V središču / Zakaj Lojze Peterle nima prav

Vseskozi se ponavljamo in se sprašujemo, zakaj to počnemo. Toda na abotnost sedanje oblasti in na ravnanje tistih, ki to podpirajo, se je treba odzivati. Spet in spet. Kajti težko se je odločiti, ali je hujša sama vlada ali njeni podporniki. Tako je v Delu Lojze Peterle nedavno razlagal, zakaj podpira Janeza Janšo, vendar je njegova utemeljitev milo rečeno neprepričljiva. Pravi, da mu več pomeni tisto, kar sta z Janšo naredila skupaj, kakor pa nekatere pretekle osebne zamere. Taka pozicija je plehka, v skladu s krščanskim duhom neprestanega odpuščanja in pokore, kljub vsem rabotam, ki smo jih že več kot 30 let deležni od tega mračnega in razdiralnega človeka. Pa Peterle ni edini, tudi drugi »pravi« osamosvojitelji, ki so v 35 letih sprivatizirali osamosvojitev, na primer Rupel, Jambrek in Kacin, ravnajo enako, če ne še bolj servilno. Je torej res vse to le zato, da naredimo distinkcijo med izročilom Čebin in Poljč, kakor napeljuje Peterle? Je torej ta razlika tisto, kar je pri tej zgodbi in Peterletovem opravičevanju podpiranja Janše bistveno? Pa poglejmo. Če bi ne bilo Čebin, bi bila zgodovina morda drugačna, a verjetno ne kaj dosti, saj so tiste dogodke sprožile takratne družbene in geopolitične razmere, ki so bile precej drugačne od današnjih. Tako ali drugače bi prej ali slej zahtevali nekaj podobnega tistemu, kar se je zgodilo na Čebinah. Primerjati takratne odločitve z nečim, kar se je zgodilo dobrih 50 let kasneje (Poljče), ali celo s tem, kar se dogaja danes, je sicer delno upravičeno, treba pa je vsekakor vedeti, da zgodovina ni od včeraj in da ima sosledje dogodkov vedno vzrok v predhodnih dogodkih, ki kasneje vodijo v nekaj novega. Torej lahko z mirno gotovostjo rečemo, da če ne bi bilo Čebin, verjetno tudi Poljč ne bi bilo. Poglejmo, kaj je izročilo enega in drugega kraja v slovenski zgodovini. Manifest leta 1937 ustanovljene Komunistične partije Slovenije (KPS) je bil eden prvih dokumentov, ki so opozarjali na ogroženost slovenstva, na hitro prodiranje fašizma in nacizma v naše kraje ter na negativno velesrbsko politiko v predvojni Jugoslaviji, ki je imela takrat v Sloveniji bistveno večjo politično oporo kakor 50 let kasneje. Manifest KPS je pozval vse napredne sile k skupnemu boju za obstoj slovenskega naroda. Vemo, kakšna je bila zgodovinska usoda tega poziva na začetku okupacije in h komu so se obrnile nekatere stranke in predvsem večina vodilnega ljubljanskega klera ter pripadnikov katoliške cerkve. Desetletja kulturnega boja in takrat morda celo upravičen strah pred komunizmom so bogato obrodili gnile sadove kolaboracije. Dobrih 50 let kasneje so takratni člani koalicije Demos v Poljčah na tajnem sestanku sprejeli odločitev o razpisu plebiscita o samostojnosti Republike Slovenije. Tukaj zanemarimo dejstvo, da je prva plebiscit sicer predlagala Socialistična stranka v parlamentu, pa to očitno Demosu ni bilo všeč in si je s poznejšim, resda bolj dodelanim predlogom prisvojil plebiscitni primat, podobno kakor si danes nekateri osamosvojitelji prisvajajo osamosvojitev. Kakorkoli, tajnost obeh sestankov je povedna in kaže na to, da so v času Čebin komuniste preganjali in zapirali, v času Poljč pa je bila tajnost paradoksalna, saj je bil Demos na oblasti. Takrat je bil tudi za nekatere danes glavni protagonist slovenskega osamosvajanja Janez Janša že zdavnaj na svobodi. Izročilo Čebin lahko razumemo tudi tako, da so dogodki, ki so kaj kmalu sledili, postavili KPS na prvo črto odpora proti okupatorju, ki je Slovence obsodil na smrt. Izbojevana zmaga v drugi svetovni vojni nad okupatorji in njihovimi domačimi pomagači je šla res z roko v roki z revolucijo in je zaradi različnih povojnih okoliščin žal vodila v zunajsodne poboje premagancev, kar zmagovalcem vsekakor ne gre šteti v čast. Tudi drugi dogodki in dejanja komunistov po vojni so v kratkem revolucionarnem obdobju povzročili številne krivice. Vsekakor je to temno poglavje naše zgodovine, ki pa ga lahko ovrednotimo le v zgodovinskem kontekstu celote in ne zgolj kot zlorabo in povzdigovanje žrtev za potrebe dnevne politike, za kar desnica ne zamudi nobene priložnosti. Toda če je bilo med drugim izročilo Čebin, da smo tisti, ki smo dovolj stari, 35 let poslušali eno resnico v slogu »Še pomnite tovariši«, zdaj že 35 let poslušamo drugo resnico v slogu »Še pomnite osamosvojitelji«. Pa čeprav v skladu z zgodovinskim odnosom do Čebin in Poljč tudi izročilo Poljč ni brezmadežno. Med drugim so vrednote iz Poljč vodile v nenadzorovano trgovino z orožjem, o kateri prav gotovo vsaj nekateri osamosvojitelji vedo veliko, a o tem še vztrajneje molčijo. Predvsem zato, ker je imel pomembno, če že ne glavno vlogo v tem profitarsko nečastnem obdobju poosamosvojitvene zgodovine njihov malik in glavni protagonist teh poslov Janez Janša. In še huje, izročilo Poljč je povzročilo tudi izbris 26 tisoč državljanov Slovenije. Število, primerljivo s številom tistih, ki so bili ubiti med povojnimi poboji, ne da bi enačili pomore z izbrisom, je pa na eksistenčni ravni posameznika zadeva podobna – lahko si mrtev ali pa živi mrtvec. V nobenem primeru od življenja nimaš dosti. O teh poosamosvojitvenih stranpoteh verjetno tudi Lojze Peterle kar nekaj ve, a najbrž je prazno upanje, da bo to mračno poglavje slovenskega osamosvajanja našlo ustrezno mesto v Muzeju osamosvojitve oziroma bolje Muzeju osamosvojiteljev, tiste peščice samozvanih zaslužnih, ki so tako kakor marsikaj drugega sprivatizirali tudi osamosvojitev. Toda pojdimo v današnje čase, pojdimo v čas Black Cuba, ki ga lahko prav tako umestimo med izročila Poljč. Lojze Peterle podpira človeka, ki je sposoben za vrnitev na oblast podrediti državo tujim obveščevalnim službam. Zdaj, ko je s spretnimi mahinacijami prišel na oblast, mu očitno ne gre več za Slovenijo, ampak za vračanje uslug genocidni izraelski državi. Zadnje ravnanje v zvezi z blokado obsodbe Izraela na evropski ravni je lep dokaz za njegovo lakajstvo. Vas je zaradi tega vse, ki ste mu tako slepo predani in povzdigujete njegovo lažno domoljubje, vsaj malo sram in ste zaskrbljeni za tovrstno izročilo Poljč? Očitno prav nič, kajti če ne omenjamo vseh požrtih in večkrat prelomljenih predvolilnih obljub izmuzljivega, od vsega leporečja cedečega se Logarja in koalicijsko-opozicijske Resnice, ki je hitro laž postala, se raje za hip pomudimo pri naslednici SKD, stranki NSi, h kateri idejno spada Lojze Peterle in širi njeno agendo. Nekoč, morda še najbolj v obdobju predsednice Ljudmile Novak, je stranka kazala, da bi lahko postala žlahtna konservativna stranka s krščanskim pedigrejem in s tem resna desnosredinska alternativa danes po številnih kazalcih skrajno desni SDS, ki se po stališčih večinoma ne razlikuje od nemške AfD. Kako se je končalo, vemo, Ljudmila Novak je bila takrat na milost in nemilost prepuščena obračunavanju Janeza Janše in je bila prisiljena odstopiti. Nadomestil jo je Matej Tonin, ki je nekaj let kasneje zaradi pomislekov o sodelovanju z Janšo prav tako moral oditi, čeprav takratno nasprotovanje nikoli ni bilo mišljeno resno. Janša je NSi rezal (in jo še reže) kot salamo, kar je pripeljalo do sedanjega položaja, v katerem NSi vodijo ljudje, kakršna sta Vrtovec in Cigler Kralj. Ta dva – in z njima očitno celotna stranka – pa sta popolnoma predana Janši. To ve tudi Lojze Peterle, in ker je iz istega ideološkega gnezda, ravna popolnoma enako, brez trohice slabe vesti, hkrati pa krivdo za razkol med Slovenci pripisuje levici. Vsej recimo »zmerni« desnici ni jasno, da dokler bo na oblasti Janez Janša, za pogojno rečeno normalne ali vsaj manj ekstremne desne stranke ostajajo samo drobtinice. A NSi je očitno pripravljena požreti vse, kajti le tako se tudi sama lahko prikoplje do Janševe milosti in kančka oblasti. Sicer pa, čeprav je NSi deklarirano krščanska, je po svojem programu izrazito neoliberalna stranka. Mit, ki mu naseda in ga širi tudi Peterle, da se stranka bojuje za malega človeka, je prazen. V prvi vrsti se zavzema za bogate, za nadaljevanje privatizacije javnih storitev in morda le še za razne »kšeftarje« Mijičevega tipa ter kmete, ki na primer nasprotujejo zakonom o dobrobiti rejnih živali ali omejitvam Nature 2000. Ter seveda za privilegije slovenske cerkve in njeno vmešavanje v posvetne zadeve. In to čeprav je Slovenija po ustavi sekularna država. Ampak koga sploh še briga ustava, na kar nas opozarjajo nedavni dogodki? Ne nazadnje so veljaki NSi tudi sooblikovalci interventnega zakona. Vseskozi, čeprav morda ne tako odkrito kot SDS, tudi nasprotujejo migrantom in vsem drugačnim. Prav v tem ni nič krščanskega, vsaj ne v smislu sporočil prejšnjega in sedanjega papeža, je pa bolj ali manj v sozvočju s slovenskim klerom in njegovim neprestanim vtikanjem v posvetne zadeve. NSi je v letošnji predvolilni kampanji res izražala načelnost in ostala zavezana svojim programskim izhodiščem, tako da lahko po seriji prevar drugih dveh strank pošteno in ponosno sodeluje v koaliciji z Janšo in participira pri njegovem avtokratskem vladanju. Resnici na ljubo NSi želje po koaliciji z Janšo v vsej predvolilni retoriki res ni nikoli skrivala, sodelovanje v levosredinski koaliciji, ki jo je poskušal sestaviti relativni zmagovalec volitev, pa je vseskozi zavračala. Načelnost, za katero stoji vse kaj drugega kakor protislovja izročil Poljč in Čebin. A prav zato v času Janše v Sloveniji nikoli ne bo sodelovanja med zmerno desnimi in levimi strankami, pri čemer je osovražena Levica veliko bolj zmerna in kljub zapriseženemu ateizmu bolj sledi krščanskim (bolje občečloveškim) vrednotam kakor deklarirano krščanska NSi. V načelnem delovanju slednje prevladujeta vsaj dva naglavna greha – požrešnost in pohlep. Prav to NSi tudi vedno, kadar se pokaže priložnost, pripelje (nazaj) v objem Janeza Janše. Zato zmerjanje Levice, da je naslednica Čebin, ker se zavzema za pravice delavcev, več socialne države in močni javni sektor, za gradnjo neprofitnih stanovanj, za dolgotrajno oskrbo, za večji pomen znanosti, za skrb za okolje in naravo ne vzdrži trezne presoje. Očitno je strah pred komunizmom, ki je zunaj votel, notri pa ga nič ni, nekaterim v Sloveniji tako zlezel pod kožo, da raje paktirajo z Janšo, kakor da bi ubrali dostojnejšo pot. Peterle je dejal, da je v svojo vlado vključil kar nekaj komunistov, to 35 let kasneje očitno ni več mogoče. Je tudi to izročilo Poljč? Še več, tiste, ki opozarjajo, da se pogrezamo v avtokratsko vladavino in brezpravje, Peterle razglaša za naslednike Čebin, poleg tega pa Levici pripisuje krivdo za politično polarizacijo. Ali res? Vemo, kje se neprestano generira sovražni govor in spodbuja kulturni boj, zato to ni vprašanje Poljč in Čebin, ampak Poljč in Trstenjakove. Glasove za sedanjega predsednika državnega zbora je v celoti prispevala NSi oziroma njeni poslanci. S tem so Janši in malo tudi sebi zagotovili oblast, zaradi tega pa smo za predsednika državnega zbora dobili Kl( j)ukca, ki sicer ne prodaja kamel, ampak bučke. Ob tem se spomnim na spoštovanega predsednika prvega sklica parlamenta v samostojni Sloveniji Franceta Bučarja. Ta je ob dogajanju v parlamentu, ki se ga prav gotovo zelo dobro spomni tudi Lojze Peterle, nenehne izbruhe primitivnosti takratnega poslanca Vitomirja Grosa in njegov neprimerni performans z bananami ustavil z besedami v kleni gorenjščini: »Mi tle ne boš afne guncal.« Žal nam 35 let pozneje en posebnež ne gunca afen le v parlamentarnih klopeh. Padli smo tako nizko, da imamo parlament z nespodobnim predsednikom in kopico poslancev, ki so nam prej v sramoto kakor v čast. NSi se deklarira kot stranka (skupaj z Demokrati), ki naj bi imela ničelno toleranco do korupcije. Z ničelno toleranco do korupcije pa so njeni poslanci v imenu prevzema oblasti z najbolj koruptivnim dejanjem izvolili predsednika parlamenta. Zdaj smo prišli celo tako daleč, da desnica resno razmišlja o nepriznavanju odločitev ustavnega sodišča, ker pač oblasti njegove odločitve (trenutno) niso všeč. To je dno, čeprav nas izkušnje učijo, da dno, ko vladata Janez Janša in SDS s sateliti, ni nikoli dovolj globoko, da ne bi mogli iti še globlje. V teh temačnih globinah živi in deluje tudi »največji osamosvojitelj in borec za Slovenijo«, v resnici pa izraelski lakaj, ki podpira genocid. Prav Janša je tisti, ki že več kot 30 let povzroča največji razkol med Slovenci. Kdor ga podpira, ne prispeva k enotnosti, ampak dodatno poglablja prepad med nami. Samo upamo lahko, da bo Peterletu in njemu podobnim enkrat vendarle uspelo kritično razmisliti o podpori Janši. Stanje, v katerem smo, ne bi smelo biti izročilo Poljč, če pa je, so Poljče vsekakor hujše od Čebin.

*Avtpr je biolog, profesor za biokemijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani