»To ni svoboda izražanja«

Zanikanje holokavsta ali odkriti antisemitizem je v več državah kaznivo dejanje: v ZDA, Franciji in Nemčiji avtorji knjig, raziskovalci in univerzitetni profesorji sedijo v zaporih zaradi javnega zastopanja takšnih idej – v Sloveniji še nismo imeli takšnega primera. Ni močnejšega primera, da pokažemo, kako mora imeti svoboda izražanja jasno opredeljena, a kontekstu prilagodljiva merila, ki jih lahko širimo glede na družbene okoliščine. Prav primer takšnega hudega antisemitizma bi lahko predramil in motiviral slovensko sodno srenjo, da se pogumneje loti problematike prekoračitev svobode izražanja, ki jih danes obravnava, samo če gre za prepričljivo (realno) grožnjo s fizičnim nasiljem ali v okviru zasebnih tožb zaradi razžalitve. Če pomislimo na precedense, lahko takoj izgubimo upanje: v primeru novinarja, ki je predlagal mitraljez za begunce z naše strani meje, je bil odgovor reda in zakona – da avtor nima mitraljeza: ergo, Bernard Brščič nima na voljo plinskih celic ...

Sodstvo namreč danes ni pristojno, da bi reševalo vprašanje odnosa med besedo in realnostjo: več širšega humanističnega znanja bi zelo pomagalo. V preteklosti smo se, soočeni s pojmom »verbalnega delikta« v družbi, ki se je hvalila z neobstojem cenzure, pogosto sklicevali na teorije, nastale v drugi polovici 20. stoletja, ki so zanikale neposredno povezanost avtorja in njegovega teksta in so odgovore iskale v preizpraševanju. Tako smo torej s pojmom arbitrarnega poskušali zaščititi avtorja, kakršenkoli tekst je že napisal. Izkušnja predvojne in vojne propagande na območju Jugoslavije od polovice 80. let in vse do konca vojne, kasneje pa tudi v globalnem kontekstu (družbeni mediji, nadzor nad komunikacijami, alternativna dejstva, postresnica oz. laž), je pokazala, da do takšne interpretacije nimamo več pravice. Prepričali smo se namreč, da so besede dovolj močne, da od nosilcev propagande bolj ali manj odvisnega posameznika vodijo v dejanja zoper drugega – tudi v nekaznovane uboje v vojni. Področje svobode izražanja niti danes ni povsem fiksirano in se upira togi in strogi pravni kodifikaciji: a javnost, sodna srenja, humanistika in kultura lahko sodelujejo pri definiranju prekrškov, krivde in tudi pri razpravi o kazni v določenem kontekstu in v določenem trenutku.

Pri tako razumljenem konstantnem razvijanju državljanske občutljivosti glede svobode izražanja antisemitizem z zanikanjem holokavsta ostaja nekaj, kar v nobenem primeru ne izgublja teže. Antisemitizma ni mogoče upravičevati s svobodo izražanja, saj je ta tukaj razumljena kot svoboda zanikanja dejstev oz. svoboda laži. Zgodovina antisemitizma v svetu jasno kaže, da Judje sploh niso potrebni za obstoj antisemitizma. Antisemitizem je učni primer zlorabe svobode izražanja: sojenje oz. kaznovanje bi vsem jasno pokazalo, da o svobodi izražanja kot družba mislimo odgovorno. Simpatija do Palestincev in razumevanje potrebe po judovski državi nimata nič z ničelno toleranco do antisemitizma, in tukaj ne gre samo za zgodovinski antisemitizem: Evropska skupnost je nastala kot skupno organizirana realna in mentalna obramba zoper antisemitizem, vojno in genocid v kakršnikoli obliki.