Zakaj povojni poboji ne morejo zastarati?

Bivši minister za pravosodje dr. Lovro Šturm je pred kratkim na posvetu o vprašanjih povojnih pobojev v sedanjosti na ljubljanski pravni fakulteti dejal: »Kazniva dejanja zoper človečnost ne zastarajo. Gre za uveljavljeno in priznano pravilo, ki ga poznajo vsa mednarodno uveljavljena sodišča in je uveljavljeno tudi v našem kazenskem zakoniku. To pomeni, da je pregon takih dejanj mogoč, ne glede na to, kdaj so se zgodila.« Takole pa je bil pred dnevi v državnem zboru odločen Pavel Jamnik, vodja policijske akcije Sprava, v okviru katere policija lovi odgovorne za poboje: »Ta trenutek še živijo ljudje, ki so izvrševali ta dejanja, in te ljudi je mogoče, če se dokaže, da so bili udeleženi, preganjati za storitev teh dejanj.« Z vsakim odkritjem novega množičnega grobišča je manj ljudi, ki bi bili pripravljeni temu oporekati. Tiho je tudi pravna stroka. Nekdo mora odgovarjati, zdi se prav, ker je bilo pobitih več deset tisoč ljudi ... Zakaj potem v več kot šestdesetih letih od pobojev v Sloveniji ni bilo niti ene obsodbe? Zakaj je v tem času po vsej Evropi prišlo do ene same obsodbe? Zakaj je bila celo ta edina obsodba potem razveljavljena na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu? Na drugi strani je namreč pregon domnevnih nacističnih zločincev aktualen še danes. ZDA so se recimo prav te dni odločile Nemčiji izročiti 89-letnega Johna Demjanjuka, sicer znanega kot »enega zadnjih pošasti nacističnih koncentracijskih taborišč«. Nemško pravosodje mu namreč želi soditi za sodelovanje pri umoru več kot 29 tisoč ljudi v času druge svetovne vojne.
Najpomembnejši vzrok za na prvi pogled nelogično stanje nezmožnosti kaznovanja je seveda pravo, ki je bilo pisano po meri zmagovalnih zavezniških sil. Vse resolucije, pakti in mednarodna sodišča so bili namenjeni izključno pregonu nacističnih sil in njihovih prijateljev. Med vojno veljavna kazenskopravna zakonodaja tistega časa namreč ni poznala inkriminacije povojnih pobojev. Tudi omenjeni povojni mednarodni pravni akti, ki so nastali kot odgovor na 2. svetovno vojno, inkriminirajo predvojne in medvojne zločine, ne pa povojnih ... Kljub temu se ob vsakokratnem odkritju večjega ali manjšega množičnega grobišča namesto o žrtvah govori skoraj izključno o storilcih, za katere potem »vsi vemo«, kdo so in kaj so storili. Poglejmo, kaj o njih pravi pravo, kaj organi pregona in kaj sodstvo.

Slovenija

V Sloveniji sta bili doslej vloženi samo dve kazenski ovadbi, obe v prejšnjem mandatu. Najbolj odmevna je bila ovadba zoper nekdanjega pomočnika načelnika Ozne Mitjo Ribičiča. Najprej ga je bremenila kaznivega dejanja »genocida«, kar je bilo že na prvi pogled sklicevanje na povsem neustrezen člen kazenskega zakonika. Vrhovno državno tožilstvo je zato spremenilo pravno kvalifikacijo oz. spisalo novo ovadbo, v kateri so Ribičiču očitali kaznivo dejanje »hudodelstva zoper civilno prebivalstvo«. To pa je sodišče ustavilo, ker tožilstvo ni predložilo dovolj dokazov, ki bi opravičevali uvedbo preiskave. Poleg Ribičiča je policija vložila še ovadbo zoper Martina Štorglja, ker naj bi bil kot področni šef Ozne povezan s poboji v Kidričevem. Ptujsko sodišče je ravno pred dnevi še tretjič zavrnilo zahtevo po preiskavi ... To pomeni, da slovensko sodstvo uporablja pravo za vse enako, ne glede na morebitne motive maščevanja, ki se pojavljajo ob razkritju grobišč. Hkrati pa to tudi pomeni, da je slovensko pravosodje v času prejšnjega pravosodnega ministra zavzelo stališče, da je pregon storilcev povojnih pobojev vendarle mogoč. Bivši minister Šturm govori o zastaranju, oziroma bolje rečeno, govori o nezastaranju. Na vprašanje, zakaj so povojni poboji nezastarljivi zločini, je v zadnji številki Družine odgovoril takole: »Ker so bili kot taki od nekdaj opredeljeni v človeški zavesti in vtkani v občekulturna in pravna načela civiliziranih narodov.« Spet gre za stališče, ki mu je težko oporekati, čeprav ni pravno uporabno, ne glede na to, kako bi si tega želeli. Gre torej za dokazovanje obstoja inkriminacije povojnih pobojev v tistem času. Ker se zaveda, da ''vtkanost v občekulturna načela'' ne more biti podlaga za kazenski postopek, zgodovinsko-pravna struja, ki ji pripada bivši minister, podlago vidi v t. i. »uredbi o vojaških sodiščih«, ki je začela veljati leta 1944. Vendar pa, kot pravi dr. Ljubo Bavcon, upokojeni profesor kazenskega prava na ljubljanski pravni fakulteti, se uredba ne da uporabiti za pregon domnevnih storilcev povojnih pobojev: »In sicer zato ne, ker uredba inkriminira hudodelstva okupatorjev in njihovih oboroženih ter političnih sodelavcev. Nedopustno je po več kot šestdesetih letih obrniti na ratio legis na splošno in ratio essendi inkriminacije iz 13. člena uredbe na glavo in določbo uporabiti za sojenje pripadnika tiste strani v vojni, ki je bila nasprotna silam osi in njihovim domačim pomagačem.« Poleg tega, opozarja Bavcon, bi v primeru, da bi uredba veljala tudi za pripadnike zavezniške, protinacistične strani, zanje veljala amnestija, ki jo je prinesel zakon o amnestiji leta 1945.

Odsotnost inkriminacije

Doma torej za povojne poboje ni bil obsojen nihče, v tujini pa le nekdanji latvijski partizan Vasilij Makarovič Kononov. Enako stališče do pravne podlage za pregon je namreč že pred leti zavzela prejšnji slovenski politično sorodna latvijska vlada in posledično njeno pravosodje. Po dolgotrajnem procesu na vseh možnih instancah je na koncu Kononova obsodilo latvijsko vrhovno sodišče. Obsojen je bil kot poveljnik partizanske enote, ki je v neki latvijski vasi usmrtila devet domnevnih sodelavcev okupatorja. Dosojena pa mu je bila zaporna kazen enega leta in osmih mesecev zaradi storitve kaznivega dejanja vojaškega hudodelstva po tretjem odstavku 68. člena latvijskega kazenskega zakonika. Ta člen je nekako soroden tistemu, po katerem je slovensko tožilstvo vložilo drugo kazensko ovadbo zoper Ribičiča. S to razliko, da se v primeru Ribičič o domnevnih žrtvah ne ve veliko, v primeru Kononov pa je dejansko stanje tako raziskano, da ni več sporno, da je šlo za sodelavce okupatorja, saj je bila večina zajeta z nemškim orožjem v rokah.
Prav sodbo latvijskih vrhovnih sodnikov je sredi lanskega leta razveljavilo evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. In sicer prav zaradi odsotnosti inkriminacije tovrstnih usmrtitev v veljavnem pravu tistega časa. Zaradi odsotnosti pravne podlage za obsodbo torej. Takole pravi sklep obsežne sodbe: »Glede na napisano sodišče meni, da pritožnik 27. maja 1944 ni mogel predvideti, da so njegova dejanja v jus in bello, veljavnem v tistem času, opredeljena kot vojni zločin. Zato v mednarodni zakonodaji ni ustrezne pravne podlage, da bi ga lahko obtožili takšnega kaznivega dejanja. Četudi bi domnevali, da je prosilec zagrešil eno ali več kaznivih dejanj po veljavni domači zakonodaji, so ta že davno zastarala. Zato tudi zakoni domače države ne bi mogli rabiti kot podlaga za njegovo obsodbo.« Bistvo odločitve je torej retroaktivnost kazenske zakonodaje, torej uporaba novih pravnih standardov za nazaj. Sodišče za človekove pravice je tu povsem jasno povedalo, da se mednarodni akti - haaške konvencije z začetka 20. stoletja, konvencije iz časa po drugi svetovni vojni in sojenja nacističnim zločincem - ne morejo uporabljati selektivno in aplicirati mimo drugih pravnih pravil na tem področju. Še manj pa, da se za nazaj za vojne razmere lahko uporablja s političnimi nameni vzpostavljena zakonodaja držav, nastalih petinštirideset let pozneje. Po mnenju Petra Pavlina z ministrstva za pravosodje sodba »končuje razprave glede medvojnih (zunajsodnih) likvidacij nacističnih kolaboracionistov na ravni evropske konvencije o človekovih pravicah in evropskega sodišča za človekove pravice. Rezultat ni samo posredna pravna obsodba nacistične kolaboracije, temveč tudi njena moralna obsodba, kar je razvidno zlasti iz tona sodbe«. Sodba je zdaj, po pritožbi latvijske vlade, pristala na zadnji instanci - pred velikim senatom taistega sodišča, kjer pa gre pričakovati kvečjemu potrditev prvostopenjske sodbe evropskega sodišča. V nekem delno primerljivem primeru je namreč veliki senat lani razsodil, da ni pravne podlage za pregon domnevnega storilca kaznivega dejanja hudodelstva zoper človečnost, ker naj bi v času madžarske revolucije leta 1956 kot častnik - učitelj na vojaški šoli - ubil nekaj civilnih oseb, ki so bile sicer revolucionarni uporniki ...
Evropsko sodišče se torej ne ukvarja vprašanjem zastaranja, ker ni kaznivega dejanja, ki bi lahko zastaralo. O zastaranju govori le, ko omenja takrat veljavno domače latvijsko pravo. Storilci bi lahko bili po mnenju sodišča obsojeni za kaznivo dejanje večkratnega umora, ki pa je v tem času že dvakrat zastaralo.

60 let kasneje

Prizadevanja policije v okviru akcije »Sprava« in vrhovnega tožilstva se iz povedanega zdijo obsojena na neuspeh. Če ne prej, pa pred evropskim sodiščem za človekove pravice. Pod določenimi pogoji pa bi preganjanje domnevnih še živečih storilcev pobojev, ki ga zahteva nekdanji ustavni sodnik Lovro Šturm, v Sloveniji vendarle lahko dobilo precej bolj neizpodbojno pravno podlago. In sicer pod pogojem ustavnih sprememb, ki bi v ustavo uvedle celotni 7. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ta ima dva odstavka, ki se glasita takole: »1. Nihče ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki ni bilo določeno kot kaznivo dejanje po domačem ali po mednarodnem pravu v času, ko je bilo storjeno. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. 2. Ta člen ni ovira za sojenje in kaznovanje oseb za kako storitev ali opustitev, ki je bila v času, ko je bila storjena, kazniva po splošnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi.« Slovenska ustava namreč v 28. členu vsebuje praktično enak tekst prvemu odstavku, drugega odstavka pa ne. Ker evropske konvencije vstopajo v slovenski pravni red na ravni zakonov, jim je ustava nadrejena.
Vse to zahteva čas, morebitna obsodba pa bi skoraj zagotovo pristala pred Sodiščem evropskih skupnosti. Poleg tega je domnevnih še živečih storilcev povojnih pobojev iz dneva v dan manj ... Tudi sicer gre za dogodke, od katerih je minilo več kot 60 let, 20 let pa od padca berlinskega zidu. Zato je umestno vprašanje, čemu torej zdaj želja dela slovenske politike po obsodbah. Dr. Ljubo Bavcon soglaša s stališčem evropskega sodišča za človekove pravice, če hočemo zaupati konstantnosti prava, potem se moramo sprijazniti, da povojni poboji v času storitve niso bili inkriminirani: »Sploh ne gre za to, da bi koga postavili pred sodišče, saj bi moralo biti vsakomur jasno, da to ni mogoče. Ne gre torej za spravo ali za pravičnost. Očitno gre zato, da se argumenti izpred šestdeset in več let uporabijo danes za potrebe vladanja, dominiranja v politiki. To zdaj počne politično in duhovno vodstvo slovenske desnice.« Slovensko dogajanje sovpada s sprejemom resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je evropski parlament sprejel pred dnevi. Ta naj bi dokončno zabrisala razlike med fašizmom in nacizmom na eni strani in komunizmom na drugi. Ne zdi se logično, da se gre evropski parlament postkomunistični antikomunizem dvajset let po tem, ko od komunizma ni ostalo več nič. »Zakaj? Po mojem zato, ker je na svetu trenutno tolikšna kriza, da ljudje spet sanjajo o socializmu, o prejšnjem političnem sistemu nasploh, pri nas o Titu in podobno. Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu so v evropskem parlamentu pisali in sprejemali več kot deset let, sprejeli so jo pa ravno zdaj,« še dodaja Bavcon.