Trump in Jeruzalem

Ameriški predsednik Donald Trump je 6. decembra 2017 razglasil, da njegova administracija priznava Jeruzalem kot glavno mesto Izraela, in dodal, da je Jeruzalem zgodovinska prestolnica judovskega ljudstva, ki je bila »vzpostavljena v starodavnem času«, in je sedež izraelske vlade. Napovedal je, da bodo ZDA svoje veleposlaništvo iz Tel Aviva preselile v Jeruzalem. S to potezo je zelo razburkal mednarodno skupnost. Medtem ko so neameriški zahodni državniki predvsem izpostavljali škodljivost dejanja za »mirovni proces« in »rešitev dveh držav«, pa so voditelji arabskih in muslimanskih držav, prvenstveno zaradi spontanega izbruha nezadovoljstva med prebivalstvi svojih držav, sklicali izredna zasedanja Arabske lige in Organizacije islamskega sodelovanja, kjer so priznali državo Palestino in Vzhodni Jeruzalem kot njeno glavno mesto.

Poteza ameriškega predsednika ima zagotovo nekatere precej pomembne implikacije, za njeno ustrezno razumevanje, skupaj z odzivi nanjo, pa je treba poznati širši zgodovinski, religijski, pravni in politični kontekst. Začeti velja s pomenom mesta in vse Palestine za muslimane. Do burnih reakcij v muslimanskem svetu (demonstracije od Maroka do Indonezije) je prišlo predvsem zaradi treh razlogov. Prvič, v Vzhodnem Jeruzalemu, ki ga je Izrael zasedel 7. junija 1967, stoji »Plemenito svetišče« (Haram Al Šarif) – sestavljata ga »Kupola na skali« in mošeja Al Aksa –, ki je za svetovne muslimane (prvenstveno sunitske, ki pomenijo od 85 do 90 odstotkov svetovnega muslimanskega življa) tretji najsvetejši kraj, takoj za Meko (Kaba) in Medino (Prerokova mošeja). Muslimani verjamejo, da je prerok Mohamed okoli leta 621 z »nočnim potovanjem« (Al Isra) na hrbtu čudežne živali najprej prispel iz Meke v Jeruzalem (Al Kuds – »sveti«), nato pa naj bi se z mesta, kjer stoji »Kupola na skali«, povzpel k Bogu (miradž), med vzponom pa naj bi potoval skozi sedem nebes, v katerih naj bi srečal prejšnje preroke, med njimi Abrahama (Ibrahima), Mojzesa (Muso) in Jezusa (Iso). O dogodku govori 17. sura (1. aja) v Koranu, ki ima naslov »Nočno potovanje«.

Drugič, palestinsko vprašanje je najotipljivejša posledica kolonialnega obdobja, ki je v kolektivnem muslimanskem spominu zapisano izrazito negativno. Izraelsko-palestinski spor je namreč nastal v obdobju britanskega mandata v Palestini (1923– 1948), med katerim je Velika Britanija v skladu s t. i. Balfourjevo deklaracijo, s katero je novembra 1917 političnemu sionističnemu gibanju obljubila »nacionalni dom« za judovsko ljudstvo v Palestini, dopustila množično imigracijo Judov in pospešeno gradnjo judovske paradržave. Če bi bilo palestinsko vprašanje do danes pravično rešeno, potem bi spomin na njegove kolonialne izvore sčasoma izginjal, ker pa so nasprotno do danes Palestinci pristali v nerešljivem položaju, to krepi muslimansko percepcijo neokolonialne sovražnosti Zahoda do muslimanskega sveta. In tretjič, pretežni del muslimanov se v skladu s pomembnim konceptom (med)muslimanskega bratstva solidarizira z večinoma muslimanskimi Palestinci. Nujno je poudariti, da vse bolj nerešljiv in nevralgičen palestinski problem ultraradikalnim islamističnim organizacijam, kot sta Al Kaida in Islamska država, omogoča bistveno lažje rekrutiranje članstva.

Suverena in življenjsko sposobna palestinska država namreč že dolgo (verjetno vsaj 15 let) ne more več nastati, ne glede na to, komu bo pripadel Vzhodni Jeruzalem.

Treba je tudi opredeliti mednarodnopravni status Jeruzalema (in specifično vzhodnega dela mesta), ki je bil določen v okviru odnosa Organizacije združenih narodov (OZN) oziroma njenih organov do palestinskega vprašanja. OZN, ki ji je po drugi svetovni vojni Velika Britanija predala vse bolj nevralgičen problem Palestine v reševanje, je sprejela dokument, ki je določil temeljne pravnopolitične smernice oziroma determinante za rešitev palestinskega problema. Generalna skupščina je namreč 29. novembra 1947 sprejela t. i. delitveno resolucijo (181/II), ki določa, da bosta na ozemlju nekdanje britanske mandatne Palestine (med Sredozemljem in reko Jordan) nastali judovska država (56 odstotkov ozemlja) in arabska oz. palestinska država (42 odstotkov ozemlja). Jeruzalem, ki je skupaj s širšo okolico tvoril dva odstotka ozemlja, naj bi v skladu z resolucijo dobil status corpus separatum – bil naj bi pod posebnim mednarodnim režimom oziroma naj bi ga v imenu OZN upravljal Skrbniški svet te organizacije (pri tem je bilo jasno, da se je svetovna organizacija za poseben status mesta odločila zaradi unikatnega zgodovinskega in simbolnega pomena mesta za judaizem, krščanstvo in islam). Skrbniški svet naj bi po desetih letih na podlagi pridobljenih izkušenj ponovno proučil status mesta, tedaj pa naj bi prebivalci mesta prek referenduma tudi dobili možnost odločanja o možnih modifikacijah režima v mestu.

Status Jeruzalema, kot ga je predvidela delitvena resolucija, v bistvu nikoli ni bil zares implementiran, kajti že med prvo arabsko-izraelsko vojno (maj 1948–januar 1949) je Izrael, ki je bil razglašen 14. maja 1948, zasedel novi, večinsko judovski zahodni del Jeruzalema, stari, vzhodni del mesta pa je zasedla Transjordanija. Izrael in Transjordanija sta nato anektirala dela Jeruzalema, ki sta ga zasedla, vendar pa se je mednarodna skupnost na to odzvala različno. Medtem ko je tiho priznala priključitev Zahodnega Jeruzalema Izraelu (skupaj z dodatnimi 20 odstotki ozemlja nekdanje britanske mandatne Palestine), pa nobena članica mednarodne skupnosti, z izjemo Velike Britanije in Pakistana, ni priznala (trans)jordanske aneksije Zahodnega brega in Vzhodnega Jeruzalema.

V tretji arabsko-izraelski vojni junija 1967 je Izrael zasedel še preostanek nekdanje britanske mandatne Palestine – Zahodni breg, Gazo in Vzhodni Jeruzalem. Judovska država je 27. junija 1967 de facto anektirala Vzhodni Jeruzalem, in sicer skupaj z okoli 64,5 kvadratnega kilometra Zahodnega brega – za celotno  anektirano ozemlje se je uveljavil izraz »anektirani Vzhodni Jeruzalem«. Izrael je sicer že dan po koncu vojne (11. junij 1967) začel spreminjati fizično naravo Vzhodnega Jeruzalema, saj je porušil Maroško četrt v neposredni bližini zahodnega zidu nekdanjega Salomonovega templja (»Zidu objokovanja«). Varnostni svet OZN je kot odgovor na izraelsko politiko 21. maja 1968 sprejel resolucijo št. 252, v kateri je bilo navedeno, da so vsi zakonodajni in upravni ukrepi Izraela, sprejeti z namenom spremembe pravnega statusa Jeruzalema, neveljavni, in naj ne bi mogli spremeniti statusa mesta. Ko je Izrael 30. julija 1980 s sprejemom »Temeljnega zakona« v izraelskem parlamentu razglasil, da je Jeruzalem »večna in nedeljiva prestolnica Izraela« (de iure anektiral Vzhodni Jeruzalem), je Varnostni svet promptno odgovoril s sprejemom resolucije št. 478 (20. avgust 1980), s katero je izraelsko razglasitev označil za kršitev mednarodnega prava ter za nično in neveljavno, poleg tega pa je pozval vse države, ki so svoja diplomatska predstavništva vzpostavile v Jeruzalemu, naj jih umaknejo iz »Svetega mesta«. Temu pozivu so vse države, z izjemo El Salvadorja in Kostarike, tudi sledile (dve srednjeameriški izjemi sta to potem naredili leta 2006).

Trump je s sporočilom, da je (tudi Vzhodni) Jeruzalem glavno mesto Izraela, v bistvu okupacijski sili podaril del ozemlja, ki ga zaseda.

Bistveno je poudariti, da je Varnostni svet v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja v svojih resolucijah (na primer št. 446, 452, 465, 476 in 478) Jeruzalem (mišljen je bil Vzhodni Jeruzalem) opredelil kot del arabskih ozemelj, ki jih okupira Izrael (navadno je govoril o arabskih ozemljih, okupiranih od leta 1967, »vključno z Jeruzalemom«). Tako je najmočnejši organ OZN začel Vzhodni Jeruzalem opredeljevati kot del palestinskih ozemelj, ki jih okupira Izrael, skupaj z Zahodnim bregom in Gazo. To prakso nadaljuje vse do danes (tudi Generalna skupščina). Po letu 2000 je OZN začela Zahodni breg, Gazo in Vzhodni Jeruzalem skupaj opredeljevati kot »okupirano palestinsko ozemlje«, torej v edninski obliki, s čimer zavestno sporoča, da tri ozemlja skupaj sestavljajo samoodločbeno enoto palestinskega ljudstva. Ne nazadnje je tudi poglavitni pravni organ OZN, Meddržavno sodišče, v svetovalnem mnenju z dne 9. julij 2004 (»Pravne posledice gradnje zidu na okupiranem palestinskem ozemlju«) jasno navedel, da so vsa ozemlja – z Vzhodnim Jeruzalemom vred – med »Zeleno črto« (meja Izraela pred vojno 1967) in nekdanjo vzhodno mejo mandatne Palestine, okupirana ozemlja. Svetovalno mnenje tudi govori o »okupiranem palestinskem ozemlju (z Vzhodnim Jeruzalemom vred)«.

Zaradi navedenega je mogoče reči, da je OZN začela glede statusa Vzhodnega Jeruzalema odstopati od določil delitvene resolucije, saj mesta ne obravnava več kot corpus separatum oziroma kot ozemlje, ki naj bi prišlo pod poseben mednarodni režim, temveč kot integralni del palestinskega okupiranega ozemlja, torej ozemlja, s katerega naj bi se Izrael kot okupacijska sila končno moral umakniti in naj bi postalo suverena palestinska država. Četrta ženevska konvencija (1949), ki se aplicira v primerih okupacije ozemlja visokih pogodbenih strank te konvencije, je bila namreč sprejeta s temeljnim namenom, da okupacijski sili prepreči, da bi svojo začasno prisotnost na okupiranem ozemlju spreminjala v trajno.

Navedeno je treba upoštevati, ko ocenjujemo pomen Trumpove razglasitve. Prvič, Trump je s sporočilom, da je (tudi Vzhodni) Jeruzalem glavno mesto Izraela, v bistvu okupacijski sili podaril del ozemlja, ki ga okupira. S tem ZDA nagrajujejo okupatorja, namesto da bi v skladu s pravno obveznostjo, ki jo imajo vse pogodbenice Četrte ženevske konvencije (1. člen), ustavljale njegove kršitve konvencije. Trump tudi eklatantno krši vsebino resolucije Varnostnega sveta OZN št. 478. ZDA so s to potezo odvrgle še zadnji figov list, s katerim so vsaj minimalno hotele prikriti dejstvo, da so bile z redkimi izjemami (administracija Jimmyja Carterja v letih 1977–1981, ki je tudi dovolila sprejem pomembne resolucije št. 478) v zadnjih 45 letih brezpogojni zaščitnik Izraela, s tem pa so soodgovorne za uničevanje možnosti pravične rešitve izraelsko-palestinskega spora. ZDA so zgolj v letih 1973–2006 v Varnostnem svetu 28-krat uporabile pravico veta in blokirale sprejem resolucij, ki so bile kritične do Izraela, še posebej tistih, ki bi lahko vodile v sprejem gospodarskih sankcij proti judovski državi po VII. poglavju Ustanovne listine OZN. Od leta 1980 so bile posledično arabske in muslimanske države dvakrat prisiljene uporabiti postopek, ki ga predvideva znamenita resolucija »Uniting for Peace« (1950), in sicer za primere, ko Varnostni svet zaradi veta stalne članice ne more uresničiti svoje prvenstvene odgovornosti za ohranitev mednarodnega miru in varnosti – v tem primeru lahko o problematiki razpravlja Generalna skupščina, ki pa lahko sprejema zgolj priporočila. Tudi resolucija, ki jo je Generalna skupščina kot odgovor na Trumpovo politiko do Jeruzalema in nato ameriški veto v Varnostnem svetu sprejela 21. decembra 2017, je bila sprejeta po tem (leta 1997 začetem in vse do danes občasno nadaljevanem) postopku na nujnem posebnem zasedanju.

Drugič, Trump je že vnaprej obsodil na nekredibilnost vsakršen »mirovni načrt«, ki naj bi ga v kratkem pripravila njegova administracija. Palestinci ga vsekakor ne bodo sprejeli. Tretjič, ameriški predsednik je zadal močan udarec konceptu oziroma konstruktu »mirovnega procesa«, ki naj bi vodil k »rešitvi dveh držav«, saj ta temelji na podmeni, da naj bi bil Vzhodni Jeruzalem prestolnica palestinske države. Ne gre zgolj za simboličen pomen, temveč za dejstvo, da palestinska država ne more delovati brez Vzhodnega Jeruzalema, kajti v naravi mesto figurira kot logistično vozlišče, prek katerega sta neizogibno povezana severni in južni del Zahodnega brega, ki naj bi tvoril glavnino palestinske države.

Trump je s svojim dejanjem že vnaprej obsodil vsakršen »mirovni načrt«, ki naj bi ga v kratkem pripravila njegova administracija. Palestinci ga vsekakor ne bodo sprejeli.

Kljub vsem negativnim posledicam Trumpove odločitve pa je treba omeniti odločilno dimenzijo, in sicer da Trumpova poteza nikakor ni tista, ki bo preprečila uspešno reševanje izraelsko-palestinskega spora. V tem smislu se vsi tisti državniki (predvsem voditelji članic EU), ki Trumpa kritizirajo, v največji meri hipokritično sprenevedajo. Suverena in življenjsko sposobna palestinska država namreč že dolgo (verjetno vsaj 15 let) ne more več nastati, ne glede na to, komu bo pripadel Vzhodni Jeruzalem. Izrael je s kontinuirano in flagrantno kršitvijo Četrte ženevske konvencije (naselitev najmanj 700.000 judovskih naseljencev na Zahodnem bregu in v »anektiranem Vzhodnem Jeruzalemu«; gradnja razvejenega omrežja »obvoznih cest«; gradnja »varnostnega zidu«) namreč že uničil to možnost. Palestinska entiteta ne more več pridobiti ozemeljske kontigvitete, s tem pa izpolnjevati enega od kriterijev (efektivna oblast oziroma organizacija, neodvisna od drugih držav), ki jih mednarodno pravo predpisuje za nastanek države.

Bistveno je, da vse tiste članice EU, katerih državniki danes kritizirajo Trumpa, nikoli niso izpolnile svoje pravne obveznosti po 1. členu Četrte ženevske konvencije in preprečile izraelskih kršitev mednarodnega prava (pri tem ne more biti opravičilo težavnost iskanja enotnosti z namenom izvajanja skupne zunanje politike EU). Zaradi tega je stalna govorica o »nujnosti nadaljevanja mirovnega procesa« zgolj diplomatsko zavajanje oziroma prikrivanje lastne slabe vesti zaradi izgubljenega položaja na terenu. Tudi precej žolčna slovenska razprava o (ne)priznanju Palestine je, objektivno gledano, bolj ali manj irelevantna, saj ima slovensko priznanje lahko zgolj simbolni pomen, pa še to bolj za Slovenijo kot za Palestino. Zahodni diplomati pa zares nimajo nobenih pravih alternativ, saj so ideje o vzpostavljanju ene same države, z enakimi pravicami za Jude in Palestince, zaradi globokih korenin (političnega) sionističnega projekta in demografske stvarnosti bolj ali manj nerealne. Skratka, počasi bo treba sprejeti dejstvo, da bo v neposredni soseščini Evrope obstajal trajni vir nestabilnosti, ki bo neposredno in posredno generiral islamistični terorizem.

Na koncu je treba dodati, da je tudi razburjanje predsednika Palestinske oblasti Mahmuda Abasa nad Trumpovo odločitvijo popolnoma nekredibilno, saj je prav stara garda Fataha na čelu z Jaserjem Arafatom (ter Mahmudom Abasom in drugimi) zakockala vitalne nacionalne interese palestinskega ljudstva, ko je leta 1993 sprejela konstrukt »mirovnega procesa iz Osla«, in to kljub temu, da Deklaracija o načelih (»Sporazum iz Osla«) ter poznejši izvedbeni sporazumi niso vsebovali nikakršnih resnih varovalk pred izraelskimi kršitvami mednarodnega prava, v njih pa sta bili kot referenčna točka glede končnega rezultata »mirovnega procesa« navedeni resoluciji Varnostnega sveta št. 242 in 338, ki zaradi svoje dvoumnosti nikakor nista zagotavljali (ne zagotavljata) izraelskega umika s palestinskega okupiranega ozemlja. Stara garda Fataha je to naredila zaradi lastnih političnih in ekonomskih interesov. Prav v obdobju 1993–2000, ko je najbolj silovito potekal »proces iz Osla«, je Izrael z intenzivno kršitvijo mednarodnega prava uničil možnosti za nastanek suverene in življenjsko sposobne palestinske države, medtem ko je Palestinska oblast pomembno pomagala ščititi okupacijsko silo pred morebitnimi upori Palestincev. Mahmud Abas takšno politiko nadaljuje vse do danes, zato ne more legitimno protestirati proti Trumpovi politiki.