Prihaja kitajska vojaška konkurenca

Kitajska vojaška industrija vse bolj uspešno prodira s svojimi številnimi vojaškimi proizvodi, ki po zunanjosti zelo spominjajo na nekatere izdelke zahodnih držav, hkrati pa so bistveno cenejši.

Kitajska ima dolgo tradicijo sprejemanja, kopiranja in izboljševanja tujih tehnoloških vzorov. Seveda je svetu kot prva dala marsikateri tehničen pripomoček, toda to je druga zgodba. Kopiranje vseh mogočih izdelkov, od tekstilnih do proizvodov visoke tehnologije, je resen problem in odprto vprašanje v pogovorih kitajskih politikov z evropskimi in ameriškimi. Kitajski proizvodi so na najrazličnejših področjih vse resnejša konkurenca evropskim in ameriškim. Vendar pa Kitajska v zadnjem času vse bolj uspešno nadomešča številne »zahodne« proizvode tudi na področju, na katerem je doslej veljala za manj napredno – gre za izdelke vojaške industrije. Nedavno je NATO pretresla odločitev Turčije, da si omisli kitajske protiletalske sisteme, manj znano pa je, da ima Kitajska precej konkurenčnih izdelkov tudi na drugih področjih vojaške industrije. 

To ni nenavadno. Kitajska je po podatkih švedskega inštituta SIPRI leta 2013 postala četrti največji izvoznik orožja na svetu. Med največjimi proizvajalci so korporacija Norinco, Letalska industrija Kitajske, podjetje Poly Technologies Inc. ter podjetje China South Industries Group Corp. Norinco je med vsemi največje in je lani zaslužilo več kot 5 milijard dolarjev. Do leta 2012 so ZDA z orožjem oskrbele 30 odstotkov svetovnega trga, Rusija 26 odstotkov, Nemčija sedem odstotkov, Francija šest, Kitajska pa pet odstotkov. Kitajski delež je v tem pogledu najmanjši, vendar njihov svetovni delež letno narašča za okoli 20 odstotkov. »Kitajski vojaški sistemi so preprosto bolj poceni, so zanesljivi in prilagojeni pogojem držav v razvoju,« opozarja Anthony Cordesman, varnostni analitik washingtonskega Centra za strateške in mednarodne študije. Marca je Kitajska napovedala tudi dvig obrambnih izdatkov na 12,2 odstotka bruto družbenega dohodka oziroma na 132 milijard dolarjev, kar je znesek, ki ga presegajo zgolj ameriški vojaški izdatki v višini 572 milijard dolarjev. V praksi to pomeni veliko poceni in konkurenčnega orožja. Tipičen primer je kitajski tank MBT3000, ki je po zunanjosti nenavadno podoben ameriškemu tanku M1A2 (Abrams), ki ga v ZDA z manjšimi izboljšavami izdelujejo že kar 30 let. Kitajski tank MBT3000 tretje generacije ima podobno oborožitev in zaščito kot ameriški tank, istočasno pa stane le okoli 4 milijone dolarjev v primerjavi s 6,9 milijona dolarjev vrednim ameriškim konkurentom. Top ima gladko cev in avtomatsko polnjenje (Abrams se polni ročno), ki teoretično omogoča osem strelov v minuti. V borbenem kompletu ima 38 izstrelkov, opremljen pa je tudi z dvema mitraljezoma kalibra 7,62 in 12,7 milimetrov (Abrams ima en mitraljez). Ima kompozitni oklep, ki je lahko opremljen še z eksplozivnim plaščem. Poganja ga v primerjavi s plinsko turbino (v ameriškem Abramsu) manj zahteven in bolj ekonomičen elektronsko nadzorovan dizelski agregat s 1300 konjskimi močmi. Njegova najvišja hitrost je 70 kilometrov na uro, teža 52 ton, maksimalni doseg z gorivom pa okoli 500 kilometrov. Po svojih značilnostih je torej ta tank v skoraj vseh pogledih dorasel ameriškem konkurentu ali pa ga celo presega, če pa se k temu doda še razmerje med ceno in tem, kar tank ponuja, pa skorajda zagotovo prekaša sicer zelo dober, toda zelo drag, zapleten in goriva požrešen tank ameriške vojske.

S temi tanki Kitajska lahko reši še en svoj problem, namreč – vse večje in višje vojake, ki se vse težje »stlačijo« v ostale, večinoma ruske tanke, ki jih ima na voljo Kitajska ljudska armada. Kot so namreč namreč pokazale nekatere raziskave, so kitajski tankisti v zadnjih desetletjih postali previsoki in preširoki za večino kitanjskih tankov. Raziskava kitajskih vojakov v Kitajski ljudski armadi (PLA), ki je bila objavljena v uradnem dnevniku kitajske armade je pokazala, da so kitajski vojaki danes v povprečju dva centimetra višji in da imajo obseg pasu pet centimetrov večji kot pred dvajsetimi leti. Rezultat tega je, da se kitajski tankisti težje namestijo v tanke, ki so bili projektirani za osebje že pred tridesetimi leti. Tudi puške naj bi zaradi tega že postale »prekratke« za nekatere vojake, kar vpliva na natančnost pri streljanju. Raziskava se je sicer začela že leta 2009, v njo pa je bilo vključenih več kot 20.000 vojakov. Vodja projekta Ding Songtao je bil v zvezi s spremembami, ki v prihodnje čakajo kitajsko vojsko, zelo jasen: »Oprema za boj mora biti pravilnih dimenzij, tako kot morajo to biti tudi obleke, ki jih nosimo v vsakdanjem življenju.« Kitajska ima sicer v skladu s svetovnimi trendi tudi težave z debelostjo, saj se je število debelih na Kitajskem po letu 1980 po podatkih inštituta ODI iz Londona podvojilo. To je rezultat vse obilnejše prehrane in pomanjkanja gibanja zaradi sodobnega načina življenja. Kopije kitajskih »Abramsov« pa bodo zagotovo vsaj kratkoročno rešile ta problem kitajskih tankistov.