O nerojenih otrocih

Tisti, ki se predstavljajo kot zagovorniki »kulture življenja«, radi uporabljajo argument, da tudi rimsko pravo nerojenemu otroku priznava pravno subjektiviteto, s čimer želijo podkrepiti svoje stališče, da je zarodek oseba in da je umetna prekinitev nosečnosti – tudi v ustavno zagotovljenih in zakonsko zamejenih okvirih – umor. Kot pravna avtoriteta pri nas ta argument v javnosti posebej glasno zagovarja nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič, denimo lani v škandaloznem komentarju ob smrti konservativne političarke, nekdanje predsednice evropskega parlamenta in borke za zakonsko ureditev pravice žensk do splava v Franciji Simone Veil, ki jo je imenoval največjo morilko vseh časov, sedaj pa v pravnem memorandumu ob sojenju dr. Strehovcu. S takšnimi pogledi je dobrodošel gost v imperialnih medijih, kot nesporno avtoriteto ga navaja tudi Bernard Nežmah v Mladini.

Svetlana Slapšak je že v prvem odzivu na zapis o Simone Veil (oboje na Facebooku) med drugimi spornimi izjavami profesorja Zupančiča, ki so potem spodbudile tudi reakcije Alternativne akademije, Judovskega kulturnega centra in drugih, posebej omenila vprašljivost njegovega tolmačenja statusa nerojenega otroka v rimskem pravu in v odgovorih se je z njo strinjalo tudi kar nekaj pravnikov. Rimsko pravo se namreč z nerojenimi otroki (nascituri – ki se imajo roditi) ukvarja zgolj v sklopu nasledstvenih pravic. Gaj, pravnik iz 2. stol. n. št., v svojih Institutiones, edinem ohranjenem celovitem antičnem avtorskem pravnem besedilu, katerega izvlečki so vključeni tudi v kasnejše kodifikacije rimskega prava, piše, da »nerojeni otrok velja, kar zadeva njegove interese (pri dedovanju), za že rojenega« (nasciturus pro iam nato habetur quotiens de commodo eius agitur, Digest. 1.5.7). Gre torej za pravico, ki velja pod pogojem, da bo otrok rojen, pravne posledice nastopijo šele, če in ko se rodi. O kaki pravici zarodka do rojstva in življenja rimsko pravo ne govori, še najbliže temu je določilo, da na smrt obsojena ženska ne sme biti usmrčena pred porodom, kar je veljalo tudi v atenskem pravu, pa še tu gre bržčas bolj za interes očeta do naslednika. Tehnike kontracepcije in prekinitve neželene nosečnosti pa prakse zavračanja in izpostavljanja neželenih novorojenčkov so v antiki dobro dokumentirane, šokantni primeri odlagališč abortiranih ali novorojenih otrok so bili ugotovljeni tudi arheološko in ponekod povezovani z javnimi hišami (denimo pri rimski vili v Hambledenu v dolini Temze, kjer so našli ostanke 97 trupelc); o takšnih praksah pišejo tudi zgodnji krščanski avtorji (denimo Tertulijan). Gre preprosto za dva obraza pragmatičnega, ubijalskega patriarhata: v družinskem kontekstu gre za odločanje očeta o usodi novorojenega potomca/ potomke, v kontekstu javne hiše pa za relativno nefunkcionalnost moških novorojencev. Sicer pa je infanticid v Rimu postal nelegalen šele v 70. letih 4. st. n. št. Glede na povedano argument o pravni subjektiviteti nerojenih otrok kot občem načelu v rimskem pravu preprosto ne vzdrži, izrecne izjave v tem smislu najdemo v številnih preglednih predstavitvah teh pojmov.

Drugi vidik zadeva vprašanje, ali in od kdaj je zarodek oseba, v religioznem kontekstu torej, od kdaj ima dušo. Sedanja doktrina katoliške cerkve je jasna, zarodek ima dušo od samega spočetja in papež Frančišek je to nedavno jasno formuliral ter umetno prekinitev nosečnosti primerjal z naročenim umorom. Težava je v tem, da Boštjan M. Zupančič v memorandumu zapiše, da je to uveljavljeno tisočletno stališče RKC, vendar to preprosto ni res. Resda je mogoče slediti neki kontinuiteti zavračanja abortusa kot moralno spornega, cerkveno stališče glede zarodka kot osebe z dušo pa se spreminja skladno s prevladujočimi intelektualnimi tokovi. Tako latinski prevod Biblije (Septuaginta) sledi aristotelijanski ideji o vegetativni, živalski in človeški fazi v razvoju embria/fetusa, pri čemer se duša naseli v telesu po 40. dnevu od spočetja pri moških in po 90. dnevu pri ženskah. Na drugi strani nekateri zgodnjekrščanski pisci, denimo Avguštin, sledijo ideji pitagorejcev in stoikov, da je duša prisotna od spočetja. Aristotelove ideje postanejo spet aktualne po prevodih iz arabščine v 12. stoletju, kar je vidno tudi v spisih Tomaža Akvinskega, kasnejši zadevni cerkveni dokumenti pa nihajo od razumevanja prekinitve nosečnosti v katerikoli fazi kot umora s posledičnimi sankcijami, tudi ekskomunikacijo, prek upoštevanja različnih faz telesnega in možganskega razvoja kot prelomnih v procesu učlovečenja do razumevanja, da ima dušo šele rojeni otrok. Šele bula papeža Pija IX. iz leta 1869 na primeru Marijinega oznanjenja oziroma spočetja vzpostavi doktrino, ki v osnovnih črtah velja še danes. Nič torej tu ni večnega, naravnega in samoumevnega in cerkvena doktrina se spreminja s spreminjanjem konteksta. Prav nič ne zagotavlja, da bo sedanja doktrina veljavna za vse večne čase.

Argument o pravni subjektiviteti nerojenih otrok kot občem načelu v rimskem pravu preprosto ne vzdrži.

Iz rimskega prava izhaja še en poduk za tiste, ki prisegajo na tradicionalne in identitarne vrednote. Rim je seveda, posebej v okviru Avgustovega »kulturnega« projekta, ki ga je vodil Mecenat, vzpostavil zelo močno in povezovalno identitarno zgodbo, pri čemer je v osnovi zgodovinskega mita na eni strani prihod beguncev iz Troje, na drugi pa rešitev konflikta med Romulovimi latinskimi naseljenci in sosednjo sabinsko skupnostjo ter organizacija skupne mestne države z delitvijo oblastnih funkcij. Rimska pravna ureditev predvideva vrsto »kanalov« za prehajanje posameznika iz ene družbene skupine v drugo in za njegovo integracijo – od sužnja (prvotno praviloma zajetega zunaj države) prek osvobojenca do svobodnega prebivalca, lahko rimskega državljana, če je tak status bivšega lastnika; od nedržavljana (rezidenčnega tujca – peregrina) prek državljana z omejenim pravom (latinus) do polnopravnega državljana (civis optimo iure); od najnižjega cenzusnega razreda (proletarius) do najvišjih, iz katerih se rekrutira politična elita. Mobilnost je tudi lateralna, med družinami in rodovi, posebej znotraj elit, kjer je orodje političnih iger. Nasledstvo je pravna kategorija, posvojenec (adoptivus) je polnovredni nadaljevalec rodu posvojitelja. Ko Julij Cezar posvoji Oktavijana, ta prevzame tradicijo njegovega rodu, z mitom o božanskem izvoru vred (Venera/Anhiz – Enej – Jul – Julijci), kar obenem z adoptivnemu očetu postumno* dodeljenim statusom božanstva postane pomembno pri oblikovanju Oktavijanove politične kariere in vzpostavljanju monarhije. Nasledstvo in družinska tradicija torej nista stvar krvi, temveč je to pravno uokvirjena komoditeta.

In še to. »Pro-life« aktivisti in podporniki, tudi profesor Boštjan M. Zupančič, svoje stališče in zadevno javno dejavnost utemeljujejo z doktrino RKC in ustavno zagotovljeno pravico do veroizpovedi, nasproti pojma »kultura življenja« iz cerkvenih dokumentov, ki ima instanten pozitiven moralni naboj, postavljajo slabšalni naziv »slovenski abortivni lobi« za zastopnike »pro-choice« stališč. A dejstvo je, da je pravica do izbire oziroma odločanja ženske o lastnem telesu utemeljena v slovenski ustavi in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki embrio oziroma fetus obravnava kot del ženskega telesa in utero. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je v vsaj eni razsodbi odločilo, da se pravica do življenja po 2. členu konvencije ne nanaša na fetus, in to bivši sodnik tega sodišča gotovo ve. Dopušča pa sodišče specifične rešitve v posameznih državah in ponekod, denimo na Madžarskem in Slovaškem, je fetus zakonsko opredeljen kot oseba od spočetja, enako kot v Ameriški konvenciji o človekovih pravicah, ki so jo podpisale številne države Severne, Srednje in Južne Amerike. A tudi v teh državah umetna prekinitev nosečnosti ni nujno in v vseh okoliščinah nelegalna. Pri nas zastopniki izbire branijo veljavni pravni red Republike Slovenije in zagotovljene pravice žensk, zastopniki »kulture življenja« pa zahtevajo nespoštovanje veljavne ustavne ureditve in priličenje prakse doktrini RKC. Slovenska javnost in politika sta se kmalu po osamosvojitvi poskusu vnosa načela svetosti življenja v ustavo prav zaradi očitnih posledic za pravice žensk uprli, takrat so se tudi poslanke z desnega pola vključile v protestni obroč okoli državnega zbora. Danes si je takšno solidarnost težko predstavljati, tudi aktivistke »kulture življenja« so po večini ženske. 

* Takšna je pravilna oblika besede, različica posthumno je nastala s poznejšo krščansko intervencijo (post + humus); postumus v latinščini pomeni po očetovi smrti rojeni sin.