13. 5. 2008 | Mladina 17 | Družba
Carteretski otoki izginjajo
Smo res krivi sami ali smo priča zgolj enemu od naravnih ciklov v geološki zgodovini planeta?
Otočje Kilinailau, po angleškem pomorščaku, ki ga je leta 1766 odkril, poimenovano tudi otočje Carteret, je bilo še pred nekaj leti za svojih 2300 prebivalcev pravi raj na zemlji. Kakih 600 kilometrov vzhodno od Papue Nove Gvineje in kakih 50 od otoka Bougainvilla v južnem Tihem oceanu živijo brez elektrike in avtomobilov, njihovo okolje pa je med najmanj onesnaženimi na svetu. Arhipelag s premerom 16 kilometrov sestavlja šest z gozdom poraslih koralnih otočkov, od najbližjega mesta oddaljenih skoraj ves dan plovbe s čolnom, ki si delijo skupno laguno, obdajajo pa jih peščene sipine. Čeprav prebivalci teh otokov niso sodelovali pri onesnaževanju, imajo prav oni žalosten privilegij, da so med prvimi podnebnimi begunci na svetu. Gladina oceana narašča za skoraj 20 centimetrov na leto, ponekod je napredoval že 50 metrov v notranjost otokov, strokovnjaki menijo, da se bodo morali do leta 2015 vsi otočani odreči svoji kulturi in načinu življenja ter oditi. Ogrožen je ves ekosistem, sol zastruplja korenine kokosovih palm, vrtovi, na katerih so pridelovali riž in zelenjavo, so v zadnjih dveh letih postali nerodovitni. Vse večje je tudi pomanjkanje pitne vode, ker naraščajoči ocean zaliva vodnjake, edini preostali vir vode je dež. Življenje počasi, a vztrajno ugaša. Za vedno je že odšlo kakih 70 otočanov, naseljujejo se v barake v revnih predmestnih četrtih v Kieti, glavnem mestu otoka Bougainvilla, daleč od rajskega doma, in tam za preživetje brskajo po kupih odpadkov in močvirju odplak. Organizacija združenih narodov jim sicer priznava status prvih podnebnih beguncev na svetu, vendar od tega nimajo nič; spoznavajo urbano bedo, spoznavajo pa tudi ustroj sveta, saj doma niso poznali niti dela niti denarja. Občutek varnosti so imeli v povezanosti in solidarnosti s svojimi sosedi.
Usoda tistih, ki vztrajajo na otočju, je zapečatena. Nekateri sicer pravijo, da ne bodo odšli, tudi če bodo otoki izginili. Čeprav je ocean enega od otokov že razdelil na dvoje, se otroci brezskrbno igrajo na sončnih plažah, a starejši s strahom zrejo v prihodnost, saj je spremembe, ki se dogajajo, mogoče opazovati vsak dan. Redkim obiskovalcem potožijo, da sami niso krivi za to, kar se jim dogaja, in da bi moral razviti svet prevzeti del odgovornosti in jim pomagati. Vlada Papue Nove Gvineje in človekoljubne organizacije zanje namreč niso storile ničesar. Prebivalci so sprva mislili, da bi otočje lahko rešil nekakšen zid, a oblasti zanj nimajo niti denarja niti volje, zato so se morali sprijazniti z umiranjem na obroke. Zdaj bi jih bila večina zadovoljna že, če bi jim našli prostor, kamor bi se lahko postopoma preselila vsa skupnost in ohranila vsaj svoje običaje. Nezanimanje papuanskih oblasti za to vprašanje pa ne vliva nikakršnega upanja. Še bolj kruta usoda čaka prebivalce 13 otokov otočja Takuu, ki leži kakih 150 kilometrov vzhodno od Cartereta, ter mnogih drugih otokov v Tihem oceanu, saj naj bi bitko proti oceanu izgubili že v treh do petih letih. Segrevanje ozračja in z njim povezano naraščanje gladine oceanov gotovo ni edini razlog za izginotje otočij: veliko otokov leži na območju živahnih tektonskih premikov, poglabljajoča se tektonska plošča pa bo logično s seboj vzela tudi atol, ki na njej domuje. Še en razlog se skriva v naravi ognjenikov pod morsko gladino. Ti se po izbruhu umirijo, vulkanske stožce v toplih morjih kolonizirajo korale, s podorom ognjenika nastane ognjeniški krater, njegov rob pa je atol. Nastajanje in preživetje koralne tvorbe sta odvisna od svetlobe, ki jo korale potrebujejo za življenje, ognjenik pa se navadno ugreza hitreje, kot te uspejo zgraditi greben; koralni otok zato brez človekovega vpliva izgine.
Kdo je kriv?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.