Socialistično mesto

Na Trbovlje je marca letos slovensko javnost spet opozorila stavka rudarjev v Rudniku Trbovlje-Hrastnik. Bila je smrtni krč zasavske industrije, ki so jo, tovarno za tovarno, rov za rovom, v zadnjih petindvajsetih letih pogubili tranzicijska deindustrializacija, trenutna gospodarska in finančna kriza ter rudninska izčrpanost. Bruto družbeni proizvod nekdanjega industrijskega središča Slovenije, pa tudi monarhične in socialistične Jugoslavije, je danes polovico nižji kakor na državni ravni, stopnja brezposelnosti v vseh starostnih skupinah pa dvakrat višja.

Ti in drugi statistični kazalci opozarjajo, da Trbovlje gospodarsko in socialno propadajo, pa vendar mesto zaradi nekega razloga vztraja. Ta razlog je razvito družbeno življenje, zaradi katerega bo mesto preživelo tudi zrušitev zadnjih dveh zgodovinskih stebrov svojega gospodarstva, cementarne in termoelektrarne. Nalogo omogočanja družbenega življenja pa lahko nosijo le materialnost Trbovelj, njihova fizična zasnova in stavbe, zlasti pa družbena razmerja, ki jih vzpostavljajo. Pojasnilo za vitalnost Trbovelj lahko zato najdemo le v zgodovini te materialnosti.

Le Corbusier v rdečih revirjih

Mesto je nastalo proti koncu devetnajstega stoletja zaradi potreb trboveljske premogokopne družbe, največjega podjetja monarhične Jugoslavije, ki je bilo po drugi svetovni vojni podržavljeno, razvoj Trbovelj pa podvržen drugačni logiki. Takrat, v petdesetih letih dvajsetega stoletja, je pod vodstvom arhitekta Marka Župančiča, sina pisatelja Otona Župančiča in učenca arhitekta Jožeta Plečnika, še bolj pa prvaka modernističnega urbanizma in arhitekture Le Corbusiera, nastala zasnova, kakršno ima mesto danes. Župančič je privzel, da je poslanstvo Trbovelj industrijska proizvodnja, hkrati pa je mesto zastavil kot družbeno celoto, ki mora ob gospodarskem načrtno spodbujati tudi socialno, kulturno in športno življenje. Zasnova mesta in njegova oglišča, na primer stanovanjski blok termoelektrarne, letno kopališče in Delavski dom, so zgledi socialističnega modernizma, ki kljub bremenu let in zgrešene obnove uspešno združujejo lepo z družbeno koristnim, a seveda manj uspešno kakor nekoč.

Razvojna logika socialističnega modernizma je v Trbovljah povzročila različne učinke. V stanovanjskem bloku termoelektrarne, zgrajenem iz takrat najsodobnejših in najkakovostnejših materialov, so na primer živeli zaposleni z obeh koncev hierarhične lestvice podjetja in tako ustvarjali skupnost, ki bi jo danes zaman iskali. Bazen na letnem kopališču in kasnejši zimski bazen v cementarni sta mestu dala plavalni klub, ki je bil po dosežkih med najuspešnejšimi v socialistični Jugoslaviji. V Delavskem domu, pri čigar gradnji niso varčevali, so delavci preživljali prosti čas, se zabavali in izobraževali s predstavami, razstavami in koncerti, dejavni pa so bili tudi v številnih kulturnih društvih, ki so delovala pod isto streho. Skratka, nova razvojna logika je prebivalcem Trbovelj dala enak dostop do družbene infrastrukture in občutek skupnosti, ki je presegal čas in prostor njihovega dela ter potrošnje.

Kljub očitnim prednostim modernizma pred današnjo urbanistično stihijo pa ne smemo spregledati njegovega gospodarja. Modernizem je v svoji kapitalistični izvedbi mesto resda razumel kot celoto, vendar le zato, da bi ga lahko v celoti podredil kapitalu. Ni naključje, da je bil Le Corbusier navdušen nad preučevalcem proizvodnih procesov Frederickom Taylorjem; njegova načela »znanstvenega menedžmenta«, maksimiranja produktivnosti z discipliniranjem delavca, je želel prenesti iz tovarn v pisarne in na vse mesto. Reči, da je bil modernizem bolj v službi človeka kakor dobička, zato ni na mestu. Na gospodarsko učinkovitost mesta se je osredotočil tudi socialistični modernizem, ki se te naloge ni lotil nič manj centralistično in nič bolj demokratično kakor njegova kapitalistična izvedba. Meje jugoslovanskega socializma, ekonomizem in demokratični primanjkljaj, so bile tako tudi meje njegovih mest.

Priložnost drugačne prihodnosti

Če kje, so se teh meja zavedali v Trbovljah, kjer je do glasnega trka z njimi prišlo v vsaj dveh zgodovinskih točkah. Prva je leto 1958, ko so trboveljski rudarji izvedli prvo stavko v socialistični Jugoslaviji. Druga pa sega v osemdeseta leta dvajsetega stoletja, ko so skupini Laibach in Irwin ter drugi deli kolektiva Neue Slowenische Kunst te meje skušali premakniti z umetnostjo. Predmet njihove kritike je bilo nemalokrat prav obdobje Župančičevih Trbovelj. Za razstavo »Rdeči revirji« iz leta 1985 so Irwini na primer predelali lesoreze slikarja Janeza Kneza, očeta člana Laibachov, ki so izgradnjo trboveljske industrije v tistem obdobju predstavljali kot zmago človeka in socializma nad naravo. Irwini so izvirnike premazali s prašičjo krvjo in jih postavili v nove okvirje, ki jih je nato spet podpisal Knez.

Kritika Irwinov je bila seveda popolnoma upravičena; tudi Knezovega socialističnega realizma, ki je z Župančičevim socialističnim modernizmom delil ideološke in pragmatične predpostavke, ni mogoče braniti. Hkrati pa je nujno prepoznati, da je materialne pogoje kritike v veliki meri ustvaril prav njen predmet. Laibachov in kolektiva Neue Slowenische Kunst si tako ni mogoče zamisliti brez Delavskega doma, brez njegove petindvajsetletne kulturne proizvodnje in samega prostora, kjer bi se moral leta 1980 zgoditi njihov slavno prepovedani nastop. Tudi v tem pogledu je bil socialistični modernizem protisloven in v tej protislovnosti produktiven. S tem ko je delavcem in njihovim družinam odprl nova področja družbenega življenja, se je izpostavil možnosti njihove kritike in nepredvidenih smeri razvoja.

V novem družbenem sistemu sta se zasnova in delovanje Trbovelj začela počasi, a vztrajno spreminjati. Družbena stanovanja je že na začetku prehoda v kapitalizem odpravil Jazbinškov zakon in so, če njihovi zasebni lastniki ne poskrbijo drugače, prepuščena propadu, še hitreje pa razpadajo skupnosti, ki jih naseljujejo. Nekdaj odprt in zračen vhod v letno kopališče danes zapolnjujeta restavracija in gostinski lokal. V Delavskem domu je vse manj lastne kulturne proizvodnje, pa tudi gledalcev in poslušalcev. Družbeno življenje mesta pomembno narekujejo na vsakem vogalu vznikle diskontne trgovine. Zato nekdanja središča socialnega, kulturnega in športnega življenja mesta postajajo spomeniki preteklosti in neizkoriščene priložnosti.

A družbeno življenje mesta se ne razkraja v vseh točkah. Kulturna dejavnost na primer ni v celoti izginila, le prestavila se je čez parkirišče pred Delavskim domom v Mladinski center. Tam se je oblikovala skupina mladih aktivistov, ki prirejajo različne socialne in kulturne, pa tudi politične, izobraževalne in športne dogodke. Hkrati pa Mladinski center s sodelovanjem z drugimi mesti in državami mladim v Trbovljah omogoča stik z družbenimi procesi in gibanji, ki potekajo in delujejo drugje. Ta in druge sorodne pobude zato dajejo upanje, da je mogoča drugačna prihodnost. V njej bi prebivalci Trbovelj kljub razmeram ali prav zaradi gospodarskega in socialnega opustošenja končno zgrabili izjemno priložnost, ki jim jo ponujata družbena infrastruktura delavskih prednikov ter zgodovina njihovih uporov proti fašizmu in kapitalizmu, partiji in enoumju. Na tej podlagi bi lahko zgradili mesto resnične demokracije in enakosti, mesto demokratičnega socializma.

Razsežnosti demokratičnega socializma

V vsakem primeru so Trbovlje opomnik resničnih razsežnosti demokratičnega socialističnega projekta. Zaradi omejenosti politične razprave se pogosto zameglijo razlike med strankami, to pa odpira prostor njihovega uveljavljanja mimo vsebine, na primer z obljubami novih brezmadežnih in etičnih obrazov. Zato nastaja vtis, da je demokratični socializem le nadaljevanje sindikalnega stališča z drugimi sredstvi, vračanje ali v najboljšem primeru obramba že izbojevanih delavskih, socialnih in človekovih pravic, ne pa spoprijem z družbenimi silami, ki jih ogrožajo. Hkrati pa lahko zlahka dobimo tudi vtis omejevanja le na te pravice, čeprav jih želi tudi radikalno razširiti in uvesti nove.

Drugače povedano: demokratični socializem se ne ustavlja pri zahtevi po uvedbi socialne države, progresivnega davčnega sistema ali reguliranega trga delovne sile, niti pri zahtevi po uvedbi družbenega lastništva in upravljanja posameznih podjetij ali vsega gospodarstva. Ne konča se torej pri izhodu iz podjetja, šole ali bolnišnice, njegovega napredovanja pa ni mogoče meriti le s stopnjo dohodkovne neenakosti, progresivnosti davčnega sistema ali družbenega lastništva podjetij. V socializmu je na načelih demokracije in enakosti zgrajeno vse družbeno življenje, njegov osnovni gradnik pa ni podjetje ali gospodarstvo, ampak – mesto.