američanov menita, da bi morala biti polovica stanovanj lastniških in polovica najemniških. Precej drugače je pri nas, saj je kultura bivanja Slovencev močno na strani lastništva, skoraj 90 odstotkom prebivalstva smo uspeli zagotoviti lastništvo doma. Zakaj se trend v ZDA spreminja? Nekoliko zaradi nepremičninskega zloma. Skoraj 70 odstotkov vprašanih meni, da je lastništvo doma izgubilo avreolo dobre naložbe. Hkrati jih tri četrtine ugotavlja, da je selitev zaradi nove službe danes bistveno verjetnejša kot nekoč. Od tedaj, ko je bil stereotip ameriških sanj na vrhuncu, se je marsikaj spremenilo. Do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila naselitev delavstva okoli industrijskih gigantov zaželena. Naselja hišk ali blokov v neposredni bližini tovarn so zagotavljala sorazmerno nemobilno delovno silo, kar je bilo v interesu delavcev in kapitala. Delavci so dosegali ameriške sanje, kapitalisti pa so imeli zagotovljeno delovno silo, ki je bila konec tedna pripravljena za kak dolar ceneje oprati avtomobile ali pokositi zelenice. V tistih časih je bilo podobno tudi v Sloveniji, le da se je naša socialistična oblast ukvarjala še z nerazvitostjo in splošnim pomanjkanjem stanovanj. Zato je bila vsaka zasebna pobuda pri gradnji doma dobrodošla in ljudska oblast jo je podpirala. Težnje po decentralizaciji s tovarno v vsako slovensko vas so privedle do zdravega razmerja.

Rdeča luč za lastniška stanovanja

Čez rob smo šli ob prehodu v kapitalizem, ko smo kulturo bivanja v lastniškem stanovanju utrdili na celotni populaciji nove države. Zgodilo se je takrat, ko se je tako za ZDA kot za Slovenijo spremenil način gospodarjenja. Danes tovarna v vsaki vasi ne vzdrži pritiska trga. Tovarne, okoli katerih so zrasla naselja v ZDA, so se preselile na Kitajsko. Danes tako ameriško kot slovensko gospodarstvo potrebujeta dinamično delovno silo, ki ne bo imela težav geografsko slediti zadovoljevanju svojih potreb. Danes so uspešnejša okolja, ki so v svoje sanje ali kulturo bivanja vpisala ustrezno najemno stanovanje in ne lastniško za vsako ceno. Ameriška raziskava namreč ugotavlja tudi, da so mesta z večjim deležem najemnih stanovanj gospodarsko uspešnejša – večje plače, večja rast, več inovacij. Mesta, kjer je delež lastniških nepremičnin okoli 70-odstoten, pa nazadujejo.

Do podobne ugotovitve pridemo tudi, če pogledamo graf Evropske statistične agencije o razmerju med lastniškimi in najemnimi stanovanji. Visok delež lastniških stanovanj ni značilen samo za vzhodnoevropske države, kjer smo privatizirali družbena stanovanja. Značilen je tudi za Grčijo, Italijo, Španijo, Portugalsko, torej za države, ki jih je gospodarska kriza najbolj prizadela. Z veliko gotovostjo lahko trdimo, da je uravnoteženo razmerje med fondom lastniškim in fondom najemnih stanovanj pomembno za uspešen razvoj nacionalnega gospodarstva.

Kaj ima s tem ekologija?

K ekonomskemu družbenemu interesu dodajmo še ekološkega. Ali je ekološko pozidati vsak hrib in ljudi vsak dan siliti k povečevanju ogljičnega odtisa z uporabo avtocest in slabih gozdnih cest, ki vodijo od njihovega doma do službe, vrtca, šole? Ali je okoljsko smotrno spodbujanje preobrazbe osamljenih kmetij v zaselke, ker si vsak od treh sinov želi lastno hišo na očetovi kmetiji, država pa mu v pomanjkanju izvajanja ustrezne stanovanjske politike odobri prekvalifikacijo kmetijskega zemljišča v zazidalno? V Sloveniji skorajda ni zasledili takšnega prizora kot v Avstriji, ko na vrhu hriba kraljuje mogočna kmetija, vse naokoli pa se do naslednje kmetije raztezajo pašniki. Namesto tega se pri nas v dolžini celotne avtoceste oko spotika ob posamezne hiše, ki kot škrbine štrlijo iz pokrajine. Pet takšnih hiš, razporejenih v dolžini nekaj kilometrov, imenujemo vas.

Za posameznika gre

Slovenci ne zasedamo samo prvega mesta po menedžerskem občutku vseprisotnosti korupcije. Med vsemi državami EU imamo tudi največ stanovanj z eno od težav, kot so puščajoča streha, vlažne stene, vlažni temelji ali tla, trhli okenski okvirji … Lastništvo stanovanja še zdaleč ne zagotavlja, da bo posameznik živel v kakovostnih bivanjskih razmerah. Bolj drži, da mu lastništvo preprečuje življenje v kakovostnih razmerah.

Ali drži, kar so zapisali avtorji nacionalnega stanovanjskega programa, da bodo stanovanja, zagrajena z javnimi sredstvi, ki jih bodo mladim oddali z možnostjo odkupa skozi najemnino, prispevala, da bodo mladi bolj neodvisni, ekonomsko varnejši, imeli pa bodo tudi več možnosti, da stanovanje dobijo in si ga uredijo glede na svoje potrebe? Kako si lahko neodvisen, če te nekdo z mamljivo ponudbo prikuje na petdeset kvadratov za nadaljnjih trideset let? Kako si lahko ekonomsko varen, če boš pri tej ponudbi vztrajal, dokler ne boš povsem obubožal? Kako boš individualno potrebo po dveh sobah več zaradi povečanja družine iskal v tistih petdesetih kvadratih, na katerih moraš vztrajati, če želiš, da bodo nekoč tvoji? Takšni ukrepi ne prispevajo h kakovosti bivanja mladih, ampak k povečevanju premoženja tistih mladih, ki jim bo tako in tako uspelo v življenju ali ki bodo ob pomoči premožnih staršev prebrodili vse čeri. Tisti, ki jim ne bo uspelo ali nimajo premožnih staršev, tudi takšnega stanovanja ne bodo mogli odkupiti brez dodatne izdatne pomoči države. Tako tisti, ki bodo uspeli, kot tisti, ki se bodo le trudili, bodo to počeli na račun kakovosti bivanja celotne družine. Predvsem pa na račun tistih, ki niso imeli »sreče«, da bi prišli do takšnega družbenega stanovanja. Že dvajset let je jasno, da je stanovanjska politika subvencioniranega pretakanja javnih sredstev v zasebne žepe neučinkovita.

Stanovanje je premoženje

Po ustavi in mednarodnih pogodbah država »ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje«. Nikjer ni zapisano, da jim ga mora dati v last in tako skrbeti tudi za njihovo premoženjsko stanje. Naša država pa po liniji najmanjšega odpora podpira pravico bivanja ne v primernem, ampak v lastnem stanovanju. To povzdigne v imperativ, ki mu mora slediti tudi socialna politika, ki je lastnikom več deset tisoč evrov vrednega premoženja vedno pripravljena preskočiti na pomoč z raznovrstno paleto socialnih transferjev. Pri pravici do teh transferjev sta praktično izenačena brezposelni lastnik trinadstropne hiše in njegov podnajemnik, ki je izgubil službo. Vsi poznamo zgodbe, kot je tista o starejšem paru, ki se vsak dan iz svoje hiše peš odpravi na kosilo v pet kilometrov oddaljeno kuhinjo Rdečega križa, saj si ga potem, ko se odrečeta varstvenemu dodatku, ne moreta več privoščiti. Gotovo takšni ljudje potrebujejo pomoč, vendar ta ne bi smela biti denarna ali v obliki paketov Rdečega križa. Vsaj ne, dokler obstaja trg nepremičnin, predvsem pa neizkoriščeni mehanizmi, kakršen je odkup stanovanj s strani javnih občinskih stanovanjskih skladov, ki ohranjajo stanovanjsko pravico.

Glede na vse analize imajo snovalci nacionalnega stanovanjskega programa jasno nalogo: delež najemnih stanovanj v Sloveniji je treba povečati. Najprej zaradi zagotovitve stanovanj tistim, ki niso ujeli t. i. Jazbinškovega zakona, tistim, ki ji ni uspelo pravočasno kupiti parcele, po kateri gre avtocesta, tistim, katerih starši nimajo 50 tisoč evrov kot osnove za nakup stanovanja, ter tudi tistim, ki nimajo dedkov in babic z gozdom in parcelo, ki jo mora občinski svet le še prekvalificirati in bo primerna za gradnjo hiše.

V Sloveniji moramo vzpostaviti okolje, v katerem bo lastnina pomenila tudi odgovornost, ki si jo bodo lahko privoščili tisti, ki imajo kanček več in bodo prek davkov prispevali za tiste, ki imajo kanček manj. Sistem mora biti tak, da se bomo zavedali, da eni druge potrebujemo. Država pa naj se zave, da se ji tudi skozi stanovanjsko (ne)politiko gospodarstvo razliva v porozna tla, ki niso ne vaška ne mestna, ampak preprosto le degradirana.