Marjan Horvat

20. 1. 2011  |  Mladina 3

O Wikileaksu v Ljubljani

Mar politike ZDA res ni mogoče soditi tudi po objavljenih tajnih diplomatskih depešah?

Omizje za zagovor ZDA

Omizje za zagovor ZDA
© Borut Peterlin

Inštitut dr. Jožeta Pučnika in Inštitut za kulturno diplomacijo iz Berlina sta v sredo pripravila okroglo mizo »Wikileaks: Svoboda govora ali grožnja svobodi?«. Zbrala se je zanimiva združba, ki se je vsa skupaj in z besedami vsakega govornika posebej trudila relativizirati objavo tajnih ameriških diplomatskih depeš, ki mečejo slabo luč na ameriške diplomate in njihove sogovornike v posameznih državah.
Ton razpravi je že uvodoma dal moderator Miha Brejc, nekdanji evropski poslanec in prvi mož Varnostno-informativne službe (VIS) po demokratičnih spremembah. Vprašal se je, ali ni »ravno Assange z objavo dokumentov potrdil skepse tistih, ki dvomijo v elektronsko demokracijo«. V podobnem tonu je nadaljeval Joseph A. Mussomeli, veleposlanik ZDA v Sloveniji. Prišel je do neverjetne ugotovitve, da svoboda govora, izražanja, misli in religije niso same po sebi kvaliteta, temveč morajo biti ti atributi utemeljeni na znanju. Zanj so razkritja Wikileaksa majhen del zgodbe o diplomaciji. »To je tako, kot če bi pokazali sličico iz filma in na podlagi te sličice sklepali o vsebini celotnega filma. Ali pa, če bi posneli le družinski prepir in po njem sklepali o odnosih v družini,« je dejal Mussomeli. In ko se je ameriški veleposlanik v tem kontekstu zavzel za profesionalen novinarski pogled na stvar, je ošvrknil, kar si on očitno na takšnem zboru lahko privošči, neimenovani slovenski medij, ki piše o Wikileaksu kot o odkritelju »diabolične zarote ZDA proti drugim«. Kajpak je v tem smislu njegovo mnenje, da »pravica vedeti ni absolutna, ker nas lahko preveč luči tudi oslepi«, vredno premisleka, še posebej, če k temu dodamo, da se je »treba pri razkrivanju podatkov obnašati civilizirano!«.
Mark C. Donfried, direktor in ustanovitelj Inštituta za kulturno diplomacijo, pa je razkritja Wikileaksa primerjal z osvetljevanjem temne sobe. »Zgolj ena svetilka lahko pokaže pošast, druga razkrije drugi del bitja. Treba je imeti čim več luči ... Pri Wikileaksu pa imamo samo eno svetilko.« Poleg tega je opozoril, da bodo zaradi objave teh depeš številni ljudje končali v zaporu.
Ton slovenskih razpravljavcev je bil v bistvu enak. Le da so, povsem normalno v prisotnosti veleposlanika ZDA, osvetljevali tisto plat te države, ki nima »pošastnih« značilnosti. Matej Makarovič je kar posplošil in dejal, da imamo v Evropi infantilen odnos do ZDA. Zanj so značilne skrajnosti. Slepo sovraštvo na eni strani, na drugi pa navdušeno ploskanje Baracku Obami, ko je prejemal Nobelovo nagrado za zasluge za mir, ki jih dejansko (še) ni bilo. Dr. Ernest Petrič, predsednik ustavnega sodišča in dolgoletni diplomat, je opozoril, da ZDA kot svetovna velesila nosijo veliko breme, to pa je treba upoštevati tudi pri nekoliko shizofrenem odnosu Evropejcev do ZDA. »Na eni strani so vsi kritični, ko pa iste ljudi vprašaš, ali bi sprejeli štipendijo ameriške vlade, ni junaka, ki bi jo zavrnil«.
Janeza Janšo so razkritja Wikileaksa spomnila na knjigo The Light of Other Days avtorjev Arthurja C. Clarka in Stephena Baxterja. V njej je opisan tehnološki izum, ki omogoča posneti dogodke iz preteklosti, o katerih smo imeli morda povsem napačno predstavo. Multinacionalka, ki je lastnica te tehnologije, postane najmočnejša entiteta na svetu, saj sama izbira, kateri dogodki so za javnost, hkrati pa nadzira celoten planet in manipulira z dogodki iz preteklosti in sedanjosti, ker ima le ona vpogled v ozadje dogajanja. Za to knjigo Janša meni, da je najboljša za razumevanje logike razkrivanja diplomatskih depeš. Tudi Janšo zanima gradivo, ki še ni objavljeno, vendar upa, da »tisto, kar je lahko nevarno, ne bo objavljeno, saj bi bilo to odgovorno dejanje«.
O zunanji politiki največje sile sveta verjetno res ni mogoče soditi le po objavljenih tajnih depešah, a te vendarle pričajo o precej črni podobi njene diplomacije in politike. Ploskati ji gotovo ni mogoče!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.