Levica zadnjega pol stoletja

Koordinator Levice Luka Mesec je v intervjuju za Mladino, 27. decembra 2019, takole opisal zgodovino levice v zadnjih 50 letih: »Preobrazba je šla nekako takole: v šestdesetih letih so se pojavila nova družbena gibanja – feminizem, okoljevarstvo, boj za pravice skupnosti LGBT ipd. Stara levica teh gibanj ni hotela sprejeti v svoje vrste, češ da gre za malomeščanska gibanja (sama je stavila izključno na razredni boj), zato je šel naboj teh gibanj mimo nje.« Ta opis močno popreprošča zgodovinske procese in navaja napačen vzrok za »preobrazbo« – domnevno izključno razredno politiko stare levice, h kateri Mesec prišteva »socialiste in socialne demokrate«, komunistov pa ne omenja. A če nekoliko predelamo zgodovinski opis, se pokaže, da ima Luka Mesec vendarle prav, da opozarja na prakse in dosežke nekdanjih gibanj, ki so delovala zunaj državnih aparatov.

V šestdesetih letih se je zlomil buržoazni parlamentarizem. Glavna vzroka sta bila dva. Prvi je bil, da buržoazni politični aparat ni več zmogel zadrževati protikapitalističnih odporov v okviru razrednega kompromisa, ki so ga v središču svetovne kapitalistične ureditve po drugi svetovni vojni ohranjale in obnavljale parlamentarne stranke ne glede na ime in ideologijo. V središčnih deželah so delavska gibanja po drugi svetovni vojni občutno zvišala plače delovnih ljudi in dosegla, da so države velik del novoustvarjene vrednosti namenile za brezplačno šolstvo, zdravstvo in varstvo revnejših slojev. Ker so se profiti zmanjševali in je akumulacijska sposobnost središčnih kapitalističnih gospodarstev pešala, se je pokazala možnost, da gibanja delovnih množic tudi s parlamentarnim reformizmom odpravijo kapitalistično ureditev.

V tem je bil drugi glavni vzrok za propad buržoazne demokracije. Dolgi sistemski ciklus kapitalistične akumulacije, ki se je začel v drugi polovici 19. stoletja, se je prevesil v padajočo fazo. Socialna država je postala predrag mehanizem za ohranjanje vladavine kapitala.

Hkrati se je v tem času zlomil klasični imperializem. Večina kolonij se je že osvobodila. Socialistične revolucije z narodnoosvobodilno razsežnostjo so zmagale na Kitajskem, v Koreji, Alžiriji, na Kubi, v Vietnamu … Postkolonialne države so nadaljevale protiimperialistični boj in se povezale v gibanje neuvrščenih. Ti so v svetovno politiko posegali zlasti prek OZN. V njenem okviru je Komisija za Latinsko Ameriko in Karibe pod vodstvom argentinskega ekonomista Raúla Prebischa začela spreminjati strukturo svetovnega gospodarstva. Ugotovila je namreč, da bo v tedanji ureditvi svetovno obrobje še naprej vse bolj zaostajalo za središčem.

S krizo kapitalističnega gospodarstva in buržoazne države se je zgodovina odprla za alternativno prihodnost. Alternativna gibanja niso mogla delovati v aparatih vladavine kapitala. Vpeljala so nove politične, ideološke in teoretske prakse, na primer zunajparlamentarno opozicijo v Nemčiji, delavsko avtonomijo v Italiji, nova družbena gibanja in »gibanja z enim ciljem« (one-issue movements). V Franciji je maja 1968 v največji splošni stavki v zgodovini dežele stavkalo kakšnih deset milijonov delavk in delavcev. Študentska gibanja so delovala v kapitalističnem središču, zlasti v ZDA, Franciji, Nemčiji, Italiji, na Japonskem, in na obrobju, denimo v Mehiki. Leta 1974 je socialistična revolucija izbruhnila na Portugalskem – v ustanovni članici zveze Nato. Že leta 1970 je v Čilu na volitvah zmagala Ljudska enotnost in vpeljala socialistične reforme. ZDA in domača reakcija so z vojaškim udarom zrušile socialistično vlado. Vojaška diktatura je pod mentorstvom ekonomistov čikaške šole vpeljala neoliberalne reforme, ki so jih pozneje vsilili po vsem svetu.

Identitetne politike ne blokirajo samo razrednega boja, temveč tudi boj za žensko emancipacijo. Identitetna ideologija ne odpravlja dejstva, da so ženske tudi v kapitalizmu še posebej izkoriščane.

Kapital se je na krizo spontano odzval s financializacijo, ki še zdaj povzroča vse pogostejše krize in splošno nestabilnost. Nosilci kapitalističnih politik so zaostrili razredni boj: na gospodarski fronti so vpeljali nov režim akumulacije – neoliberalizem. Na politični fronti so spodkopali zastopniški parlamentarizem, saj ni bil več ustrezna oblika, s katero bi kapital lahko še naprej vladal. Buržoazne politične aparate so predelali v orodje za vladavino političnih birokracij, frakcij vladajočega razreda.

Na svetovnem obrobju je bila preobrazba pogosto nasilna: od sredine šestdesetih let so izpeljali več državnih udarov v Argentini, Grčiji, Turčiji, Ugandi, na Tajskem, v Urugvaju, Južni Koreji, Gani itn. V središču sistema so z državno regulacijo omejili tradicionalne svoboščine (»Berufsverbot« v Nemčiji, vpeljava kolektivne odgovornosti v Franciji, policijsko nasilje in politični procesi v Italiji ipd.), parlamentarni aparati pa so se poenotili na neoliberalni platformi.

Klasične protikapitalistične stranke so takrat opustile razredno stališče. Francoska komunistična partija se je odpovedala diktaturi proletariata, italijanska je lansirala »evrokomunizem« in »zgodovinski kompromis«, se pravi obrambo buržoazne demokracije, ki je ni bilo nikjer več. Socialisti in socialni demokrati, za katere je težko reči, koliko so bili po prvi svetovni vojni sploh še protikapitalistični, so se prestavili na liberalno pozicijo in so v Franciji in Nemčiji celo prednjačili pri neoliberalnih reformah.

Tudi postkapitalistične države so v šestdesetih letih 20. stoletja zašle v krizo. V deželah sovjetskega bloka je ljudski odpor omajal državnopartijsko vladavino, a mu ni uspelo, da bi odpravil etatizem v gospodarstvu in birokratizem v politični ureditvi. Kitajska mladina se je v proletarski kulturni revoluciji uprla degeneraciji postrevolucionarne države in njenemu birokratskemu aparatu.

Postkapitalistične birokracije so se branile z reformami, s katerimi so okrepile tržne mehanizme v gospodarstvu in poskusile vpeljati potrošniško družbo. V sovjetskem bloku so najradikalnejši poskus te vrste začeli na Češkoslovaškem, a je njegovo uresničenje zatrl vojaški poseg Varšavskega pakta.

V Jugoslaviji je po velikem vzponu v drugi polovici petdesetih let gospodarska rast na začetku šestdesetih let začela pojemati. Tržno naravnana frakcija v državnem in gospodarskem establišmentu je izkoristila zastoj in domnevno »krizo« začela reševati s »tržnim socializmom«. Reforma je hitro učinkovala: družbene razlike so se povečale, povečala se je razlika med »razvitimi in nerazvitimi«, konflikti so se zaostrili. Delavstvo se je z divjimi stavkami upiralo birokratski vladavini in njenemu približevanju kapitalizmu. Študentsko gibanje je vzpostavilo alternativni politični prostor in alternativno kulturo. Alternativne prakse so v Jugoslaviji vrhunec dosegle v osemdesetih letih, ko so ustvarile možnosti, da bi v socialističnem okviru premagali birokratsko vladavino in se uprli kapitalističnim procesom.

Parlament ni kaj dosti več kakor aparat za legalizacijo politike birokracije Evropske unije (in zveze Nato) in sredstvo za legalizacijo vladavine lokalne politične birokracije.

V Jugoslaviji so se nova družbena gibanja organizirala v tem alternativnem družbenem in političnem prostoru. V marsičem so bila uspešna (odprava smrtne kazni, uveljavitev alternativnega novinarstva, institucionalizacija gibanj LG, institucionalizacija ekološkega gibanja) – a pokazale so se tudi njihove meje.

Gibanja so bila skupaj z drugimi alternativnimi praksami uspešna, vse dokler so delovala kot protisistemske prakse v protisistemski državi. Jugoslavija je bila protisistemska država, ker si je prizadevala odpraviti razrede in je uresničevala socialistični program. Z neuvrščeno svetovno politiko se je upirala kapitalističnemu imperializmu in gospostvu sovjetske birokracije. Jugoslovanska politika je izhajala iz razrednih interesov delovnih razredov. A v vladajoči birokraciji so delovale močne frakcije, ki so podpirale kapitalistične procese in uveljavljale nacionalistično politiko. Alternativa se je organizirala proti birokratski vladavini nasploh in še zlasti proti tistim frakcijam, katerih politika je objektivno težila k obnovi kapitalizma. Razredno stališče alternative je bilo zagotovljeno s socialistično razredno usmeritvijo države. Socialistični razredni okvir je deloval konkretno: v njem je bilo mogoče zagotoviti institucionalno infrastrukturo in denarne vire za mladinske klube, kulturne centre, alternativna društva, založbe, revije, festivale itn.

Velika pomanjkljivost alternative in gibanj je bila v tem, da je bila njihova razredna narava zgolj pasivno določena, da jo je zagotavljal le kontekst, v katerem so gibanja delovala. Ko so protisocialistične sile razbile ta kontekst, so gibanja ostala brez moči in obtičala v ideološki zmedi. Ne gibanja ne druge alternativne prakse se niso zmogli upreti veliki protisocialistični ofenzivi, ki so jo proti koncu osemdesetih let organizirale republiške birokracije v zavezništvu z vodilnimi gospodarstveniki in z birokracijami nacionalnih kulturnih ustanov. Obnovljeni kapitalizem je alternativo prisilil v defenzivo in s časom je degenerirala v nevladne organizacije in identitetne politike.

Politike, ki uveljavljajo domnevne kolektivne interese »identitet«, razbijajo družbeno polje na podlagi narodnostnih, verskih itn. delitev in onemogočajo razredno organizacijo delovnega ljudstva. Prisilno novačijo ljudi v identitetne skupine in jih identitetno terorizirajo. Tako imenovani populizmi so zgolj identitetna politika na ravni nacionalne ekonomije. Kapitalistični ideološki aparati (verske organizacije, ustanove nacionalne kulture, šole, univerze ipd.) zdaj uveljavljajo identitetno politiko in prevajajo temeljna družbena protislovja v spopade med frakcijami vladajočih razredov.

Identitetne politike ne blokirajo samo razrednega boja, temveč tudi boj za žensko emancipacijo. Identitetna ideologija ne odpravlja dejstva, da so ženske tudi v kapitalizmu še posebej izkoriščane. Niso izkoriščane samo na delovnem mestu kot vsi delavci v kapitalizmu, ampak morajo opravljati tudi večino neplačanega dela v gospodinjstvu, brez katerega kapitalistično gospodarstvo ne more delovati. Pomislimo samo, koliko profita bi sploh ostalo, če bi bilo gospodinjsko delo žensk plačano po tržnih cenah.

Bilo bi nerealistično, če bi v sedanjem zgodovinskem položaju poskušali obuditi nekdanja družbena gibanja ali alternativo. A na drugi strani se leve sile ne morejo organizirati v navadno buržoazno parlamentarno stranko.

Bilo bi nerealistično, če bi v sedanjem zgodovinskem položaju poskušali obuditi nekdanja družbena gibanja ali alternativo. A na drugi strani se leve sile ne morejo organizirati v navadno buržoazno parlamentarno stranko. Tukajšnji parlament ni kaj dosti več kakor aparat za legalizacijo politike birokracije Evropske unije (in zveze Nato) in sredstvo za legalizacijo vladavine lokalne politične birokracije, ki je tako in tako podizvajalec eujevske in natovske politike. V parlamentarnem okviru lahko leve sile zgolj blažijo surovost kapitalizma in brzdajo njegovo destruktivnost. Njihova osnovna dejavnost je zunaj kapitalističnih političnih in ideoloških institucij: v tem, da vzpostavljajo socialistične politične in ideološke ustanove in neposredno spreminjajo družbo.

Številne prakse, ki spreminjajo družbo in odpirajo nekapitalistično prihodnost, že zdaj potekajo zunaj kapitalističnih ustanov. A so šibke, omejene in dovzetne za liberalno prisvajanje, vse dokler se ne umestijo v protikapitalistično, se pravi v razredno ideološko, politično in institucionalno družbeno polje. Tako polje jim lahko pomaga vzpostaviti leva politična stranka. Kar je nekdaj zagotavljala socialistična država, lahko zdaj pomaga ustvariti socialistična stranka. Toda stranka lahko deluje z razrednega stališča, samo če je stranka delovnih ljudi: samo če njeno politiko določajo množice, ki v vsakdanjem življenju nasprotujejo kapitalizmu in prakticirajo socialistično solidarnost.