Kaj bi filozofi in misleci rekli o sedanji begunski krizi?

Filozof Hrvoje Jurić se je odločil na portalu H-alter objaviti zapis o namišljenem »duhovnem srečanju« na temo beguncev, na katerega je povabil nekaj živih in mrtvih mislecev in filozofov. V tej razpravi izhaja iz dejstva, da se v razpravah pogosto pozablja na vzroke begunskih kriz, kar velja tudi za sedanjo. Ker je po njegovem mnenju glavni neposredni vzrok teh kriz praviloma vojna, postavlja vprašanje, ali ne bi morala »filozofija begunske krize« kot filozofska razprava o problematiki beguncev in begunstva temeljiti na »filozofiji vojne« s poudarjeno zahtevo za globalni in trajni mir.

Filozof Immanuel Kant (1724–1804), ki je v enem svojih člankov kot etični, pravni in politični cilj opredelil »večni mir«, bi se v osnovi z njim strinjal, hkrati pa opozoril, da je vojno stanje naravno stanje med ljudmi, ki živijo drug ob drugem, zato je stanje miru treba ustanoviti. To pomeni, da kot veljavnega ne gre upoštevati nobenega mirovnega sporazuma, ki je sklenjen tako, da zamolči povod za naslednjo vojno. To pomeni, da bi morale vojske popolnoma izginiti, saj neprestano grozijo drugim državam z vojno, ker so vedno pripravljene pokazati svojo oboroženost.

Mnogi sodobni avtorji se opirajo na Kantove teze o univerzalnem gostoljubju. Pri tem po mnenju Jurića ne gre za filantropijo, ampak za pravico vsakega tujca, da bo, ko stopi na tla nekoga drugega, tam sprejet kot prijatelj. To pravico mu je mogoče vzeti, če z njim ni povezan njegov propad. Tu ne gre za pravico do gostoljubja, ampak za pravico do obiska, ki pripada vsem ljudem, ki imajo pravico do površine Zemlje, ki ni neskončna, zato morajo biti strpni drug do drugega in nihče nima več pravic, da je na določenem mestu na Zemlji kot drugi.

Nekdanji grški finančni minister in ekonomist Janis Varufakis (1961) bi v nadaljevanju te razprave, ki si jo je v glavi zamislil Hrvoje Jurić, dejal, da so se Evropejci letos soočili z velikimi izzivi, ki se nanašajo na njihovo integriteto in dušo. Prihod beguncev je testiral našo človečnost, naša racionalnost pa je občutila veliko potrebo, da je treba sprejeti težke odločitve. Večina evropskih narodov in njihovih vlad je spektakularno padlo na tem testu, ena država pa je se je odločila prevzeti moralno vodstvo pri reševanju begunske problematike, to je Nemčija. Slika tisočih Nemcev, kako pričakujejo nesrečne begunce, je več evropskim državam dala veliko upanje, upanje, da duša Evrope ni povsem izgubljena.

Odgovor na vprašanje, zakaj so Nemci široko odprli vrata beguncem, bi Varufakis po Jurićevem mnenju poiskal v filozofiji Immanuela Kanta. Ta bi odgovor na to vprašanje videl v ključu univerzalizacije ali posplošitvi subjektivnih maksim, ki jih je opredelil v tako imenovanem »kategoričnem imperativu«: Deluj tako, da lahko velja maksima tvoje volje vselej hkrati kot načelo obče zakonodaje. Cinikom, ki pravijo, da so Nemci odprli vrata zlasti mladim izobraženim Sircem le zato, ker v njih vidijo ekonomsko korist, saj bodo ti dolga leta delali za ostarele Nemce; pa bi Kant odgovoril z drugo formulacijo »kategoričnega imperativa«: Deluj tako, da boš človeštvo, bodisi v tvoji bodisi v osebi kateregakoli drugega človeka vselej uporabil kot cilj in ne zgolj kot sredstvo.

Varufakis bi se po Jurićevem mnenju s tem načelom strinjal, ker beguncev ne sprejemaš zato, da od tega nekaj pričakuješ. Nepomembno je dejstvo, da bi od tega moral nekaj dobiti. Gre za deontološko razsodnost, ki zahteva, da delujemo po »splošnih« pravilih. Ob opazovanju Nemcev in njihove dobrote do beguncev, čemur so se drugi Evropejci izogibali, je prepričan, da je na delu nekaj, kar spominja na kantovsko razsojanje. Ne glede na grško dramo Evropa potrebuje moralno vodstvo Nemčije in v primeru beguncev to imamo.

Po Jezusovih besedah, da je treba vse, kar si želimo, da bi drugi naredili za nas, narediti za druge; po besedah iz Judovske Tore, da tistega, kar sam sovražiš, ne stori bližnjemu; po besedah muslimanskega nauka, da »nihče od vas ni vernik, dokler bratu ne zaželi, kar si želi sam« in po Konfucijevih besedah, da tistega, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi, ti ne stori drugemu, bi Immanuel Kant po Jurićevem mnenju opozoril, da je pohvalno ljubiti druge ljudi in biti do njih milosten. A to ni dovolj trdna osnova za odgovor na vprašanje, kako utemeljiti in opravičiti dolžnost, ne nagnjenje ljudi, da pomagajo drugim ljudem, ker je edino na osnovi umsko zasnovane etične dolžnosti mogoče vzpostaviti pravo in politiko, ki bo drugače obravnavala begunce.

Ljubezen do človeka in spoštovanje človekovih pravic sta v enaki meri naša dolžnost. Toda prvo je pogojna, drugo pa nepogojna dolžnost, za kateri se mora tisti, ki se hoče prepustiti sladkemu občutku, kako dela dobro, najprej popolnoma prepričati, da ju ni pohodil. V tem smislu je opredelil »kategorični imperativ« kot osnovni zakon čistega kritičnega uma, ki ga je mogoče uporabiti tudi za »etiko begunske krize«.

Peter Singer, Avstralec, ki živi in dela v ZDA, kot naslednji gost Jurićeve namišljene razprave izpostavlja široko sprejeto stališče, da nimamo nikakršne moralne ali zakonske obveznosti, da sprejmemo katerekoli begunce. Če jih sprejmemo, je to pokazatelj naše velikodušne in humanitarne narave. Čeprav je popularno, to stališče še ni avtomatsko moralno pravilno. V bistvu se zdi, da je v nasprotju z drugimi stališči, ki so najmanj enako razširjena in vključujejo vero v enakost vseh ljudi ter zavračanje načel diskriminacije na osnovi rase ali nacionalnega porekla.

Papež Janez XXIII (1881–1963) bi spomnil, da je že leta 1963 v okrožnici Mir na zemlji na podlagi evangelijskih sporočil apostola Pavla naslovil problem beguncev in poudaril, da je človeku treba dopustiti, da odide v druge države in se tam nastani, če za to obstajajo utemeljeni razlogi. Zaradi tega, ker je državljan določene države, nikomur ne sme biti prepovedano, da je član skupnosti in državljan obče skupnosti človeštva.

Papež bi se po Jurićevih besedah strinjal, da je s tem pokazal na tisto, kar bi moralo biti temelj za vsako razpravo o problematiki beguncev – to je, da je te nesrečne osebe najprej treba obravnavati kot ljudi, ne kot »begunce«, »pregnance«, »migrante«, »priseljence«, »prosilce za azil«, »azilante« in podobno.

Rimski filozof in politik Lucij Anej Seneka (4. p. n. š.– 65) bi se strinjal, da je problem beguncev enak kot problem sužnjev. Če bi v pismu, ki ga je leta 50 napisal prijatelju Luciju, besedo suženj zamenjali z besedo begunec, bi brali – To so begunci. A kljub temu ljudje. To so begunci. A kljub temu ponižni prijatelji. To so begunci. A kljub temu tvoji prijatelji v begunstvu, če vzameš v obzir, da ima usoda enako oblast nad teboj kot nad njimi. Ali nočeš razmisliti o tem, da je tisti, ki ga imenuješ begunec, nastal iz enakega semena, da živi pod istim nebom, da enako kot ti diha, enako živi in enako umira? Tako kot ga ti lahko vidiš kot svobodnega, on lahko tebe vidi kot begunca. Seneka je hotel reči, da moramo ljudsko bit prepoznavati v tistih, ki na prvi pogled izgledajo povsem drugačni, kot smo mi, če ne zaradi drugega, zato ker bi nas lahko nekega dne doletela ista usoda ali nas je pred njimi že doletela.

Sirce in druge, ki so padli v nesrečo in prihajajo na tla Evrope, bi po besedah Hrvoja Jurića morali obravnavati in se do njih obnašati enako ne glede na barvo kože, versko pripadnost ali državljanstvo, ker si tega ni mogoče izbirati.

Hannah Arendt (1906–1975), ameriška politična teoretičarka in filozofinja nemško-judovskega izvora, bi izpostavila, da so izrazi »begunec«, »migrant« in podobni povezani z obravnavo tistih, ki so zapustili eno državo in poskušali začeti novo življenje v drugi državi. Najprej nočemo, da se nas imenuje »begunci«. Mi sami sebe imenujemo »novi priseljenci« ali »priseljenci«. Begunec bi bila oseba, prisiljena poiskati zatočišče zaradi nekega dejanja, ki ga je storila ali zaradi svojega političnega prepričanja. Mi smo dali vse od sebe, da drugim ljudem dokažemo, da smo samo običajni priseljenci. Izpostavljamo, da smo po lastni volji prišli v države, ki smo jih izbrali in zanikali smo, da ima naš položaj kar koli skupnega s »tako imenovanimi židovskimi problemi«.

Vse naše aktivnosti so usmerjene v to, da nočemo biti begunci, tudi židje nočemo biti. Čim bi začeli govoriti, da nismo nič drugega kot židje, bi to pomenilo, da se predajamo sodbi ljudi, ki niso nič drugega kot ljudje. Ne morem si zamisliti stališča, ki je bolj nevarno, ker živimo v svetu, ko že nekaj časa ne obstajajo ljudje kot taki; ker je družba odkrila diskriminacijo kot močno socialno orožje, s katerim nekdo lahko ubije ljudi brez prelivanja krvi, kjer potni listi in rojstni listi, ponekod celo davčne izkaznice, niso več uradni dokumenti, ampak stvar za socialno razlikovanje.

Profesor filozofije Giorgio Agamben (1942) bi nadaljeval, da smo navajeni na razlikovanje med apatridi (osebe brez državljanstva) in begunci, a ta razlika nikoli ni bila tako enostavna, kot je videti na prvi pogled. V preteklosti so mnogi begunci, ki tehnično niso bili brez državljanstva, raje postali apatridi, kot da bi se vrnili v svojo domovino. Industrijske države se tako danes soočajo z množico nedržavljanov, ki ne morejo ali ne želijo pridobiti državljanstva ali se vrniti v domovino. Ti nedržavljani imajo pogosto državljanstvo države, iz katere prihajajo, in so enako kot begunci »dejansko osebe brez državljanstva«. »Kako jih obravnavamo? Sprejemni centri, begunska naselja … Nekateri bi rekli, da pretiravam, a ne bi smeli pozabiti, da so prva taborišča v Evropi nastala kot mesto za nadzor beguncev in da so jim nasledniki (internacijska taborišča, koncentracijska taborišča, taborišča smrti) popolnoma sorodna«, razlaga Agamben.

O beguncih je po besedah Agambena treba razpravljati kot o mejnem konceptu, ki radikalno postavlja pod vprašaj načela nacionalne države in istočasno omogoča, da se sprosti prostor za vzpostavljanje novih kategorij. Vsakič ko begunci postanejo množičen fenomen, so se organizacije in posamezne države ob izpostavljanju neodtujljivih človekovih pravic izkazale ne samo, da so popolnoma nesposobne ta problem rešiti, ampak tudi da se ga niso sposobne lotiti na odgovoren način. Tako je begunsko vprašanje prepuščeno policiji in humanitarnim organizacijam.

Jacques Derrida (1930–2004), francoski filozof, ki je bil rojen in je odraščal v Alžiriji, bi ob tem dejal, da bo nujno treba omejiti pravno moč in delokrog policije tako, da bo imela čisto administrativno vlogo pod strogo kontrolo in regulacijo določenih političnih avtoritet, ki bodo preverjale, ali se spoštujejo človekove pravice in širše določena pravica do azila. Derrida je opozoril še na subtilne razlike med tipi statusa. Bolj kot kadarkoli je problematičen prikaz razlike med ekonomskim in političnim. Izraz »migracijska kontrola« na primer pomeni, da bodo azil dobili samo tisti, ki od migracije ne morejo pričakovati niti najmanjše ekonomske koristi. »Absurd tega je očiten: kako lahko čisto politični begunec trdi, da je zares dobrodošel v novi sredini in da to ne potegne s seboj tudi neke vrste ekonomsko izgubo? Ta razlika med ekonomskim in političnim zaradi tega ni samo abstraktna in samovoljna, temveč je v resnici licemerna in perverzna,« opozarja Derrida.

Zgodovinsko dejstvo je, da je v Evropi po pregonu židovskega naroda hitro sledil pregon večine evropskih narodov. Vljudnost med evropskimi narodi se je raztreščila na koščke tudi zato, ker je Evropa dopustila, da so bili njeni najšibkejši člani izključeni in pregnani: Hrvoje Jurić svoj namišljeni pogovor zaključuje z opozorilom Hannah Arendt. Te besede so po njegovem mnenju jasni napotki za današnjo Evropo in svet nasploh.