Konec neoliberalizma ali vznik fašizma?

Prejšnji teden sta se kar dve vladi, poleg slovenske, odločili za zvišanje minimalne plače. Španska vlada premiera Pedra Sancheza iz socialistične stranke se je odločila za najvišje zvišanje po letu 1977. Minimalna plača se bo že s prihodnjim letom zvišala kar za 22 odstotkov, na 1050 evrov, že lani pa se je zvišala za osem odstotkov. Po več kot mesec trajajočih protestih v Franciji se je za podobno potezo in zvišanje minimalne plače iz strahu pred še večjimi protesti odločil tudi francoski predsednik Emmanuel Macron. Približno 1500 evrov minimalne plače bo zvišal za 100 evrov, to pomeni, da bo skoraj dvainpolkrat višja od slovenske.

Macron je bil za najmlajšega predsednika države izvoljen maja lani. Njegova nova stranka En Marche (Naprej), ki je bila ustanovljena leta 2016, je velik uspeh pri sicer najnižji volilni udeležbi doslej doživela tudi na junijskih volitvah, saj so ji volivci namenili udobno parlamentarno večino 355 sedežev od 577. S tem so na volitvah veliko nezaupnico izrekli tradicionalnima velikima strankama, ki sta po krizi uvajali stroge varčevalne ukrepe. Ti so, tako kot drugod, prizadeli srednji in najrevnejši sloj. Zaradi upanja na drugačne politike so volivci naivno množično volili Macrona in njegovo stranko. Vera v to, da bo bankir, ki se je izobraževal v elitnih šolah in deloval v finančnem svetu, politično funkcijo opravljal drugače, je bila že na začetku obsojena na propad, še toliko bolj, ker je bil že pred tem dejaven v politiki. Celo časnik The Economist, ki ni ravno kritičen do liberalno-tržne ekonomske doktrine, je zanj zapisal, da je v zadnjem desetletju sodeloval pri liberalizaciji francoskega gospodarstva. Med drugim je zagovarjal deregulacijo farmacevtskih in taksističnih storitev ter zmanjševanje socialne varnosti. Bil je svetovalec prejšnjega predsednika Françoisa Hollanda in mu je predlagal opustitev zamisli o 75-odstotni obdavčitvi vseh, ki zaslužijo več kot milijon evrov. Leta 2012 ga je prepričal v zmanjšanje javnih izdatkov za 50 milijard evrov v zameno za 40-milijardne odpustke za podjetja.

Podobne ukrepe je netaktično in s pospešeno hitrostjo, ki mu jo je omogočala večina, uvajal tudi, ko je postal predsednik Francije. Temeljna zamisel je bila neoliberalno zmanjševanje obdavčitve najbogatejših ter velikih podjetij in prenašanje bremena višjih davkov na preostali del prebivalstva. Tako je odpravil davek za bogate, ki so ga morali plačevati tisti z 1,5 milijona evrov premoženja, in obenem bolj obdavčil nepremičnine srednjega in nižjega sloja. Pri korporacijskem davku (našem davku na dobiček pravnih oseb) sta bili pred spremembami v veljavi dve stopnji, nižja, 15-odstotna za manjša podjetja in 33,3-odstotna za druga podjetja. Z lanskimi spremembami je Macron uvedel postopno izenačevanje obeh stopenj na 25 odstotkov; ta stopnja naj bi bila dosežena leta 2022. Že nekaj dni po prevzemu oblasti je predstavil zamisel o dodatni »modernizaciji« delavske zakonodaje, ki ni pomenila nič drugega kot nadaljnje krčenje delavskih pravic. Z odobritvijo parlamenta je bila sprejeta hitro in mimo razprav v hramu demokracije kar v vladi. S spremembami je z zakonom, ki mu je nasprotovalo 60 odstotkov Francozov, uvedel lažje odpuščanje delavcev, zgornje omejitve odplačil odškodnin ter podjetjem omogočil večjo svobodo pri določanju delovnih razmer. Macron je predvidel tudi odpuščanje v javnem sektorju, kjer naj bi v petih letih zmanjšali število zaposlenih za 120 tisoč. Kot se je še enkrat pokazalo, se gospodarski kazalci zaradi teh politik niso izboljšali.

Britanska premierka Margaret Thatcher je govorila, da ni druge možnosti, Macron je prevzel njene besede in trdil, da ni druge izbire. Toda prav izbiro so zahtevali protestniki, naveličani uglajenih in piarovsko dovršenih nastopov, s katerimi so jim dopovedovali, da jim bo bolje, čeprav jim je bilo v resnici vedno slabše. Macronova priljubljenost se je že pred protesti rumenih jopičev v dobrem letu vladavine zmanjšala na nižjo raven kot pri njegovih predhodnikih, ki oba zaradi nepriljubljenosti nista dočakala drugega mandata. Najbolj priljubljena političarka je od takrat, ko je po policijskih preiskavah strmoglavila podpora levičarskemu politiku Jean-Lucu Mélenchonu, postala predsednica skrajno desne Nacionalne fronte Marine Le Pen. Macron, ki se ga je prijel vzdevek predsednik bogatih, se je verjetno pokesal še zadnji hip, da ga ulica ne bi odnesla. V predsedniškem govoru je priznal, da niso doumeli razsežnosti težav in niso bili zmožni prepoznati stisk ljudi. »Stiske niso nove, samo mi smo se strahopetno navadili na to, da so,« je dejal Macron, ki je 300 tisoč evrov namenil samo za nove preproge v svoji razkošni palači. Pod prisilo je tudi sam naenkrat spoznal, da mora priti do drugačnih politik, če ne želi pristati na smetišču zgodovine. Prvi korak v novi smeri je storil z zvišanjem minimalne plače. Zanimivo pa bo opazovati, ali bomo v prihodnje doživeli resničen preobrat v njegovih politikah.

Hitlerja na oblast ni pripeljala visoka inflacija, temveč varčevalni ukrepi, na moč podobni današnjim. Te je uvajal njegov predhodnik kancler Heinrich Brüning.

V Franciji je torej še mogoče, da se bo politična elita obdržala na oblasti, v Italiji pa se dogajajo velike spremembe, potem ko sta po letošnjih volitvah koalicijo sklenila Gibanje petih zvezd in Salvinijeva skrajno desna Liga. Podpora te se je s 17 odstotkov, kolikor jih je dobila na marčnih državnozborskih volitvah, po javnomnenjskih raziskavah podvojila. K temu je pripomoglo Salvinijevo odločno ukrepanje proti pribežnikom, ki obuja že pozabljene razloge za vzpon fašizma in nacizma po veliki krizi kapitalizma v tridesetih letih. Danes spregledano zgodovinsko dejstvo je, da Hitlerja na oblast ni pripeljala visoka inflacija, temveč varčevalni ukrepi, na moč podobni današnjim. Te je uvajal njegov predhodnik, kancler Heinrich Brüning. Zategovanje pasu, uravnoteženi proračun, odpuščanje, zniževanje plač in nizka inflacija so bile politike, ki so tako poslabšale razmere, da je podpora Hitlerjevi stranki z 2,6 odstotka iz obdobja pred krizo leta 1928 narasla na 43,3 odstotka leta 1933.

Skrajno desne ideje se danes krepijo povsod po Zahodu, tudi v Italiji, kjer je Salvini uspešno nagovoril strah in negotovost ljudi, ki sta neposredna posledica več desetletij neoliberalnih reform. Ljudje se namesto kompleksnih razlag o sistemskih razlogih za poslabšanje položaja zatekajo v iskanje grešnih kozlov. Za časa nacizma so bili to predvsem Judje, zdaj so to postali pribežniki. Italijanska vlada se je poleg preganjanja pribežnikov in Romov lotila tudi žgočih vprašanj naraščanja revščine in neenakosti. V ta namen napoveduje dohodek 780 evrov za vse brezposelne (kar je 113 evrov nad novim pragom minimalne plače pri nas), skrajševanje delovne dobe oziroma zniževanje starosti za upokojitev z namenom večjega zaposlovanja mladih ipd.

Izdatno krivdo za vzpon skrajno desnih idej nosijo levoliberalne stranke, ki so tudi po krizi trmasto vztrajale pri neoliberalnih politikah. Še več, z varčevalnimi ukrepi so jih še dodatno zaostrile in s tem odprle prostor za vznik teh strank, da danes rastejo kot gobe po dežju. Še leta 2000 je EU za Avstrijo, ki je takrat dobila prvo vlado s skrajno desno usmerjeno stranko, uvedla večmesečne sankcije, danes si česa takega ni več mogoče zamisliti. Takšne stranke, ki leta 2000 večinoma sploh še niso obstajale, so v parlamentu prisotne v številnih državah (npr. Zlata zora v Grčiji, Nacionalna fronta v Franciji, Švedski demokrati in Danska ljudska stranka). Podpora hitro raste tudi Alternativi za Nemčijo, ki je po številu glasov po javnomnenjskih anketah postala druga stranka. Ponekod (npr. v Avstriji in na Finskem) so takšne stranke že sodelovale pri oblikovanju vlade. Skrajni čas je, da elite spoznajo, da je skrivnost ustavljanja fašizma v drugačnih politikah, ki bodo ljudem vrnile občutek varnosti, jim omogočile kakovostne in dostojno plačane službe, pokojnine nad eksistenčnim minimumom ter jim povrnile upanje v boljšo prihodnost.

Predsednik slovenske vlade Marjan Šarec mora zaradi izglasovanja podpore vladi popuščati socialno usmerjenim zahtevam stranke Levica.

Obstajajo pa tudi prav takšne izjeme. Mednje sodi Portugalska, ki bi morala levoliberalnim strankam kazati pot. Na volitvah leta 2015 je tam zmagala koalicija dveh desno usmerjenih strank. Drugo mesto pa so zasedli socialisti, ki so se prvič po letu 1976, ko so vzpostavili demokracijo, povezali z manjšimi antikapitalističnimi levičarskimi strankami (komunisti, Levim blokom in Zelenimi) ter sestavili manjšinsko vlado. V ta namen so bili socialisti prisiljeni opustiti neoliberalne ukrepe prejšnje vlade in se zavezati k zvišanju minimalne plače, zvišanju pokojnin, ki so bile pred tem zamrznjene, vrnitvi 35-urnega delovnika za javne uslužbence, ki je bil brez zvišanja plač podaljšan na 40 ur, vzpostavitvi javno dostopnega zdravstva za vse, večji progresivnosti davkov, povečanju števila upravičencev in zvišanju socialne pomoči, vrnitvi štirih odpravljenih dela prostih dni, ustavitvi privatizacije nekaterih podjetij ipd.

Državi se je upoštevanje teh predlogov še kako obrestovalo. V nasprotju z napovedmi, ki so govorile o begu korporacij in katastrofalnih posledicah za gospodarstvo, je to začelo rasti, brezposelnost se je začela zmanjševati. Socialistični stranki je podpora zrasla na današnjih 40 odstotkov, kar je osem odstotkov več, kot jih je dobila na zadnjih volitvah, in približno toliko odstotkov več od strank, ki sta zmagali pred tremi leti. Lani je na lokalnih volitvah dosegla najboljši izid v zgodovini. Spremembe v prid ljudem so se stranki obrestovale. Zgodba že sedaj močno spominja na slovensko, kjer je predsednik vlade Marjan Šarec zaradi izglasovanja podpore vladi moral popustiti predvsem socialno usmerjenim zahtevam stranke Levica. Zvišanje minimalne plače, regresa za upokojence, ohranitev socialne denarne pomoči na isti ravni in še nekateri ukrepi so že prispevali k povečanju podpore vladi. Na začetku jo je po Ninamedijini raziskavi za uspešno ocenjevalo borih 20 odstotkov, danes jo tako vidi že polovica anketiranih, kar je največ po marcu 2009, torej po času, ko se še niso uvajali strogi varčevalni ukrepi. Neoliberalni konsenz se opazno ruši, odgovornost levoliberalnih strank pa je, da se odločijo, ali želijo uveljavljati drugačne politike, ki bodo v interesu ljudi, ali bodo pristale na smetišču zgodovine in bodo odgovorne za vnovičen vzpon fašizma in konec EU.