Nesmiselni predlog

Predstavniki organizacije Katedrala svobode so predlagali reorganizacijo vlade; po spremembah naj bi jo sestavljalo osem ministrov, vodil pa naj bi jo ali Janez Janša ali Milan Kučan ali Anže Logar ali Borut Pahor. Izzivalni predlog desnega združenja intelektualcev in nekdanjih politikov nima nobene resnične možnosti za uspeh, mu je pa uspelo pritegniti pozornost javnosti.

Katedrala svobode je združenje javnih osebnosti z desnega političnega pola, ki niso (več) neposredno povezane z Janezom Janšo, osrednjo osebnostjo slovenske desnice. Delujejo kot »možganski trust«, ki od časa do časa komentira politično dogajanje v državi in ponudi predloge, a teh že dolgo nihče več ne jemlje resno. Kot da bi šlo le za užaljene ljudi, ki so nekoč delovali v politiki, zdaj pa ne več.

Organizaciji predseduje pravnik Peter Jambrek, bivši ustavni sodnik in poleg Franceta Bučarja eden izmed očetov slovenske ustave. Je tudi ustanovitelj in rektor zasebne Nove univerze, znane po tem, da ponuja bolj »desne« družboslovne študije. V vladi Andreja Bajuka je bil minister za notranje zadeve, dolgo je bil Janšev občudovalec, a se je že pred ducat leti razšel z njim.

Član odbora Katedrale svobode je tudi Dimitrij Rupel, ki je bil v Demosovi vladi prvi slovenski zunanji minister in ustanovni član Slovenske demokratske zveze, kasneje SDS. Nato je prestopil v LDS in bil njen član do leta 2004, ko se je pridružil SDS, a jo je nato znova zapustil leta 2015. Nazadnje je bil v času tretje Janševe vlade vseeno direktor Javne agencije za knjigo. V odboru so še Tomaž Zalaznik, Žiga Turk, Ernest Petrič in Romana Jordan, ki je prav tako junija 2023 zapustila SDS, zdaj pa je podpredsednica Logarjeve Platforme sodelovanja.

Najnovejši predlog predvideva, da bi Janez Janša, Milan Kučan, Anže Logar ter Borut Pahor med sabo soglasno izbrali predsednika vlade, če se ne bi mogli odločiti, pa bi o tem odločal žreb. Za kaj takega bi seveda morali spremeniti ustavo, kar Peter Jambrek dobro ve. Mandatarja (in to enega) namreč v Sloveniji izbira večina poslancev.

»Za nas je ta skupina štirih tista, ki izčrpa reformne, antikrizne potenciale Slovenije,« je na konferenci dejal Jambrek. Preostali trije politiki bi postali podpredsedniki vlade in ministri. Še pet ministrov bi predlagale parlamentarne stranke, vsaka po enega. Dobili bi torej vlado z osmimi ministrstvi, ki bi se ideološko razprostirala od enega ministra Levice do dveh ministrov SDS, Janše in še nekoga, ter Logarja, ki je še vedno član SDS, zaradi česar bi bile seje vlade verjetno zelo zanimive.

Nato bi vlada v treh mesecih sprejela »nacionalni reformni program s konkretnimi izvedbenimi točkami. Program se v naslednjih treh mesecih operacionalizira v finančnem, kadrovskem, organizacijskem in časovnem pogledu. Konsolidacija nacionalnega reformnega programa v roku do 25. junija 2024 pomeni izrecno zavezo slovenskega političnega razreda za konec tranzicijske konfrontacije in stagnacije,« so še predvideli.

Pobudniki priznavajo, da je predlog izzivalen, upajo pa, da bo v slovenski javnosti deloval kot spodbuda za razmislek. Nanj so se z dvomi in posmehom odzvali z levega in desnega pola. Demokracija, ki je povezana s stranko SDS, je članek o predlogu naslovila Slaba šala, utopija ali provokacija?, v njem pa kritizira predvsem to, da bi bil eden izmed četverice tudi prvi slovenski predsednik Milan Kučan. SDS se je sicer že zavzela za predčasne volitve, tako da ni verjetno, da bi podprla takšen predlog, sedanja vlada pa o tem razumljivo sploh ne razmišlja.

Nobeden izmed izzvanih se ni odzval na predlagano rešitev. Logično, saj v resnici ni izzivalna, pač pa nesmiselna.