Podnebni milijonar

Podnebni migranti so ljudje, ki so zaradi podnebne krize prisiljeni migrirati iz svojih držav, del iste zgodbe pa so posamezniki, bistveno manjša skupina, ki s podnebno krizo legalno služijo. Na letošnji lestvici najbogatejših Slovencev, ki jo pripravlja revija Finance Manager, je eden največjih skokov – s 23. na 4. mesto – uspel Boštjanu Bandlju. To je lastnik podjetja Belektron, ki se ukvarja s (pre)prodajo emisijskih kuponov in je lani ustvarilo že 78 milijonov evrov čistega dobička ali dobrih osemkrat toliko kot leto prej. Ob taki rasti se poraja več vprašanj, zlasti, ali je sistem trgovanja z emisijskimi kuponi v EU res ustrezen, če zasebnim trgovcem legalno omogoča večdesetmilijonske čiste dobičke. Ali drugače: zakaj sistem, ki ga EU predstavlja kot »ključni instrument strategije EU v boju proti podnebnim spremembam«, ustvarja podnebne milijonarje, namesto da bi usmerjal vse dobičke iz sistema v zmanjšanje izpustov in nujne podnebne ukrepe?

»Podjetje Belektron je eno od prvih v Evropi, ki so se začela ukvarjati s trgovanjem z emisijskimi kuponi. Lahko samo rečem, da zaposleni v Belektronu, kot kaže, izjemno obvladujejo ta posel,« komentira Aleksander Mervar, direktor Elesa. Na vprašanje, ali je sistem trgovanja ustrezen, pa dodaja: »Imamo prosti trg. Takšen sistem je uvedla EU, takšnega smo v EU hoteli.«

Kako sploh deluje sistem trgovanja z emisijskimi kuponi? Glavna ideja tega sistema s kratico EU ETS (Emissions Trading System) je, da se (tudi) podnebne krize lahko lotimo s tržnimi prijemi. To je z uvedbo trga emisijskih kuponov, trga, ki je bil v EU kot prvi na svetu vzpostavljen leta 2005 in katerega cilji so bili najprej vezani na Kjotski protokol, zdajšnji sveženj »Pripravljeni na 55« pa predvideva 55-odstotno neto zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v EU do leta 2030 (glede na leto 1990) in podnebno nevtralnost EU do leta 2050.

In kako deluje ta trg, v katerem ob članicah EU sodelujejo še Islandija, Norveška in Liechtenstein, Združeno kraljestvo pa je po brexitu ustanovilo svoj trgovalni sistem UK ETS? Sistem je v zadnjih 17 letih doživel več reform, a osnova ostaja nespremenjena: trg vključuje podjetja onesnaževalce, ki proizvajajo toplogredne izpuste, zlasti težko industrijo, termoelektrarne in toplarne in od leta 2012 tudi letalstvo. Pri nas med največje odjemalce kuponov spada Termoelektrarna Šoštanj (TEŠ), pa tudi Termoelektrarna Brestanica ter vse toplarne, jeklarne, steklarne, cementarne, papirnice, skupaj trenutno 34 družb.

Čeprav je rast cen kuponov torej dobra novica za podnebje, bi bila lahko še bistveno boljša, če bi se vsi dobički iz trgovanja s kuponi usmerili v znižanje emisij toplogrednih plinov. 

Kupon kot osnovna trgovalna enota predstavlja eno tono ogljikovega dioksida ali drugega toplogrednega plina. Podjetje mora za vsako tono toplogrednih plinov, ki jo spusti v ozračje, predložiti emisijski kupon. Del kuponov dobijo podjetja brezplačno in tudi brezpogojno od države iz nacionalnih kvot, nato pa nastopi trg: če podjetja proizvajajo več izpustov, kot jih imajo pokritih s prejetimi kuponi, morajo kupone dokupiti na dražbah od države (pri nas jih izvaja državna SID banka) ali na borzah (ena najbolj znanih je borza emisij EEX Leipzig). Če podjetja izpuščajo manj toplogrednih plinov, kot imajo pravic, porabljene kupone predajo državi, neporabljene pa lahko na borzah prodajo.

Logika v ozadju torej je: več izpustov in dokupovanje kuponov za podjetja pomenita dodatne stroške, zato naj bi bila stimulirana, da čim hitreje zmanjšujejo izpuste, se prestrukturirajo in preidejo na čistejše tehnologije. K tem jih silijo tudi drugi mehanizmi, ki so bili uvedeni naknadno in postopno odpravljajo pomembne »napake« trgovalnega sistema EU ETS, kot sta premajhna ambicioznost znižanja izpustov in preveliko število brezplačno dodeljenih kuponov. »Zaradi tega se je v začetnih fazah trgovanja na trgu ustvaril velik presežek kuponov, kar je negativno vplivalo na ceno kuponov. Ta je bila tako nizka, da podjetij ni spodbujala k ukrepom, posledično tudi mehanizem trgovanja z emisijami ni deloval, kot je bilo zamišljeno,« razlaga Barbara Kvac iz društva za sonaraven razvoj Focus.

Cene kuponov so se dvignile šele s spremembo direktive ETS leta 2014 in z ustanovitvijo rezerve za stabilnost trga. Med letoma 2013 in 2020 se je število dovolilnic za industrijo na letni ravni EU znižalo za 1,74 odstotka, od lani za 2,2 odstotka na leto za vse zajete panoge. Hkrati so največji onesnaževalci, kot so termoelektrarne, prisiljeni vse več kuponov kupiti na trgu, kjer so cene, kot omenjeno, občutno zrasle šele v zadnjih letih. Poveden je podatek iz mesec dni starega poročila Svetovnega sklada za naravo (WWF), to je globalne nevladne organizacije, ki kaže, da se je povprečna letna cena kuponov med letoma 2013 in 2017 gibala med 4,04 evra in 7,55 evra, v letih 2019 in 2020 je presegala 24 evrov, lani, po močnem zagonu industrije po covid-19, pa je bila povprečna cena kuponov zaradi povečanega povpraševanja in ambicioznega svežnja ukrepov EU »Pripravljeni na 55« že 52,55 evra. V zadnjih dneh se cene po rekordnih vrednostih v prvi polovici leta gibajo pri 80 evrih.

Le en podatek: TEŠ je denimo leta 2020 brezplačno dobil 32.042 kuponov, porabil pa jih je malo pod 3,8 milijona. Prav dokupi kuponov ob takratnih nizkih cenah elektrike, s prodajo katere TEŠ služi, so pomembno prispevali k rekordni 280-milijonski izgubi TEŠ leta 2020. Leta 2020 je bilo po podatkih ministrstva za okolje sicer podjetjem v Sloveniji brezplačno razdeljenih nekaj več kot 1,6 milijona emisijskih kuponov, predali, torej porabili pa so jih 6,1 milijona, kar pomeni 6,1 milijona ton toplogrednih izpustov. »Torej, rast cene emisijskih kuponov je dobra novica za podnebje,« poudarja Barbara Kvac iz Focusa, prav zaradi pričakovanih višjih cen kuponov so številne države napovedale zapiranje premogovnih elektrarn. Po uradnih ocenah so se izpusti iz podjetij, zajetih v sistem EU ETS, med letoma 2005 in 2019 zmanjšali za približno 35 odstotkov. Za dosego novega podnebnega cilja, to je 55-odstotnega zmanjšanja emisij do 2030 (glede na 1990), pa bi morala podjetja, zajeta v EU ETS, leta 2030 doseči 61-odstotno znižanje izpustov glede na leto 2005. Prav ta novi cilj je dvignil ceno kuponov.

Čeprav je rast cen kuponov dobra novica za podnebje, pa bi bila lahko ta še bistveno boljša, če bi se vsi dobički iz trgovanja s kuponi usmerjali v družbeni cilj, za katerega si prizadeva sistem EU ETS, to je v znižanje emisij toplogrednih plinov, namesto da pristajajo in ostajajo v zasebnih žepih posrednikov na tem trgu. To bi bilo ne nazadnje nujno že zato, ker te dobičke tega prostega trga na koncu plačujemo potrošniki, saj onesnaževalci dodatne stroške kuponov prevaljujejo v svoje cene. »V primeru TEŠ, na primer, to pomeni višje cene ogrevanja v Šaleški dolini in elektrike v vsej Sloveniji ali pa pomoč države, ko TEŠ zaide v težave s solventnostjo, kar pomeni obremenitev davkoplačevalcev,« razlaga ekonomist Igor Feketija.

A zelo visoki dobički, ustvarjeni na trgu EU ETS, ostajajo v rokah trgovcev, kot je slovenski Belektron, in višajo bogastvo zasebnih lastnikov trgovalnih podjetij; premoženje Boštjana Bandlja je bilo lani ocenjeno že na 295 milijonov evrov, s čimer je, kot omenjeno, domnevni četrti najbogatejši Slovenec.

»Če ceno višjih kuponov plačajo proizvodna podjetja in po prevalitvi stroškov potrošniki, to pomeni, da ti pokrijejo tudi maržo, zaslužek ’prekupčevalcev’,« pravi Feketija. In dodaja: »Vsekakor bi bilo bolj učinkovito, da proizvodnim podjetjem in potrošnikom ne bi bilo treba pokrivati milijonov od prekupčevanja z dovolilnicami oziroma da bi ti milijoni vsaj končali v skladu, iz katerega bi se financirale javne energetske naložbe, ki jih država močno potrebuje, tako glede zelenih energetskih objektov kot omrežne infrastrukture.«

Boštjana Bandlja, lastnika Belektrona, smo prosili za odgovor, kako podjetja, ki so del trgovanja z emisijskimi kuponi, pripomorejo k osnovnemu cilju sistema – znižanju emisij. Kljub izmenjavi več elektronskih sporočil na koncu na vprašanja ni odgovoril, pred objavo je želel vpogled v celoten članek in možnost umakniti svoj odgovor, če mu kontekst ne bi bil povšeči. V intervjuju za Finance Manager so ga predstavili kot nekoga, ki »zna izkoristiti priložnosti evropskega energetskega prehoda«, sam pa prehod na obnovljive vire tolmači kot »ne več samo okoljevarstveni, ampak vse bolj strateško-gospodarski projekt«. Lasten uspeh na trgu EU ETS opisuje le skozi prizmo trgovalnih taktik: »Velika nihajnost cen je omogočila povišanje trgovskih marž in boljšo dobičkonosnost kompleksnih trgovalnih strategij z izvedenimi finančnimi instrumenti na veleprodajnih trgih.«

Nedvomno je, da bi 78 milijonov evrov dobička, ki ga je predvsem iz trgovanja s kuponi zgolj lani potegnil Belektron, lahko spremenilo marsikaj, če bi ostali v sistemu.

»Gre za vlaganja v namakalne sisteme, protipoplavno infrastrukturo, ozelenjevanje mest, izolacijo stavb,« našteva okoljski znanstvenik Žiga Malek in 78 milijonov postavlja v podnebni kontekst: »Letos je bilo na voljo 26 milijonov evrov za energetsko obnovo stanovanjskih stavb, kmetje so imeli letos po zadnjih podatkih več kot 65 milijonov evrov škode zaradi suše, remont jedrske elektrarne Krško je stal med 90 in 100 milijonov evrov. Vidimo, da imamo kot družba tako različne stroške zaradi podnebnih sprememb, in trg s kuponi bi jih lahko pomagal pokriti. Namesto tega bodo stroške plačali naši zanamci, kmetje, ki bodo imeli bolj pogoste suše v prihodnosti, starejši, ki bodo bolj trpeli zaradi vročinskih valov.«

Kako se je lahko zgodilo, da je trgovanje z emisijskimi kuponi danes donosen posel? Aleksander Mervar, direktor Elesa, je jasen in neposreden: Takšen sistem je uvedla EU, takšnega smo v EU hoteli.

A sistema zmanjševanja izpustov ne zavirajo le visoki dobički, ki odtekajo v žepe zasebnih trgovcev, ki služijo s špekulacijami glede bodočih cen. Velika težava so tudi države, opozarja že omenjeno poročilo WWF iz novembra letos. Po podatkih Evropske okoljske agencije so države EU v obdobju 2013–2021 s prodajo emisijskih kuponov skupaj zaslužile 88,5 milijarde evrov. Od tega so za podnebne ukrepe formalno porabile le približno 72 odstotkov ali dobrih 63 milijard evrov, kar okrog 25 milijard evrov so namenile najrazličnejšim drugim javnofinančnim izdatkom. Tudi znotraj omenjenih 63 milijard evrov je bilo po oceni WWF najmanj 12,4 milijarde evrov porabljenih za sporne podnebne ukrepe, kot so posodobitve izrabe premoga, infrastrukture, prehod s premoga na plin, visoko ogljični viri bioenergije. WWF ob tem kot alarmanten navaja podatek, da je v istem obdobju 2013–2021 industrija EU, ki proizvaja izpuste, brezplačno dobila emisijske kupone v skupni tržni vrednosti 98,5 milijarde evrov – in to brez zavez za zmanjšanje emisij, navaja WWF, ki poziva h globlji reviziji sistema EU ETS.

Kot pomembno kritiko sistema WWF navaja naslednji podatek: med letoma 2013– 2021 je bila tona CO2 v povprečju prodana za 14,02 evra, raziskave pa kažejo, da je celosten strošek tone CO2 za družbo dejansko veliko višji, od 180 do 640 evrov.