Strah pred referendumom

Lani decembra, v enem izmed prvih intervjujev po izvolitvi na mesto predsednika vlade, je Borut Pahor za Dnevnikov Objektiv dejal, da se boji referenduma o Hrvaški. »Lahko bi sklenili, da ne naredimo nič. Vendar bi se problem kotalil kot snežna kepa, na koncu pa bi butnil ob drevo referenduma. Referendum bi odnose med državami res zastrupil,« je dejal grozeče. »Ne priporočam referenduma.«
Dogodki so se v naslednjih tednih odvijali po Pahorjevi napovedi. Mala stranka si je zaželela referendum ob ratifikaciji vstopa Hrvaške v Nato in skoraj blokirala prisotnost Hrvaške na veliki proslavi ob 60. obletnici ustanovitve Nata. Slovenija se je takrat znašla v pat položaju, Danilo Türk pa je dejal, da glede referendumske zakonodaje »verjame, da strožja razlaga sedanjih določb ne bi bila odveč. Državnemu zboru pa bi prepustil presojo, ali je za to potrebno spremeniti zakonodajo«. Minilo je nekaj mesecev in strahovi glede referenduma so se znova pojavili. Tudi tokrat so povezani z bojem za »pravično mejo«. Izhodiščna različica predloga komisarja Ollija Rehna ni bila všeč niti večjim parlamentarnim strankam, kaj šele manjšim, radikalnejšim, nacionalističnim. »Treba bo oceniti,« je takoj po razkritju Rehnovega predloga razmišljal Pahor, »ali obstaja politična večina za sprejem v državnem zboru, to je pomembno tudi za to, ker se lahko pričakuje, da bi kdo znova sprožil, kot je bilo v primeru Nata, pobudo za referendum.«
Pahorjev strah je utemeljen. »Referendum? Sigurno, sigurno bomo šli v to, tu ne bo popuščanja, o tem ni več debate. Kdor bo sprejel drugačne odločitve, je izdajalec slovenskega naroda,« pravi Zdenko Vinkov Vincenc, podpredsednik Stranke slovenskega naroda. »Tokrat bomo pri zbiranju podpisov bolj uspešni, iz stranke smo že odstranili tiste, ki so nas zavajali, ko so rekli, da bodo zbirali podpise, pa jih niso. Gre za slovensko ozemlje, za vitalne interese, niti slučajno ne vidim rešitve brez stika z odprtim morjem, celotnega Piranskega zaliva in levega brega Dragonje.« Tudi Marjan Podobnik, četudi bolj zadržano od predstavnika mariborske stranke, od zahteve po referenduma ne odstopa. »Če bodo Slovenci mnenja, da jim je bila odvzeta slovenska zemlja, potem rezultata morebitnega referenduma ob ratifikaciji hrvaškega vstopanja v EU ni težko napovedati«.

Veliko možnosti

Kakšna je pravzaprav možnost, da Slovenija o vstopu Hrvaške v EU odloča na referendumu? Formalnopravno velika. Politično tudi. Državni zbor lahko kadarkoli razpiše referendum o kakršnemkoli vprašanju. »Posvetovalni referendum je možen kadarkoli, na lastno pobudo ga razpiše večina poslancev v državnem zboru, izid referenduma ni pravno zavezujoč, ima pa neko politično težo,« pravi pravnik dr. Miro Cerar. »Odločitev o razpisu posvetovalnega referenduma je samo odločitev državnega zbora, nihče drug poslancev ne more prisiliti, da takšen referendum razpišejo.« Tovrstni posvetovalni referendum je bil v Sloveniji pred slabim letom dni. Referenduma o pokrajinah se je udeležilo 11 odstotkov vseh volivcev, rezultati referenduma pa praktično niso pomenili ničesar. Pokrajine bo nova vlada oblikovala ne glede na nejasna napotila nejasnih referendumskih zahtev in rezultatov. Je pa država zato za izvedbo nepotrebnega referenduma lani porabila 3,4 milijona evrov ...
O Hrvaški je možen tudi drugačen, zavezujoč tip referenduma. V trenutku, ko državni zbor ratificira dogovor, pogodbo o arbitraži ali arbitražni sporazum, lahko o njem na referendumu odločajo volivci. Z nekaj proceduralnimi izjemami. Če se recimo Hrvaška in Slovenija dogovorita, da Rehnov predlog potrdita vladi, ne pa ratificirata parlament in sabor, referendum še ni mogoč. Ta možnost je sicer zgolj teoretična, politično neuresničljiva. »Mislim, da je ratifikacija v parlamentu neizogibna,« pravi Ivo Vajgl, predsednik odbora za zunanjo politiko. »Pravzaprav je to določilo zahtevala Slovenija, razumemo jo kot neko varovalko, da bo na koncu sporazum veljal.« Zaradi neuspeha sporazuma Drnovšek-Račan ima Slovenija slabe izkušnje o spoštovanju dogovora. A lahko bi zapisali tudi drugače - podobno kot Slovenci imajo tudi Hrvati utemeljene pomisleke, zakaj bi sprejeli kompromis o arbitraži, če pa lahko kompromis kasneje propade na slovenskem referendumu.
Drug tip referenduma je zakonodajni. Tega lahko državni zbor (ali državni svet ali 40.000 volivcev) razpiše ob različnih priložnostih: ali ob ratifikaciji Rehnovega predloga ali ob ratifikaciji zakona, sprejetega na podlagi mednarodne arbitraže, ali pa pri dokončni vključitvi Hrvaške v EU. »Glede referendumov je hvala bogu in na žalost dovolj možnosti, da se formalnopravno razpišejo na pravi način, kakšno vlogo pa pri tem igra politika, je drugo vprašanje,« pravi poslanec Miran Potrč. Vendar tudi pri zakonodajnih velja izjema. Državni zbor lahko razpiše referendum pred ratifikacijo mednarodne pogodbe - to se je enkrat že zgodilo, ko se je glasovalo o vstopu v EU -, a ustava določa, da kasneje, ko je zakon o ratifikaciji pogodbe že sprejet, na enako temo referenduma ni dopustno razpisati še enkrat.
»Najprej se moramo dogovoriti, kakšen odgovor dati Rehnu, potem moramo dobiti odgovor na naš odgovor in potem premisliti še o njem,« pravi Vajgl. »V tem trenutku referendum ni aktualno vprašanje, če bo že prišlo do njega, potem se bodo morale tiste stranke, ki dajejo soglasje k reševanju mejnega vprašanja, angažirati v prepričevanju ljudi, da je dogovorjena rešitev dobra in bi bil referendum nesmiseln.« Pojavljajo se tudi razmišljanja, da bi vlada kar sama predlagala referendum in s tem populistom vzela »veter iz jader«, kakor je dejal neki politik. Poteza bi bila sicer tvegana, a ne nujno nerazumna. Ko se je vsa slovenska politika s pomočjo tujih obiskovalcev leta 2003 lotila prepričevanja, da je vstop v Nato smiseln, ji je uspelo preobrniti javno mnenje. Ni torej nujno, da bi bil rezultat referenduma o Hrvaški ob enotni podpori velikih političnih strank in predsednika republike znan že vnaprej.

Prvi v zgodovini

Zgodovina širjenja Evropske unije nas sicer uči, da so tudi druge države blokirale vstopanje kandidatk v evropsko skupnost. Charles de Gaulle in njegova administracija sta recimo ducat let blokirala vstop Velike Britanije v tedanjo Evropsko gospodarsko skupnost. EGS pa se hkrati ni hotela pogajati z Grčijo, Španijo in Portugalsko, vsaj tako dolgo ne, dokler v teh državah ni bilo prave demokracije. Tudi Turčija je prošnjo za vstop vložila že leta 1959, pogajanja pa so se začela šele leta 2005, prošnja Maroka za vstop v evropske integracije pa je bila pred leti v celoti zavrnjena.
A zgodba s Slovenijo je drugačna - referenduma o priključitvi kakšne države v EU še ni bilo. »Ko so Slovenijo sprejemali v paketu, so nekateri politiki nekaterih strank v nekaterih državah zagrozili, da bodo zahtevali referendum o vstopu ene od držav. Vendar je takrat evropska komisija rekla ne, države bodo sprejete v paketu, in s tem so skeptike prisilili, da ni bilo nobenega referenduma,« pravi mag. Irena Brinar s Fakultete za družbene vede. »Velja pravilo, da se dvom o pripravljenosti kakšne kandidatke za članstvo v EU manjša glede na njen demokratični potencial in ekonomsko razvitost. Če bi se teoretično Švica kar naenkrat odločila, da si želi vstopiti v EU, ne bi bilo nobenega referenduma, če bi v EU šla Makedonija, pa bi bilo veliko težav, in to ne samo na grški strani«. Morebitna slovenska referendumska blokada vstopa Hrvaške v EU po mnenju Brinarjeve ni podobna irskemu zavračanju Lizbonske pogodbe, ki trenutno blokira institucionalno evolucijo celotne EU. »Naj povem slikovito, če hodite po snegu z manjšo površino, se bo sneg udrl bolj, kot če hodite s krpljami. Ob morebitnem slovenskem referendumu bodo puščice, ki bodo letele proti Ljubljani, zelo ostre, bolj od tistih, ki so letele proti Irski. Problem meje je namreč samo problem Slovenije in Hrvaške, s sprejemanjem Lizbonske pogodbe pa so imele težave tudi druge države, ne samo Irska.« In zato je bilo v evropski politiki do nje tudi nekaj razumevanja. Slovenija pa ima s prepričevanjem evropskih držav o svojih argumentih za blokado že danes velike težave.

Neskončno spreminjanje zakonodaje

Permutacije o hrvaškem referendumu znova opozarjajo, da je slovenska referendumska ureditev slaba. »Slovenija je lahko zelo ponosna na institut referenduma, nekatere države nam našo ureditev celo zavidajo, a samo do tedaj, dokler ne vidijo, da je ta institut v praksi politično lahko tudi zlorabljen,« pravi pravosodni minister Aleš Zalar. Celo ustavno sodišče je v svoji tesni odločitvi o neustavnosti referenduma o odvetniškem zakonu parlament pozvalo, naj razmisli o spremembah referendumske ureditve, saj sedanja ureditev omogoča le referendum o celotnem zakonu, ne o posameznih rešitvah. »Ta poziv je skrajno nenavaden, kajti sodišče samo je pred nekaj leti razveljavilo določbe zakona o referendumu, ki so urejale možnost, da se referendum lahko razpiše tudi o posameznem zakonskem vprašanju. Res pa je šlo pri tem za predhodni referendum, ki je bil skrajno problematičen,« pojasnjuje Cerar. Ustava v 90. členu izrecno pravi, da se referendum lahko razpiše o vprašanjih, ki se urejajo z zakonom. »Takšen je bil predhodni referendum, ki se je vseeno osredotočal na ta vprašanja bistveno bolj v duhu ustave kot pa pritrditveni. Res pa, da je ustavna določba 90. člena nekaj posebnega, ni primerljiva z drugimi, zato vsi strokovnjaki ugotavljajo, da jo je treba spremeniti.«
Državni zbor se je sicer že v vseh mandatih doslej ukvarjal tako s spremembami referendumske ureditve kot z razpisi referendumov. Tudi v aktualni koalicijski pogodbi so zapisane zaveze o spremembah zakonodaje, o uvedbi referenduma na podlagi ljudske iniciative, o kvorumu za veljavnost referenduma, o možnosti referendumskega dne ... Vendar politika za spremembo ustave potrebuje dvotretjinsko soglasje parlamenta. Velik političen kompromis. In tega pri spremembah referendumske zakonodaje pač ni. Miran Potrč kolegom z druge strani recimo očita, »da je SDS do sedaj vseskozi blokirala resno razpravo o spremembah zakonodaje«. Pravica do ljudske volje naj bi bila pač sveta in nedotakljiva.
Političnega soglasja pa ni tudi ob popravkih Rehnovega predloga. Zmago Jelinčič je v torek po velikem sestanku slovenskih političnih strank govoril o »kapitulaciji slovenske vlade«, o izdajalcih, Radovan Žerjav pa, da so slovenski popravki Rehnovega predloga neustrezni. Ni nepomembno dodati, da sta SNS in SLS stranki, ki vseskozi strašita z možnostjo referenduma ob vstopanju Hrvaške v EU. Pahor je dejal, da bi referendum odnose med državami res zastrupil. Imel je prav. Jih bo. Še bolj, kot so zastrupljeni danes ...