29. 10. 2008 | Mladina 44 | Družba
Sadovnjaki na človeškem blatu
Arborloo na Haitiju
© Jure Erznožnik
V številnih afriških državah se prebivalstvo šele ob pomoči tujih znanstvenikov, znanstvenih ustanov in s sredstvi, ki jih za izboljšanje zdravstvenih razmer prispevajo dobrodelne organizacije z vseh koncev sveta, začenja zavedati pomembnosti in dragocenosti človeškega blata. V ruralnih predelih teh držav, pa tudi v bolj ali manj urbaniziranem okolju, je ponekod še vedno zelo v navadi opravljanje osnovnih fizioloških potreb v naravi, kjer te pač nastanejo.
Peter Morgan se z iskanjem rešitev za izboljšanje zdravstvenih razmer in lažjega dostopa prebivalstva do vodnih virov v Zimbabveju ukvarja že skoraj trideset let. V projektih je sodeloval z različnimi svetovnimi institucijami, lani pa je ob pomoči Stockholmskega okoljskega inštituta izdal knjigo Toilets that make compost (Stranišča, ki proizvajajo kompost). Ena najenostavnejših oblik stranišč, ki jih afriške družine lahko izdelajo same in jim v letih po izgradnji izdatno pomagajo pri pridelavi hrane, je arborloo (arbor je v latinščini drevo, loo pa v pogovorni angleščini stranišče). To je do metra in pol globoko v zemljo izkopana okrogla ali pravokotna jama, nekakšna greznica, nad katero postavijo deske ali betonski pokrov z odprtino za opravljanje potrebe. Bolj dodelani arborlooji imajo še leseno klop z odprtino, poleg tega so ograjeni z enostavno kabino iz lesa, slame ali ogrodja iz palic, na katerem je nameščen neprosojen polivinil, ki stranišču daje nekaj zasebnosti. Robove jame je treba zaradi sestave tal običajno utrditi z betonskim prstanom, da se vse skupaj ne podre samo vase. Takšno kompostno stranišče lahko začne družina nato uporabljati, pomembno je le, da vsak uporabnik blato prekrije z nekaj prgišči prsti ali pepela, saj tako prepreči, da bi stranišča oddajala vonjave in privabljala muhe. Sočasno pa pepel in zemlja pripomoreta k boljši kakovosti in hitrejšemu nastajanju humusa. Ko se suha greznica po šestih do dvanajstih mesecih napolni, odstranijo kabino, betonski ali leseni pokrov in vsebino prekrijejo s kakimi dvajsetimi centimetri prsti, v tako pripravljeno gredo pa zasadijo sadno drevo ali sadike zelenjave. Nekaj metrov stran izkopljejo novo jamo in nanjo namestijo pokrov in kabino, že čez pol leta bodo tudi na tem mestu lahko zasadili drevo. Arborloo se je rodil ob koncu devetdesetih let v Zimbabveju, doktor Morgan pa je sodeloval pri zasnovi in razširjanju še nekaj vrst enostavnih stranišč z eno- ali dvoprekatnimi greznicami, ki prebivalcem revnih afriških držav pomagajo izboljšati življenjske danosti in jih že uporabljajo denimo v Mozambiku, Keniji, Malaviju in celo na Haitiju. Čeprav je Svetovna banka leta 2003 predvidela, da bo Etiopija šele v sto letih zagotovila sanitarno urejenost vsega svojega naseljenega ozemlja, si je etiopska vlada ta cilj zastavila do leta 2015 - mednarodna humanitarna agencija Catholic Relief Services je s partnerji v tej 83-milijonski vzhodnoafriški državi v letu 2006 pomagala »zgraditi« skoraj 13 tisoč kompostnih stranišč. Slednjih pa si revni prebivalci kljub temu, da zahtevajo delo enega dne in strošek kakih štirih evrov, ponekod sami ne bi mogli privoščiti. Vseeno nekatere skupnosti na vzhodu države, kjer so še pred tremi desetletji gojili avokade, nato pa so morali to dejavnost zaradi suše opustiti, že pobirajo plodove, zrasle v sadovnjakih iz kompostnih stranišč. V Etiopiji so to predvsem mangi in avokadi, sicer pa je mogoče na takšnih gredah gojiti tudi buče, paradižnik, špinačo ali banane in papaje.
Suhih ali kompostnih stranišč pa ne uporabljajo le v revnih afriških državah, pilotni projekti jih uvajajo tudi v najrazvitejše države sveta, kot so Velika Britanija, Nemčija ali Singapur. Na Švedskem so suhe sanitarije namestili celo na nekaterih avtocestnih počivališčih, nad njimi so vse bolj navdušeni tudi Francozi. Seveda so takšna stranišča mnogo bolj praktična v individualnih stanovanjskih hišah kot v stolpnicah, vendar so jih nekateri zagrizeni okoljski gorečneži namestili tudi v svoje sanitarije v blokih - prgišče prsti ali pepela je zamenjalo žaganje, namesto potrošenih 12 litrov vode, ki odteče ob vsakem splakovanju straniščne školjke, so pridelali lasten kompost za vrtičke in prihranili del energije, ki jo mesta porabijo za prečiščevanje odpadnih voda. Dejstvo je namreč, da povprečen Evropejec sam dnevno porabi skoraj 400 litrov vode, od tega je skoraj polovica konča v odtokih, ki vodijo v greznice ali v kanalizacijsko omrežje, speljano na čistilne naprave. V te 400 litre seveda ni všteta voda, ki so jo porabili pridelovalci hrane in drugih izdelkov, ki jih vsakodnevno kupujemo.
Čeprav so se naši starši ali pa vsaj stari starši komaj dobro odvadili podeželskih in mestnih »štrbunkov«, bomo morali o njihovih sodobnejših različicah začeti razmišljati prav kmalu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.