Pekarna gre za med

MC Pekarna v teh dneh praznuje 27. obletnico obstoja. Na veseli dogodek letos pada mračna senca, saj si mariborska občina želi, da bi ta kulturni center preselili na drugo lokacijo onstran središča mesta, v kompleks nekdanje Mariborske tekstilne tovarne v Melju. Na mestu današnje Pekarne načrtuje širitev dejavnosti bližnjega univerzitetnega kliničnega centra in medicinske fakultete, ki sta svoje želje po širitvi že izrazila. Uporabniki edinega avtonomnega prostora v Mariboru selitvi soglasno nasprotujejo.

Čeprav na občini zagotavljajo, da selitve ne bodo izvedli brez dogovora s programskim svetom Magdalenske mreže, njeni svetniki o tem na podlagi preteklih izkušenj dvomijo. Ne nazadnje je občina januarja letos iz prostorov na Koroški cesti izselila mlade kulturnike, ki so na tej lokaciji ustvarjali od leta 2013. Umetniki si večinoma niso mogli privoščiti tržne najemnine, ki jo je po novem zahtevala občina. Prostori še danes samevajo; zdaj se bojijo, da bi se to ponovilo v Pekarni. Poleg tega je občina v primeru Pekarne že vstopila v pogajanja glede nakupa nekdanje tovarne, prostor kulturnega centra pa je dala tudi oceniti.

V Pekarni je trenutno nekaj manj kot štirideset registriranih uporabnikov prostorov, vsak teden pa jo obišče še vsaj desetkrat toliko ljudi. Za redne obiske skrbijo glasbeniki in drugi umetniki, humanitarna društva, društva za pomoč mladim in društva, ki pomagajo migrantom pri integraciji. Če se mariborska občina odloči uporabnike izseliti nasilno, kakor so to izvedli v ljubljanski AT Rog, bo še eno večje mesto izgubilo pomemben prostor integracije in neodvisne kulture.

Mariborska kultura je v zadnjih letih v slabem položaju, alternativna kultura pa je na še bolj trhlih nogah, čeprav jo v Pekarni gojijo že dolga leta. Mariborski kulturni center je za ilirskobistriškim MKNŽ, ljubljansko Metelkovo in ormoškim Unterhundom med najstarejšimi alternativnimi prostori v Sloveniji. Pregon tovrstnih vsebin iz mest, ki se je po letu 2010 pri nas razrasel, se v Mariboru priročno nadaljuje pod pretvezo, da je treba dati prednost zdravstvu, katerega pomen se je v času epidemije vsaj v teoriji povečal.

V zadnjem letu pa je bilo manj pozornosti namenjene drugi, manj vidni epidemiji psihosocialnih bolezni, ki so se pojavile zaradi nenehnih pritiskov, osamljenosti, izolacije in strahu. Med možnimi rešitvami tovrstnih stisk je bil večkrat omenjen pomen opolnomočenja skupnosti, kakršna je tudi Pekarna. Samonikel prostor lahko hitro oceni, kakšne so potrebe prebivalstva, s katerimi je nenehno v stiku, in se nanje najhitreje odzove. Odločitve od zgoraj navzdol, kot jih želi uveljaviti občina, pa kažejo na nerazumevanje pomena skupnosti. Čeprav se občini zdi, da je prostor Pekarne tako enostavno preseliti, pa je vprašljivo, ali bi selitev prenesla tudi skupnost.

Po besedah mestnega svetnika Josipa Rotarja, nekdanjega uporabnika Pekarne, naj bi župan omenil, da so lahko uporabniki še približno tri do pet let mirni. Nato naj bi se verjetno zgodile spremembe (če ne že malce prej) ...