Dr. Božo Repe

30. 7. 2009  |  Mladina 30  |  Politika

Čigavi totalitarizmi so to?

Kaj se skriva za nekakšnimi univerzalnimi resolucijami o totalitarizmih, ki po samopostrežnem principu izenačujejo in zlorabljajo različne simbole in pojme ali pa jih po potrebi izpuščajo

Dr. Božo Repe, zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani

Dr. Božo Repe, zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani
© Toni Dugorepec

Od razširitve Evropske unije z vzhodnoevropskimi državami imamo opraviti s stalnimi poskusi revizij zgodovine (pri tem mislim na politične in ne na tiste, ki jih prinašajo nova spoznanja zgodovinopisja). V ospredju so zlasti različne resolucije, občasno pa se izkoriščajo tudi obletnice. Tako je že obletnico konca druge svetovne vojne pred štirimi leti zaznamovala razprava o prepovedi nacističnih in komunističnih simbolov. Vzrokov za to je več, o njih sem večkrat pisal tudi v Mladini. Če ponovim glavne: povojno evropsko in svetovno ureditev (ki so jo v skladu s tedanjim časom premočrtno ukrojili zmagovalci in je do konca hladne vojne vsaj v glavni usmeritvi temeljila na protifašizmu) so v razširjeni Evropi »načele« nove članice s svojimi specifičnimi usodami. Te so v do tedaj enostavno delitev »fašizem-protifašizem« vnesle svoje travme in s tem odprle kompleksnost dogajanja pred drugo svetovno vojno in po njej. V marsičem je bilo sprejetje novih članic, na prvem mestu baltskih držav, Češkoslovaške in Poljske, povezano s slabo vestjo zahodnih držav, ki so pred vojno v imenu svojih interesov ali zaradi domnevnega ohranjanja miru kupčevale z njihovimi ozemlji in državnostjo, ob koncu druge svetovne vojne pa tudi tiho privolile v integracijo teh držav v Sovjetsko zvezo (niti znotraj »skupine« sicer ni bilo dosti bolje, če omenim le zgodovinsko pogojena ozemeljska rivalstva med Litovci in Poljaki, tudi še v času med obema vojnama, čeprav je nazadnje šlo predvsem za to, ali bo Litvo dobila Nemčija ali Sovjetska zveza). Nove članice želijo svoje interne težave pri vrednotenju preteklosti razširiti na celotno EU in tako znotraj svojih držav legitimirati svoj lastni pogled na zgodovino. Revizionistične težnje novih državic so se zelo dobro ujele s političnimi težnjami starejših članic (zlasti Italije in Avstrije), da se njihova neprijetna fašistična in nacistična preteklost relativizira in, če ne drugače, vsaj izenači s komunistično obarvanim odporništvom. K temu je treba prišteti še druge dejavnike: nezaupljivost do Rusije, ki izhaja še iz časov hladne vojne in je bila v Evropi iz geostrateških razlogov pri »voljnih novih demokracijah« (s Slovenijo vred) še posebej okrepljena v času Busheve administracije, oddaljenost dogajanja, ki na splošni ravni izgublja prizvok usodnega boja za preživetje »naše« civilizacije ali naroda (celo britanski princ, vnuk kraljice, ki poleg Churchilla simbolizira britanski odpor proti nacistični Nemčiji, je na zasebni zabavi nosil nemško vojaško uniformo s kljukastim križem, pa to ni preseglo vsakodnevnih rumenih poročil o njegovih mladostniških ekscesih, niti ni zaradi tega postalo vprašljivo morebitno prestolonasledstvo), tu je še spremenjena vloga združene Nemčije in vrsta drugih dejavnikov.
Pretežno desna naravnanost EU je omogočila, da so se težnje posameznih političnih skupin iz vzhodnoevropskih držav po reviziji zgodovine lahko »ujele« z nekakšnimi univerzalnimi resolucijami o totalitarizmih, ki po samopostrežnem principu izenačujejo in zlorabljajo različne simbole in pojme ali pa jih po potrebi izpuščajo. V zadnjem primeru je npr. to celo fašizem, v glavnem pa se še posebej uspešno izogibajo pogostim pojavnim oblikam klerofašizma, ker ta preočitno kaže na tesno povezavo katoliške cerkve in fašizma v posameznih državah ter v neprijetno luč postavlja Vatikan.
Splošne resolucije na evropski ravni navadno podpre večina poslancev oz. politikov. Kdo pa danes ni demokrat, še posebej, če gre za preteklost in ne za konkretne ter aktualne teme. Baltske države so bile v EU sprejete z izdatno podporo skandinavskih držav, ki imajo tam pač močne ekonomske interese in so zato kljub visokim demokratičnim standardom, ki jim jih (v glavnem upravičeno) pripisujemo, mirno prezrle vprašanje ruske manjšine v teh državah. Rusi imajo tam podoben status kot naši »izbrisani«, čeprav se v glavnem niso naselili po svoji volji (še bolj tragičen je na drugi strani izgon številnih Litovcev, Latvijcev in Estoncev v Sibirijo). Pravzaprav bi bilo logično, da bi se poslanec ene od številčno simboličnih, a zakonsko najbolje zavarovanih manjšin v Evropi že solidarnostno ukvarjal prav s takimi aktualnimi vprašanji (tudi z vprašanjem manjšin oz. neruskih narodov v Rusiji!), ne pa z resolucijami, ki se celo izogibajo omembi fašizma, čeprav ga je proizvedel njegov lastni narod. Podpisovati resolucije o šestdeset in več let oddaljenem dogajanju je seveda tudi veliko lažje kot podpisovati take, ki bi govorile o tem, kdo je za kaj odgovoren npr. v zadnjih balkanskih vojnah, kjer ne politika in ne sodišča še danes niso zmožni jasne opredelitve, kdo je koga napadel, kdo je (razen individualnih grešnih kozlov) nad kom naredil genocid, kakšne umazane kupčije so se sklepale in v imenu koga.
Protikomunistične resolucije (najpogosteje gre namreč za to, drugi selektivno izbrani »izmi« so bolj za okras) številni liberalni in levi poslanci brez tehtnejšega razmisleka podpirajo in podpisujejo bodisi zaradi načelnih demokratičnih stališč (kot pač državljani brez širšega razmisleka podpisujemo to ali ono peticijo) ali pa zato, da jim ne bi kdo pripisoval nasledstva totalitarizmov. Zato je levi in liberalni blok v ideoloških razpravah o preteklosti praviloma vedno v defenzivi, čeprav bi se moral zlorabam preteklosti upirati že v imenu svoje protifašistične tradicije.
Če bi šlo zgolj za splošno obsodbo gorja, ki so ga povzročili večji in manjši totalitarizmi 20. stoletja, gotovo ne bi bilo nobenih težav in pomislekov. Še manj, če bi šlo za morebitno sedanjo ogroženost Litve ali katerekoli druge države. Pa ne gre zgolj za to, da se skuša v EU »izvoziti« neki nacionalni pogled na zgodovino. Velja tudi nasprotno. V ideološko razdeljenih nacionalnih okoljih, kjer podpora enostranski interpretaciji ni enoznačna, se poskuša s takimi besedili »od zgoraj« spremeniti zgodovinska »resnica« za lastne potrebe, po možnosti pa tako vplivati tudi na zakonodajo. S tako prakso imamo opraviti tudi v Sloveniji. Načelna obsodba nasilja, avtokratskih in totalitarnih režimov, ki jih je polna Evropa 20. stoletja, se tako zreducira na nasilje komunističnih sistemov brez razlikovanja med njimi, pri tem pa se relativizirata kolaboracionizem in lastni fašizem, klerofašizem ali nacizem (nacistično-SS-ovska tradicija je v baltskih državah močna in tudi ob pomoči politike obravnavana kot »odporniška« proti predvojni sovjetski zasedbi in vključitvi v Sovjetsko zvezo). S takim odnosom se izniči bistvo konkretnega dogajanja: medvojne protifašistične koalicije med Sovjetsko zvezo, Veliko Britanijo in Združenimi državami Amerike, Sovjetska zveza (Rusija) se naredi za okupatorja, izenačenega s fašistično Italijo in nacistično Nemčijo, odporniška gibanja (tudi slovensko) postanejo komunistične revolucije, partizani »banditi«, ki so se upirali zakonitemu redu, pripadniki kolaboracionističnih enot pa pošteni protirevolucionarni borci, ki so se skupaj z okupatorji bojevali proti najhujšemu zlu - boljševizmu. Pri baltskih državah pa je v ozadju še kaj več: kolaboracionistične oblasti so dejavno sodelovale pri genocidu nad Judi (posamični pogromi so se dogajali še pred prihodom nemške vojske), od približno 170.000 litovskih Judov jih je ostalo manj kot deset odstotkov. Leta 1996 sem predaval v tedaj še zelo revni in zmedeni (tudi kar zadeva odnos do preteklosti) Litvi, na univerzi Vytatus Magnus v Kaunasu, medvojni prestolnici (Vilno so tedaj imeli Poljaki). Mesta nihče ni očistil snega, ker so to pač prej počeli ruski vojaki, vsak dan so mu grozile poplave, ker je tudi led na rekah Nemunas in Neris prej razstreljevala ruska vojska, potem pa tega ni znal nihče, menda niti ni bilo razstreliva. Od študentov je dostop do spleta imel le eden, sin bivšega funkcionarja KGB, ki se je tedaj ukvarjal s prodajo spletnih storitev. V takih precej nenavadnih okoliščinah so potekale vroče zgodovinske razprave. Študenti so kot motiv za pogrome nad Judi najpogosteje navajali domnevno judovsko sodelovanje s sovjetskimi oblastmi (čeprav so jih preganjale tudi te), a so hkrati vendarle priznavali, da s tem pobojev ni mogoče opravičiti. Danes nobeden od takih lokalnih genocidov ne pride v resolucije. Tudi v zgodovinskih knjigah se krivda v glavnem pripisuje nemškim okupatorjem, lastna vloga se minimizira, pa še tu se takoj pripiše, da so Jude tudi reševali. Seveda, vedno je mogoče najti tudi take primere, a kakšno je razmerje med poslanimi v smrt in rešenimi?
Zakaj taka želja po nekakšnih splošnih obsojajočih besedilih? Če bi v ES enkrat v resnici sestavili resolucijo (poročilo), ki bi na nekaj deset straneh o zadevah govorila konkretno, za vsako državo posebej, z jasnimi opredelitvami obdobij in krivde ter z vzročno-posledičnim prikazom dogajanja, bi bilo prostora za manipulacije bistveno manj. Jasna bi postala tudi razlika med npr. baltskimi državami in Slovenijo in vsak vsaj malo razgledan bralec bi hitro ugotovil, da različni zgodovinski izkušnji - kljub številnim sorodnostim, ki so značilne za male narode, in kljub vsej naklonjenosti in medsebojni podpori (Litva je neodvisnost Slovenije s sklepom parlamenta priznala 30. julija 1991 in je bila druga država, takoj za Hrvaško!) ter tragični in boleči zgodovini - pač ne moreta pripeljati do nekakšne univerzalne in istoznačne obsodbe stalinizma. Navsezadnje, Slovenija je, skupaj z Jugoslavijo, Stalinu rekla ne leta 1948, stalinizmu kot sistemu in z njim povezanemu nasilju pa se je odrekla nekaj let kasneje. Litovci (posamične oborožene skupine so se sovjetizaciji upirale res še v prvi polovici šestdesetih let) vam bodo rekli, da se je zanje stalinizem končal leta 1990. Slovenska desnica bo seveda z veseljem pritrjevala, da to velja tudi za Slovenijo. Kakšna je - razen za del politike, ki se hrani s tem - torej korist od takih »resolucij«?
Močno dvomim, da bi evropski poslanci in politiki konkretno poročilo o totalitarizmih in nasilju naročili, kaj šele sprejeli. Usoda poročila Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955, ki ga je leta 1955 za slovenski parlament pripravila skupina zgodovinarjev, kaže, da politikom v resnici ni do eksaktnega prikaza, ljubša so jim splošna, neoprijemljiva besedila, s katerimi je mogoče manipulirati in zamegljevati dejstva, ne pa jih pojasnjevati. Poskusi pisanja »uradne« evropske zgodovine ali učbenikov se sicer navadno končajo precej prej, že pri nastanku prvih nacionalnih držav v šestdesetih letih 19. stoletja, potem interpretacije postanejo preveč različne, da bi bil mogoč skupni imenovalec, besedila, ki naj bi vodila k pomiritvi (npr. francosko-nemški učbenik), pa navadno iz želje po kompromisu povedo zelo malo.
Kakšni naj bi bili skupni interesi Slovenije in Litve, ki sta ob tokratni resoluciji stopili skupaj, ne znam razložiti (mislim seveda v državnem smislu, kot se v mednarodnih odnosih tudi interpretira, in ne v smislu političnih skupin in posameznikov, ki bi, če so že v politiki in izkoriščajo demokratično pravico do svoje opredelitve, morali poznati vsaj temeljna zgodovinska dejstva in razmisliti o posledicah svojega ravnanja za državo, ki jo predstavljajo). Celo nekdanji zunanji minister in podpisnik prve »vilenske izjave« - tiste s povsem drugačno konotacijo, ki je lažem in umazani politiki Busheve administracije zagotavljala nekritično podporo, kakršne bi bil vesel vsak jugoslovanski stalinist v prvih povojnih letih, če bi šlo za Sovjetsko zvezo - meni, da »brez Rusije preprosto ne gre«. Seveda ima prav. Dovolj je pogledati Enciklopedijo Slovenije. Opisa slovensko-litovskih odnosov v njej ni, čeprav je šesti zvezek, v katerega bi članek sodil, izšel leta 1992. Je pa zato obsežen prispevek o slovensko-sovjetskih odnosih v dvanajstem zvezku iz leta 1998. Sovjetska zveza tedaj že osem let ni obstajala, a očitno to ni nikogar motilo. V preteklih letih so si slovenski novinarji znali pogosto izposoditi naslov iz stare ameriške komedije »Rusi prihajajo«. Bil je pač priročen za opisovanje bodisi bogatih ruskih turistov bodisi predstavnikov ruskih poslovnih krogov (zlasti tistih iz največjih državnih naftnih in plinskih podjetij). No, resnici na ljubo, Rusi še niso čisto »prišli«, vsaj ne v slovensko zavest. Na predsodke, ki izvirajo še iz komunističnih časov, je mogoče naleteti v političnih krogih, še posebej desničarskih, prav tako v znanosti, pa tudi na številnih drugih področjih. Dokazov je kar nekaj: po pompoznem obisku v Moskvi maja 2006, ki naj bi napovedal nove čase in odlično sodelovanje med državama, je tedanji premier Janez Janša leto kasneje, junija 2007, nepričakovano odpovedal srečanje s tedanjim ruskim predsednikom Putinom med gospodarskim vrhom v Sankt Peterburgu (komentar ruske strani je bil, da vlade in politiki prihajajo in odhajajo, zgodovinski spomin narodov, ki živijo v prijateljstvu, pa je močnejši); veliki napovedani posli med Petrolom in Lukoilom so potihem zdrsnili v pozabo; v akademskih krogih je znano, da so znanstvene objave na Zahodu več »vredne« kot pa v Rusiji itd.
Slovenci so k Rusom v simbolnem pomenu besede začeli »prihajati« že konec 11. stoletja, ko je staroruski letopisec Nestor v delu Povest' vremennyh let prvič omenil Slovence kot Karantance - »horutane«. Nasprotno pa so redki slovenski intelektualci tedanje avstrijske monarhije kaj več o Rusih izvedeli šele v 16. stoletju, ko je v letih 1517 in 1526 v Moskvi bival znameniti avstrijski diplomat in zgodovinar Žiga (Sigismund) Herberstein, rojen v Vipavi. Ker je med drugimi jeziki znal slovensko, je prav temu znanju pripisoval uspeh svoje misije, o obeh potovanjih pa je napisal kultno knjigo Rerum Moscoviticarum, temeljno zahodno delo svojega časa o Rusiji. Od tedaj so se stiki krepili, panslavizem in proruska čustva so bili pri Slovencih (še posebej v liberalnem taboru) močni. Novo dimenzijo je v medsebojne odnose vnesla prva svetovna vojna (ruski vojni ujetniki in znamenita kapelica na Vršiču), čeprav so bila slovensko (kasneje jugoslovansko)-ruska pota med vojno in po njej precej vsaksebi in carska ruska politika do Slovencev med prvo svetovno vojno ni imela pozitivnega odnosa. Vrhunec diplomatskega cinizma je bila izjava ruskega zunanjega ministra Sazonova dvema srbskima poslancema leta 1915: »Če bi bilo treba, da bi se ruski narod samo pol dneva boril z orožjem, da bi osvobodili Slovence, v to ne bo privolil.« Rusi so do Slovencev kot najzahodnejših Slovanov gojili veliko nezaupanje zaradi katolicizma, predsodke je pri njih zbujalo zlasti to, da imajo verskega poglavarja (papeža) zunaj države; pravoslavje je bilo eden od najpomembnejših temeljev carske zunanje politike, ruska pravoslavna cerkev pa je svoj interes širila prek carske diplomacije. Tudi v razpravah o bodoči jugoslovanski državi so srbskim diplomatom svetovali, naj raje uresničujejo koncept razširjene (velike) Srbije, saj bodo v državi, v kateri bodo imeli zgolj relativno večino in številne religije, zelo težko vladali (pri tem so se sklicevali na svoje izkušnje). Kraljevina SHS in nato Kraljevina Jugoslavija je imela kljub močnemu rusofilstvu v Srbiji in Črni gori v času med obema vojnama do Sovjetske zveze zelo negativen odnos. Diplomatske stike je navezala šele junija 1940, v času vse večje ogroženosti od nacistične Nemčije. Drugače je bilo z delom levoliberalnih političnih sil in s kulturniki. V času med obema vojnama je zaradi ideoloških in političnih strahov katoliške cerkve in desničarskih politikov strah pred Sovjetsko zvezo in širjenjem revolucije dobil velikanske razsežnosti. Časopis Slovenec je o dogajanju v Sovjetski zvezi in bojazni pred komunistično revolucijo pisal tako rekoč vsak dan, po začetku španske državljanske vojne pa pozival k ustanovitvi vaških straž, ki naj bi vasi ubranile pred komunisti, čeprav je bilo teh v Sloveniji le peščica. Ideološki spopad iz časa med obema vojnama in v drugi vojni še danes v marsičem določa odnos (predsodke) do Rusije, čeprav je Rdeča armada ob koncu vojne osvobodila vzhodni del slovenskega ozemlja (tisti rdečearmejci, ki jih ni odnesla tedaj krvava Mura, pa so pokopani na murskosoboškem pokopališču), po vojni pa kljub občasnim odmikom trdno podpirala jugoslovanske mejne zahteve in tako veliko prispevala k spremenjeni zahodni meji. Hudim informbirojevskim letom, ko bi si slovenski in ruski vojaki kaj lahko znova stali nasproti, sta sledila ureditev odnosov in obdobje hladno-toplih odnosov (zaostrili so jih posredovanje sil Varšavskega pakta na Madžarskem leta 1956, program ZKJ leta 1958, okupacija Češkoslovaške leta 1968, različni pogledi na neuvrščeno gibanje, ki mu je pripadala Jugoslavija, ter na mednarodno politiko, od časa do časa pa tudi vztrajanje Jugoslavije pri enakopravnosti med socialističnimi državami in pri različnih poteh v socializem). V osemdesetih letih in v začetku devetdesetih, ko sta obe državi zašli v krizo, so jugoslovanski generali pri sovjetskih brez uspeha želeli dobiti pomoč pri uvedbi izrednih razmer. Prvi veleposlanik slovenskega rodu v Moskvi je bil Jože Smole (1975-1978), med pomembnejšimi obiski v Sloveniji pa so bili obiski Hruščova maja 1955 in nato septembra 1963, Brežnjeva septembra 1962 in Gorbačova marca 1988 (v Sloveniji je videl nekakšen uspešen socialistični laboratorij in možno pot iz krize socializma). Skupščina Republike Slovenije je 27. decembra 1991 priznala Rusko federacijo kot naslednico Sovjetske zveze, Rusija pa Slovenijo kot samostojno državo 14. februarja 1992.
Rusi in Slovenci, najbolj vzhodni in najbolj zahodni Slovani, so svoje dolgoletne odnose gradili na različnih izhodiščih: od panslavizma do komunistične ideologije, od kulturne sorodnosti do golih geostrateških interesov. Kaj si mislijo o stalinizmu ali sovjetski hegemonistični politiki, so slovenski politiki znali in upali povedati, ko je bil za to čas. In ko je bilo v razmerah grozeče intervencije to tudi osebno zelo tvegano. Nobene ovire ni, da to pove tudi sedanja politika, če po tem čuti potrebo, čeprav distanciranje od »druge vilenske izjave« morda kaže, da se protislovij, nenačelnosti in tudi servilnosti dosedanje slovenske zunanje politike začenja zavedati. Sedanji odnosi med državama: Slovenija, ena najmanjših slovanskih držav in del EU, in Rusija, največja slovanska država, ena od velikih sil in glavni oskrbovalec Evrope z energijo, ponujata več kot dovolj izzivov v medsebojnih odnosih tudi brez predsodkov, stereotipnih pogledov in ideološko pogojenih »resolucij«. Konkretna kritika, zgodovinska in aktualna, pa bi tako ali tako morala biti sestavni del odnosov, če so ti korektni.
Slovenska politika bi se morala še posebej zavedati ključne položajne razlike. Za baltske države z Litvo vred, pa tudi za Poljsko in še kakšno državo je »stalinizem« v resnici nadomestna beseda za »rusizem«, za Slovence pa to ne velja. Gre za geostrateški prastrah, ki je zgodovinsko gledano upravičen. Pa je razumljiv tudi za danes in za prihodnje, je to z zgodovino obremenjeno stališče nekaterih vzhodnoevropskih držav, ki so že nekaj let članice EU in Nata, produktivno? Navsezadnje je npr. Finska po čisto drugačni poti in v neprimerno težjih časih našla modus vivendi s svojo veliko sosedo, pa razmerja niso bila nič manj travmatična. Velike evropske države, zlasti Nemčija, se upirajo temu, da bi z zgodovino obremenjeni interesi nekaterih ruskih sosed postali del zunanje politike EU v odnosih do Rusije. Zakaj bi bil torej interes Slovenije, da sodeluje v nekakšnih tujih zapoznelih obračunih za nazaj? Anglija nima prijateljev, ima interese, je znano staro geslo. Kaj pa ima Slovenija? Načelnosti gotovo ne, neproduktivne ideologije pa veliko preveč. Kar zadeva interese, pa bo morda odgovor prinesla že prva jesenska ohladitev.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,80 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.