Otroci nekje vmes

Rojstvo otroka je eden izmed najlepših dogodkov v človekovem življenju. Sorodniki in prijatelji pa bodoče starše že mesece in mesece pred tem sprašujejo tisto najpomembnejše: bo fantek ali punčka? Morda ne eno ne drugo. Obstaja namreč sivo področje, kjer je meja med moškim in ženskim spolom zabrisana. Imenuje se interseksualnost.

Interseksualni otroci so otroci, ki nimajo jasno določljivega moškega ali ženskega biološkega spola. Njihov genetski zapis, spolne žleze, spolni organi in hormoni z medicinskega vidika niso značilni za moške ali ženske. Ob rojstvu takšnega otroka – v Sloveniji se na leto rodi eden ali dva – se zbere skupina zdravnikov, ki deluje le v Ljubljani. Sestavljajo jo endokrinolog, ginekolog, kirurg, urolog, genetik in psihiater, če je otrok starejši. V treh dneh skupina strokovnjakov presodi, katerega spola naj bo otrok. Potem to mnenje sporoči staršem, ti pa se dokončno odločijo o biološkem spolu potomca.

Merila za določanje spola niso jasno opredeljena, a večinoma so interseksualni otroci spremenjeni v ženske, saj naj bi bilo tako laže zaradi anatomije spolnih organov, ugotavlja v diplomski nalogi Tonja Zadnik. Določitev spola je torej vezana predvsem na obliko genitalij. Zadnikova posebej omenja mnenje endokrinologa in pediatra Tadeja Battelina, ki pravi, da je takšno merilo določanja spola napačno. Veliko primerneje bi bilo določiti spol na podlagi vpliva hormonov na možgane.

Medicina interseksualnost opredeljuje kot patološko, bolezensko. Ginekologinja Gabrijela Simetinger pojasnjuje, da je tako zato, ker klasična medicina pozna samo dve obliki, patološko in normalno. Ker je ena redkih zdravnic in zdravnikov v Sloveniji z znanjem spolne medicine, ki različna stanja človekovega telesa obravnava tudi z znanjem sociologije, psihologije in filozofije, razlaga, da vsako stanje ni nujno bolezen. Vsak človek se rodi z različno ravnijo spolnih hormonov. Tako se kakšna ženska rodi z ravnijo hormonov, ki po medicinskih normah ni značilna za biološki ženski spol. Zaradi tega je lahko njeno hormonsko ravnovesje porušeno, vendar ginekologinja Simetingerjeva pojasnjuje, da s takšno žensko ni nič narobe. Le ko se pojavijo klinične težave, ki jih povzroči to stanje, ji mora ginekolog pomagati.

Interseksualni otroci sicer nimajo težav s sprejemanjem svojega telesa, težave s sprejemanjem ima družba. A medicina skuša odpraviti nelagodje, ki bi ga takšni otroci utegnili občutiti, ker niso strogo moškega ali ženskega spola. Operacije spola so pomembne tudi za starše, saj ti pogosto ne vedo, kako se spoprijeti s tem, da njihov otrok ni ne moškega ne ženskega spola. Zaradi neozaveščenosti in nepoznavanja tematike interseksualnosti so pogosto prestrašeni in užaljeni, ko jim zdravniki omenijo stanje njihovega otroka.

Ravno zato je lani oktobra nastala resolucija Sveta Evrope o otrokovi pravici do telesne avtonomije, ki predpisuje, da noben otrok ne sme biti izpostavljen nepotrebnim medicinskim posegom, bodisi lepotne bodisi zdravstvene narave. Prvič doslej so omenjeni tudi interseksualni otroci in njihovi starši; ti morajo po resoluciji imeti zagotovljeno podporo in svetovanje. A podpore in svetovanja še ni, ker širša javnost o interseksualnosti ne ve tako rekoč nič.