Naslovna tema / Napad na neodvisnost države

Državni sekretar za nacionalno in mednarodno varnost Vojko Volk je v sredo deloval dramatično in resno. Pazil je, kaj govori in na kakšen način. Na tiskovni konferenci, ki je bila sklicana po seji sekretariata Sveta za nacionalno varnost, obiskal jo je tudi direktor Slovenske obveščevalne agencije (Sova) Joško Kadivnik, je novinarjem v krajši izjavi povedal, da zbrana dejstva kažejo »na neposredno tuje vmešavanje v volitve v Sloveniji. Po vsej verjetnosti, tako pravi direktor Sove, po naročilu iz Slovenije.«

Sredina tiskovna konferenca Vojka Volka je bila vrhunec večdnevnega dogajanja pred volitvami. Začelo se je z objavami prikritih posnetkov in pogovorov na spletni strani »anti-corruption2026.com«, nadaljevalo, ko so direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač, raziskovalec družbenih omrežij Filip Dobranić in novinar Mladine Borut Mekina razkrili, da je v ozadju posnetkov izraelsko obveščevalno podjetje Black Cube, svoj vrh pa je dogajanje doseglo na že omenjeni tiskovni konferenci.

»Po doslej znanih podatkih so se predstavniki podjetja Black Cube v zadnjega pol leta v Sloveniji zadrževali štirikrat. V enem primeru, govorimo o 11. decembru 2025, je bilo ugotovljeno, da so ob odhodu iz hotela in med prevozom na letališče Brnik opravili daljši postanek na Trstenjakovi ulici v Ljubljani. Potniki so bili trije predstavniki podjetja Black Cube, in sicer Giora Eiland, Liron Tzur in Dan Zorella. V tujini obstaja še četrta oseba, imena katere pa zaradi interesa preiskave še ne moremo razkriti,« je nadaljeval Vojko Volk, svojo izjavo pa končal z besedami, da si domovini lahko lojalen ali ji nisi. »Dokler bom lahko, bom storil vse, da bodo storilci omenjenih dejanj prijeti in privedeni pred roko pravice.« Na Trstenjakovi ulici 8 je sicer vila stranke SDS.

Ni kar tako, če kdo »zastavi« svojo državo, še posebno, če gre za vplivnega politika, ki bi rad po 22. marcu prevzel oblast. Kazenski zakonik je tukaj zelo natančen, v 350. členu določa kaznivo dejanje napada na neodvisnost države.

Ponedeljkovo razkritje civilne družbe in sredina potrditev njihovih izjav nista triumf demokracije. Nasprotno, sta dokaz, da nekateri politiki v svetu in v Sloveniji uporabljajo nezakonite in skrajno zavržne prakse.

Metoda diskreditacij

A začnimo z metodo in z eno zgodbo izmed mnogih. Spomnimo se namreč na Ivana Galeta, žvižgača, ki je v času epidemije javno spregovoril o sumih korupcije pri nabavi medicinskih mask in opreme. V trenutku, ko je postal preglasen, ga je napadel ves formalni in neformalni aparat stranke SDS. Javno so ga zmerjali, poniževali, vrgli so ga iz službe na zavodu za blagovne rezerve, zoper njega so vložili kasneje zavrženo ovadbo, portal Požareport pa je o Galetovih »zlodelih« objavil nekaj člankov. Pisal je tudi o tem, da naj bi Ivan Gale prejel podkupnino. Vse to se je dogajalo leta 2021. Potem se je Ivan Gale odpravil na sodno pot, in kot je 5. marca prvi poročal portal Preiskovalno, mu je s pomočjo upravnega sodišča in urada informacijske pooblaščenke uspelo dokazati, da je Požareport objavil ponarejene dokumente. Šlo je za konstrukt, cilj te zlorabe je bil umazati žvižgačevo ime. Od lažnih obtožb do odločitve sodišča je minilo pet let, odškodninski del sodnega procesa, ki ga Gale vodi zoper Bojana Požarja, pa še ni končan.

Ni težko ugotoviti, kdo se je skrival za ponarejenimi dokumenti o podkupnini, in prav tako ni naključje, da jih je prvi objavil spletni portal, ki podpira stranko SDS. Ivana Galeta so s ponarejenimi dokumenti napadli tisti, ki so bili blizu Janševe vlade.

Primer Gale ni le spomin na diskreditacijo žvižgača, ampak opozorilo, kako se v Sloveniji politično uporabljajo ponarejanje, manipulacija in pogrom. Nekateri v politiki ne izbirajo sredstev, nekateri namenoma lažejo, zavajajo, in če je potrebno, po krivem obdolžijo nedolžne ljudi. Nekateri stopijo korak dlje. Nekateri so zaradi volitev pripravljeni kršiti zakonodajo, pripravljeni so se povezati s tujimi obveščevalnimi službami, ki so pro forma v zasebni lasti, pripravljeni so ogroziti suverenost države in s preslepitvijo vplivati na izid volitev.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Razkrili so, da se je Janez Janša 22. decembra 2025 v Ljubljani srečal z Giorom Eilandom, upokojenim generalmajorjem izraelskih obrambnih sil, nekdanjim vodjem izraelskega Sveta za nacionalno varnost in članom svetovalnega odbora podjetja Black Cube. Kot je kasneje ugotovila Sova, je bil to očitno le drugi izmed najmanj štirih postankov vodstva tega podjetja v Sloveniji. Giora Eiland je varnostni strateg, eden izmed avtorjev prisilne preselitve Palestincev iz severnega dela Gaze, tudi prekinitve dobave hrane in vode. Je torej eden izmed zagovornikov in avtorjev genocidne politike. V tožbi Južne Afrike zoper Izrael je tako citiran njegov zapis o Gazi. Eiland je zapisal takole: »Da bi bilo obleganje učinkovito, moramo preprečiti, da bi drugi pomagali Gazi … Ljudem je treba povedati, da imajo dve možnosti: ostati in stradati ali oditi. Če Egipt in druge države raje vidijo, da ti ljudje umrejo v Gazi, je to njihova izbira.«

Namigi o tem, da stranka SDS sodeluje z izraelskimi tajnimi službami, krožijo že dlje časa, že leta. Tako je januarja 2022 takratni novinar Mladine Vasja Jager v članku Na Pegazovih krilih opozoril, da je v. d. direktorja vladnega urada za informacijsko varnost Uroš Svete v Izraelu podpisal »memorandum o sodelovanju na področju kibernetske varnosti«. Preiskovalo pa se je, ali je Janševa vlada res kupila vohunsko orodje Pegasus. A dlje od namigov in posrednih sklepanj ni prišlo, jasnih dokazov za to trditev ni bilo. Tokrat je drugače.

Izraelsko obveščevalno podjetje Black Cube uradno pravi, da razkriva tisto, česar ni mogoče razkriti po običajnih poteh, o sebi trdi, da preiskuje gospodarski kriminal, pomaga pri sodnih sporih, odkriva finančne prevare, korupcijo, podkupovanje in da pri vsem tem uporablja vrhunsko tehnologijo.

Tako kot so jasne metode dela podjetja Black Cube, so prepoznavne tudi metode politike, ki jih od začetka svoje politične kariere uporablja Janez Janša.

Morda to res drži, a v predstavitvi podjetja so zamolčali, da njihovi klienti, torej posamezniki, ki najamejo obveščevalne storitve, niso le gospodarska podjetja ali bogati posamezniki, pač pa tudi politične stranke in predstavniki oblasti. Zamolčali so, da pri svojih metodah dela uporabljajo obveščevalne tehnike, med drugim prevare, prikrito snemanje, vdiranje v elektronsko pošto, nadzorovanje komunikacij, izsiljevanje. Black Cube je tako vsaj dvakrat opravil delo za predsednika madžarske vlade Viktorja Orbána, diskreditirali so nevladnike in novinarje. Podjetje je sodelovalo v kampanji zoper Lauro Codruțo Kövesi, nekdanjo vodjo romunskega protikorupcijskega urada. Najel jih je tudi spolni predator in filmski producent Harvey Weinstein, ki je z njihovo pomočjo poskušal diskreditirati ženske, ki so ga obtožile spolnega nasilja.

Modus operandi izraelskega obveščevalnega podjetja je znan, ponavlja se v večini njihovih primerov – z lažnimi spletnimi profili, z naskrivaj posnetimi pogovori poskuša storiti to, kar od njih zahteva naročnik. Njegovi uslužbenci ne zbirajo le informacij, jih tudi prikrajajo. Zapišimo drugače: z obveščevalno dejavnostjo, manipulacijami in spletnimi prevarami vseh vrst lahko operativci podjetja Black Cube po naročilu svojih strank vplivajo na politične odločitve, volilne izide in izide sodnih postopkov. To so storili na Madžarskem in to so želeli storiti tudi v Sloveniji. Delujejo podobno, kot je nekoč delovalo britansko podjetje Cambridge Analytica, ki je z uporabo Facebookovih podatkov posegalo v volilne kampanje različnih držav.

Za podjetje Black Cube in njim podobna se je v strokovni terminologiji uveljavila beseda, da gre za »najemniške obveščevalce«. O tem podjetju, pa tudi še o nekaterih sorodnih, je pred nekaj leti razpravljal poseben programski odbor evropskega parlamenta Pega, ki je bil ustanovljen za preiskavo uporabe vohunskega programa Pegasus in druge podobne nadzorne programske opreme. Na podlagi njegovega dela je junija 2023 posebno izjavo in priporočila sprejel evropski parlament, kjer so obsodili uporabo vohunske opreme »s strani vlad držav članic ter članov vladnih organov ali državnih institucij za namene nadzora, izsiljevanja, ustrahovanja, manipulacije in diskreditiranja članov opozicije, kritikov in civilne družbe, onemogočanja demokratičnega nadzora in svobodnega tiska, manipulacije volitev ter spodkopavanja pravne države s ciljanim napadanjem sodnikov, tožilcev in odvetnikov v politične namene«.

Zloraba vohunske opreme in obveščevalnih metod – prav to je posel, ki ga opravlja Black Cube – ogroža demokracijo in temeljne človekove pravice.

Korupcija

Vrnimo se na začetek zgodbe k posnetkom na strani »anti-corruption2026.com«. Posnetki so nastali po metodah, ki so značilne za Black Cube in se ujemajo z vzorcem delovanja, opisanim v dosedanjih razkritjih. Na skrivaj so posneli pogovore z nekdanjo ministrico za pravosodje Dominiko Švarc Pipan, z odvetnico Nino Zidar Klemenčič, lobistom Rokom Hodejem in z drugimi, ki na posnetkih prostodušno govorijo o vsemogočem, tudi o tem, kako naj bi v Sloveniji vladali s korupcijo prekvašeni družbeni podsistemi.

Gre za resne obtožbe. A vendar bi bilo naivno trditi, da posnetki neposredno dokazujejo, da je Slovenija koruptivna država, ki jo vodi koruptivna vlada. Prava korupcija se razkriva na sodiščih, z razkritimi denarnimi tokovi, s pomočjo ljudi, kakršen je Ivan Gale, z dokumenti, dokazi o sumih kaznivih dejanj. Korupcija se ne razkriva med pomenkovanjem na poslovnih kosilih, pri tem pa ni najbolj jasno, ali so posnetki objavljeni v celoti ali so načrtno skrajšani. Objavljeni posnetki na sodiščih nimajo nikakršne pravne vrednosti. Prav tako ni jasno, ali so ljudje, ki govorijo na posnetkih, verodostojni ali pa morda govorijo na pamet, celo po nareku. Osnovna ideja objavljenih posnetkov ni preganjanje korupcije, namen teh posnetkov je političen.

Da ne bo nesporazumov. Vsaka korupcija, vsak dogovorjen posel, provizije, podkupovanje ali urejanje javnih zadev prek nepotističnih povezav so vredni javne obsodbe in sodne preiskave. Preiskovalci bi morali zaslišati ljudi, ki na strani anti-corruption2026.com namigujejo na dogovorjene posle, zaslišati bi morali tudi tiste, ki govorijo o provizijah, ki naj bi jih dobival ljubljanski župan Zoran Janković. Vse te namige, vse informacije iz omenjenega videogradiva bi morali preiskati, ugotovitve pa predstaviti javnosti.

Kot je mogoče sklepati iz videoposnetkov, je bil glavni namen celotne akcije podjetja Black Cube dokazati, da sta slovenska vlada in z njo Robert Golob mafijska organizacija koruptivnih.

V resnici gre lahko tudi za privid. Kdor pozorno posluša na skrivaj posnete pogovore, mu hitro postane jasno, da spraševalci postavljajo sugestivna vprašanja naivnim ali koristoljubnim sogovornikom. Gre za preizkušeno metodo podjetja Black Cube in ta taktika se pojavlja pri vseh posnetkih. Človeka povabijo na poslovno kosilo, mu laskajo, govorijo o investicijah, mu ponujajo posel in ga sprašujejo o poslovnih navadah v Sloveniji. Nato ga začnejo spraševati o ljudeh, ki so dejanska tarča, pogovor snemajo, zanimive dele pa javno objavijo. Lobiranje je resna služba, ima cehovska pravila, lobisti so vpisani v javni register. Lobiranje ni gostilniško širokoustenje, nakladanje o tem, koliko ljudi poznaš in kako obširen je tvoj telefonski imenik.

Kot je mogoče sklepati iz videoposnetkov, je bil glavni namen celotne akcije podjetja Black Cube – torej organiziranje sestankov, skrivna snemanja, kosila, letalske vozovnice, lažnive identitete – dokazati, da sta slovenska vlada in z njo Robert Golob mafijska organizacija koruptivnih ljudi. Sloveniji naj bi, kot bi dejal Janez Janša, »vladala kriminalna združba«. In zato jo je pač treba, tudi s pomočjo skritih posnetkov in tujih obveščevalnih služb, razkrinkati in zamenjati.

Janša & izrael

Ustavimo se za hip. Kaj je pravzaprav storila stranka SDS? Kot kažejo vsa doslej znana dejstva, se je povezala s tujim obveščevalnim podjetjem, ki je kadrovsko prepleteno z nekdanjimi pripadniki izraelskih varnostnih in obveščevalnih struktur, da bi z njihovo pomočjo vplivala na volilni izid. Stranka SDS je torej pripravljena »zastaviti« suverenost države, da bi lahko s prevaro zmagala na volitvah. Black Cube krši zakonodajo, uporablja nezakonite metode, namenoma manipulira in diskreditira politične tarče. V stranki SDS se jim te metode ne zdijo sporne, niso jih obsodili, nasprotno, dejali so, da bi »obveščevalnim žvižgačem« morali postaviti spomenik.

Kdor pozna zgodovino slovenske politike, lahko hitro ugotovi, da se vse to ni zgodilo prvič. Tako kot so jasne metode dela podjetja Black Cube, so prepoznavne tudi metode politike, ki jih od začetka svoje politične kariere uporablja Janez Janša. Kot že napisano – zanj cilj opravičuje sredstva, vprašanji zakonitosti in poštenosti sta drugotnega pomena. Tako je bilo v času Depale vasi in ponarejanja dokumentov o trgovini z orožjem ter ob nadzoru nad novinarji. Tako je bilo v času predsednika Danila Türka in afere Velikovec, kjer je stranka SDS zlepila arhivsko gradivo, da bi dokazala, da je bil nekdanji predsednik Slovenije povezan s Službo državne varnosti. Enako je bilo s prirejenim seznamom gradiv iz dosjeja Udbe.net ali pa z lažmi o tem, koliko Slovenija na dan porabi za oskrbo vsakega migranta.

Zakaj pišemo o suverenosti? Bistveno vprašanje je financiranje takšne operacije. Javno dostopnih dokazov o tem ni, politični kontekst dopušča več hipotez. Takšne operacije po dostopnih virih stanejo okoli milijon evrov, kar je veliko tudi za stranko, kakršna je SDS. Morda pa ji je pomagal Viktor Orbán, ki pozna storitve podjetja Black Cube. Obstaja tudi možnost, da je stranki SDS pomagal kdo iz Izraela, Janez Janša je namreč podpornik politike izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja, odločno nasprotuje slovenskemu priznanju Palestine. Država Izrael je tako zainteresirana, da bi bila po državnozborskih volitvah zunanja politika nove slovenske vlade drugačna. Če drži prva ali druga špekulacija, je to zelo nevarno – Janša bi bil ob morebitni zmagi na volitvah svojim prijateljem dolžan politično uslugo.

Igra s suverenostjo države

Seveda ni kar tako, če kdo »zastavi« suverenost svoje države, še posebno, če gre za vplivnega politika, ki bi rad po 22. marcu prevzel oblast. Kazenski zakonik je tukaj zelo natančen, v 350. členu določa kaznivo dejanje napada na neodvisnost države. V tem členu je zapisano, da se »državljan Republike Slovenije, ki poskuša spraviti Republiko Slovenijo v podrejenost ali odvisnost nasproti drugi državi, kaznuje z zaporom od enega do desetih let«. Gre za kaznivo dejanje zoper suverenost države in njeno demokratično ureditev, podobna kazniva dejanja so veleizdaja, kršitev ozemeljske nedotakljivosti, diverzija, sabotaža, vohunstvo, ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve. Hkrati zakon o političnih strankah prepoveduje »pridobivanje sredstev stranke iz prispevkov tujih pravnih in fizičnih oseb«, pri čemer so prispevki darila ali brezplačne storitve za stranko.

Glavni namen te prepovedi je okrepitev suverenosti države. Beneška komisija je v dokumentu Skupne smernice o urejanju političnih strank (iz leta 2020) izrecno poudarila, da je cilj omejitve tujega financiranja ta, »da se prepreči neprimeren vpliv tujih interesov, vključno s tujimi vladami, na notranje politične zadeve ter da se okrepi neodvisnost političnih strank«.

Vedeti je treba, da politične usluge niso nikoli zastonj, še posebno če za njimi stojijo ljudje iz vplivne države ali pa iz kakšnega podjetja, ki ima svoje interese.

Janez Janša je navedbe o povezavi s službo Black Cube nekajkrat zanikal. Napovedal je tudi tožbe. Gre za pričakovan odziv politične stranke in njenega vodje. Omenjena dejstva niso indična sodba, kjer vse podrobnosti niso znane, v ozadju celotne akcije so namreč jasen motiv, jasen izvajalec, jasen rezultat. Če je kdo videti kot raca, če kvaka kot raca, če hodi kot raca, naj vas to ne zavede, on je res raca.

Leta 2004 si je Janša pot na oblast tlakoval z napadom na izbrisane ter trditvami o korupciji in klientelizmu. V času njegove vlade je politika zamenjala večino direktorjev podjetij v javni lasti, nekateri novoimenovani pa so se kasneje zaradi različnih kaznivih dejanj znašli v kazenskih postopkih. Leta 2012 je Janšo na oblast prinesla Državljanska lista, ki je trenutek pred ratificiranjem koalicijske pogodbe z Jankovićevo Pozitivno Slovenijo raje pristopila k stranki SDS. Dobili smo varčevalni ZUJF in slabo banko. Leta 2020 je Janša postal premier, ker je Marjan Šarec izgubil podporo članov že tako manjšinske koalicije. Sledili so neustavni epidemiološki ukrepi, prevzem RTV Slovenija in solzivec na ulicah.

Bo Janša zdaj na oblast prišel že četrtič, in to kljub razkritjem o povezovanju z obveščevalnim podjetjem, ki uporablja metode, za katere je evropski parlament opozoril, da ogrožajo demokracijo in človekove pravice? Pomislite samo na ta absurd, SDS je stranka, ki najbolj prisega na suverenost Slovenije, pravi, da so v njej največji domoljubi, a po drugi strani jo bremenijo razkritja o sodelovanju s tujimi obveščevalnimi podjetji pri diskreditaciji političnih nasprotnikov.

To ni več vprašanje le volilnih preferenc, to je vprašanje meja, ki jih politik v demokraciji ne bi smel prestopiti.

Janša je priznal

Janez Janša je v sredo zvečer na Planetu TV priznal, da se je na sedežu stranke SDS sestajal z agenti družbe Black Cube. Za zdaj je priznal eno srečanje in z enim človekom.

Naj v uvodu navedemo točen prepis Janševe izjave:

Vprašanje: »Gospod Janša, so bili predstavniki podjetja Black Cube pri vas, ste vi naročnik teh posnetkov?«

Odgovor: »Enega od teh ljudi, ki se omenja, to je gospoda Gioro, poznam že dolgo časa, to ni neki agent Mosada, bil pa je predsednik Sveta za nacionalno varnost pred dvajsetimi leti, in on je bil pri nas, ne vem točno, kateri datum, srečevali smo se tudi drugače, bi guglali po spletu, bi našli te slike ... in zdaj se je sestavila ta zgodba.«

Vprašanje: »Na ta dan so bili pri vas?«

Odgovor: »Ne vem, poglejte, ne vem. Saj očitno imajo posneto vse, ki so bili pri nas, pa naj objavijo.«

V ponedeljek, po objavi izsledkov naše preiskave o obisku izraelskih paraobveščevalcev pri Janezu Janši, je sprva Janez Žakelj iz NSi po obisku na sedežu Sove dejal, da tam niso potrdili navedb preiskave. Potem sta ga poslanka Levice Nataša Sukič in Teodor Uranič iz Svobode postavila na laž. Sova je nato potrdila, da so v Slovenijo prišli štirje Izraelci. Iz SDS so tisti dan cinično sporočili, da za podjetje Black Cube slišijo prvič. Nato je SDS napovedala vložitev več kazenskih in civilnih tožb.

V sredo je prišlo do novega preobrata. Sova je potrdila, da so se predstavniki Black Cuba celo štirikrat pripeljali v Slovenijo, hkrati pa, da je iz različnih evidenc – gre za najem avtomobila – ugotovila, da so se agenti odpeljali iz hotela na Trstenjakovo, kjer ima sedež stranka SDS. In v sredo zvečer se je tudi Janezu Janši povrnil spomin. V pogovoru za Planet TV je potrdil sestanek z enim od Izraelcev, ki so prihajali v Ljubljano, to je z Gioro Eilandom, nekdanjim šefom izraelskega Sveta za nacionalno varnost in dolgoletnim svetovalcem agencije Black Cube.

Z njim naj bi se bil sestal »pri nas«, je dejal za Planet TV, ne spomni pa se, na kateri datum.