Zločin, daleč stran

Bil je čisto običajen in pozabljiv nedeljski večer. Za nas tukaj. Za Sarando, Fatosa in Jehono pa je bil to večer, ko so se odprla vrata pekla.

Spomin na zločin: Inštalacija družine Bogujevci

Spomin na zločin: Inštalacija družine Bogujevci

Pred dnevi se mi je zdelo, kot da sem na svoji koži izkusil pomen teze Paula Austerja o tem, da nas nenehno oblikuje moč naključij, ki nam lahko v trenutku porušijo naša dolgoletna prepričanja in gotovosti. Izkušnja, ko se vzročno nepovezana dogodka, zgodbi v mojem primeru, združita v močno pomensko celoto, je pred leti fascinirala tudi Stinga, ki ji je posvetil naslovno skladbo albuma iz leta 1983.

V svoj dotrajani ipod sem sočasno pretočil dva podcasta, ki naj ne bi bila v ničemer povezana: posnetek radijske oddaje Peščanik in kratko zgodbo Amosa Oza Norveški kralj. Odkar sem ju slišal, me preganjata zgodba o nepredstavljivem zločinu, njegovih nedolžnih žrtvah, verjetno grozljivo običajnih storilcih in prepričanost, da jo moram povedati naprej.

Radijska oddaja Peščanik je bila v celoti posvečena umetniški instalaciji treh članov družine Bogujevci, Sarande, Fatosa in Jehone. Vam njihova imena ničesar ne pomenijo? Tudi meni niso. Dokler nisem slišal oddaje. Kaj smo počeli v nedeljo, 28. marca 1999, okrog devete ure zvečer? Večina nas je bila verjetno doma, zleknjeni smo bili na kavču, gledali televizijo, brali, se pripravljali na nov teden. Bil je čisto običajen in pozabljiv nedeljski večer. Za nas tukaj. Za Sarando, Fatosa in Jehono pa je bil to večer, ko so se odprla vrata pekla, skozi katera je na dvorišče družinske hiše v Podujevu, v Ulici Rahmana Morine, prikorakalo okrog petnajst do zob oboroženih pripadnikov specialne enote Škorpijoni. Ti so nato celo minuto streljali v njih in v preostalih šestnajst članov njihove družine, v sedem žensk, dvanajst otrok. Najmlajši je bil star eno leto. Štirinajst so jih ubili, sedem otrok in ravno toliko odraslih. Saranda, Fatos in Jehona, takrat stari od enajst do trinajst let, ter še dva mlajša, Lirie in Genc, so kljub nabojem, ki so jih zadeli, preživeli zgolj zato, ker so se pod kupom trupel pretvarjali, da so mrtvi. Našel in rešil jih je poveljnik srbske protiteroristične enote Spasoje Vulević, ki jih je odpeljal v bolnišnico v Prištini. Tam se je začelo dolgotrajno celjenje ran in duš teh nesrečnih otrok. Strelne rane so jim dokončno pozdravili nekaj mesecev pozneje v Manchestru. Duš ni mogoče ozdraviti tako hitro. Razstava Bogujevci – vizualna zgodovina, ki so jo decembra postavili v Beogradu in prikazuje tragično usodo družine, je del terapije treh preživelih otrok.

Saranda, Fatos in Jehona so preživeli zgolj zato, ker so se pod kupom trupel pretvarjali, da so mrtvi.

Ob tem in vseh podobnih vojnih zločinih v Vukovarju, Srebrenici, med operacijo Nevihta se vedno znova sprašujemo o motivih in psihološkem profilu storilcev. Za zločin v Podujevu je bilo doslej na dolge, večinoma dvajsetletne, zaporne kazni obsojenih pet ljudi. V procesih pred specializiranim sodiščem za vojne zločine v Beogradu,v katerih so se Saranda, Fatos in Jehona vpisali v zgodovino kot prvi otroci, ki so pred sodiščem pričali o vojnih zločinih, o kakšnih posebnih motivih za zločin ni bilo veliko ugotovljenega. Obdolženci so se v glavnem branili z zagovori, da niso bili oni tisti, ki so streljali, in so krivdo valili na druge, predvsem na zaščiteno pričo. To je razumljivo, saj gre za dejanje, ki ga je praktično nemogoče racionalizirati, razen seveda na ravni nekakšnih nacionalističnih obračunov in preštevanja mrtvih na eni in drugi strani v slogu »to je že res, ampak Oni so nad Nami storili to in to in to«.

V obrazložitvi sodbe zoper enega izmed njih lahko preberemo, da je sodišče sicer upoštevalo dejstvo, da ima obdolženi otroke, da pa tega dejstva zaradi teže storjenega dejanja samega ne more upoštevati kot olajševalno okoliščino, ki bi mu prinesla milejšo kazen. Iz tega drobca sodne odločbe se nam izriše slika storilca kot družinskega očeta, ki na videz nikakor ni združljiva z zločinom, ki se mu očita. Zato je razumljiv tudi obup njegovih bližnjih po obsodbi na dolgoletno zaporno kazen, saj svojega sina, brata ali moža nikakor ne morejo videti kot storilca takega zločina.

O tem, da so pošastnih zločinov zmožni popolnoma običajni povprečneži, je pisala že Hana Arendt, spremljajoča sodni proces zoper Adolfa Eichmanna v Jeruzalemu. Bila je osupla nad dejstvom, kako povprečen posameznik stoji pred sodiščem. Kot osebno značilnost, ki je bila po njenem mnenju odločilna, da je bil zmožen storiti očitana mu dejanja, je Arendtova zaznala nezmožnost poglobljenega kritičnega razmišljanja, posledično nezmožnost razločevanja med dobrim in slabim ter nezmožnost empatije.

Gre za nesposobnost, da bi v žrtvah videl sebi podobne ljudi, podobnost, ki bi mu »pokazala na dejstvo, da ubija ljudi podobne sebi, ljudi, katerih biografija nosi potencialno seme neke bodoče biografije, dosledne, zaokrožene, tako podobne njegovi, toda prekinjene na samem začetku, uničene po njegovi lastni krivdi tako rekoč v spočetku«, kot v izjemnem pasusu v svoji zgodbi Grobnica za Borisa Davidoviča takšno stanje duha opiše Danilo Kiš. Zato instalacija treh preživelih Bogujevcev, ki v osrednjem delu predstavlja rekonstrukcijo dnevne sobe njihove družine, ki bi zaradi svoje običajnosti lahko bila dnevna soba katerekoli družine s kateregakoli dela Balkana, zadene v polno. Na televizijskem sprejemniku se ves čas vrti posnetek edine ohranjene videokasete s posnetkom nekega družinskega praznovanja. Žrtve v očeh obiskovalca dobijo jasno podobo, kar mu omogoča mučno identifikacijo z njimi, ki obenem simbolizirajo vse nedolžne žrtve vojn na Balkanu.

Duhovni plitkosti, ki jo Arendtova poimenuje »banalnost«, je literarno podobo v svojem kratkem romanu Götz in Mayer naslikal Kišev naslednik David Albahari. V njem opisuje podčastnika SS, ki ima doma hčerko, katere pogosta vnetja grla ga zelo skrbijo, ki ima rad otroke na splošno, tudi tiste v taborišču, ki jim redno prinaša bonbone, se z njimi šali – celo preden sede za volan tovornjaka znamke Sauer, potujoče plinske celice, v katero se bodo ti isti otroci morda že kmalu vkrcali.

Če bi zgolj nekritično privzeli tezo o banalnosti storilcev, bi lahko sklepali, da reflektirani in izobraženi posamezniki podobnih zločinov niso zmožni. O nasprotnem nas prepričuje esej drugega Kiševega naslednika, Aleksandra Hemona Knjiga mojega življenja. V njem opisuje usodo svojega profesorja književnosti, ki je pogosto citiral Shakespearja, pa je kljub temu med vojno sodeloval pri načrtovanju in izvedbi zločinov. Hemon piše, da se je obsedeno trudil določiti tiste značajske poteze svojega profesorja, iz katerih bi lahko že prej spoznal seme zla, ki je pozneje vzklilo, a zaman. Ne glede na to, koliko zločinov bomo obravnavali, očitno ne bomo mogli natančno ugotoviti, kaj je tisto, kar človeka požene v ta dejanja.

Ali lahko mi, ki po srečnem naključju živimo v Sloveniji, res pogledamo stran, ko gre za zločine na tleh bivše Jugoslavije?

Ob vprašanju o storilcih me je, glede na to, da gre za zločin takšnega obsega, storjen predvsem nad otroki, do katerih trpljenja smo načeloma še posebej občutljivi, zbodlo dejstvo, da doslej o tem dogodku nisem vedel nič. Gre le za mojo ignoranco ali pa so to prezrli tudi slovenski mediji, od katerih je pretežno odvisna moja informiranost? Po preiskovanju spletnih strani naših največjih dnevnih časopisov, sem našel le agencijsko novico iz leta 2005 o tem, da je Kanada Srbiji izročila enega izmed osumljencev za zločin.

Kakorkoli. Obračanje stran od podob hudega trpljenja drugih, ignoriranje v prid ohranitve lastnega mirnega in lagodnega življenja, je prav toliko človeški odziv, kot je na drugi strani čisto človeški tudi morbidni voajerizem, ki smo ga ob podobnih tragedijah s prikazovanjem mučnih podob brez ustrezne kritične naracije deležni pri vedno bolj rumenih medijih. Vprašanje pa je, ali lahko mi, ki po srečnem naključju živimo v Sloveniji, ob tej konkretni zgodbi in tudi vseh drugih zgodbah o žrtvah vojn na območju bivše Jugoslavije, res pogledamo stran. Če je odgovor na to vprašanje nikalen, in po mojem je, in če drži gornja teza, da nikoli ne bomo natančno izvedeli, zakaj ljudje vedno znova sploh zagrešijo takšne zločine, potem se samo od sebe zastavlja naslednje vprašanje: kakšna pa je v resnici korist od govorjenja, pisanja o njih? Da s tem verjetno ne bomo preprečili nobene prihodnje vojne in novih zločinov, ki se bodo v njej zgodili, smo se iz zgodovine že lahko naučili. Da bodo v vojni udeležene strani vsaka svoje žrtve izrabljale za spodbujanje novih sovraštev in se tem novih žrtev, tudi. Čemu torej?

Morda se odgovor skriva v kratki zgodbi Amosa Oza Norveški kralj, ki govori o Zviju Provizorju, vrtnarju v nekem kibucu, ki je sokrajanom rad sporočal slabe novice iz sveta: potresi, letalske nesreče, zrušenje stavb na njihove prebivalce, požari, poplave in nazadnje smrt norveškega kralja. Ko so ga vprašali, zakaj to počne, je Zvi Provizor pojasnil, da če že ne moremo nič storiti zoper krutosti, ki se dogajajo po svetu, jih lahko vsaj počastimo s spominom. Enako velja v odnosu do žrtev krvavega razpada bivše skupne države.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.