Križ z zgodovinskim spominom

Peter Jambrek, nekdanji ustavni sodnik in minister v Bajukovi vladi ter predsedujoči Zboru za republiko, je trenutno najbolj znan kot solastnik dveh zasebnih fakultet z državno koncesijo, ki ju želi skupaj s še eno zasebno šolo povezati v novo, zasebno univerzo, poimenovano Nova univerza. Ker je naletela pobuda na številne kritike in proceduralne ovire, je Jambrek pred tednom dni v Demokraciji pristojnim organom, opoziciji in tudi medijem namenil kar nekaj ostrih besed. Predvsem zato, ker naj bi zgodba o »'prepovedi' ustanovitve Nove univerze« spominjala na »svinčene čase ustanavljanja Nove revije« iz leta 1980. »Prva številka Nove revije je v svinčenih osemdesetih letih jugoslovanskega komunizma izšla približno dve leti po objavi pobude za njeno ustanovitev. Danes bi lahko sprejemali stave, ali bo Nova univerza v slovenski demokraciji in pravni državi akreditirana prej ali pozneje. Dve leti od pobude za njeno ustanovitev se bosta iztekli okoli novega leta,« je zapisal Jambrek.

Le nekaj dni zatem je precej nenavadno luč na Jambrekov zapis vrgel intervju s Spomenko Hribar v Sobotni prilogi Dela. Hribarjeva je kritično nastopila do Janševe vlade, pa tudi do vladnih apologetov, ki takrat, ko se »najbolj sklicujejo na moralo, delujejo v resnici v nasprotju z njo«. Kot enega takšnih apologetov je izpostavila prav Jambreka ter nato raztrgala njegovo primerjavo med ustanavljanjem Nove univerze in Nove revije. »Jambrek namreč sploh ni bil podpisnik pobude za Novo revijo, še več, tedaj je bil na ideološko nasprotnih, partijskih pozicijah; torej gre ob njegovem kitenju z etičnostjo drugih oz. ob njegovi zlorabi nekdanjega imena Nove revije za dvojno neetično in posledično tudi nemoralno, tajkunsko početje,« je dejala Hribarjeva. Sama je bila ena od 60 podpisnikov pobude za ustanovitev Nove revije.

In o katerih Jambrekovih »partijskih pozicijah« je govorila Hribarjeva? Med drugim je bil član univerzitetne konference Zveze komunistov, pa sekretar aktiva delavcev partijske celice Pravne fakultete ter ustanovitelj in prvi predsednik marksističnega centra Pravne fakultete. Bil je tudi član partijskega komiteja občine Ljubljana Center. Njegov prvi opazni civilnodružbeni prispevek je bil objavljen leta 1986 v 57. številki Nove revije. Takrat se je znašel v nenavadni situaciji: predsedstvo Zveze komunistov Jugoslavije je zahtevalo politični obračun s pisci Nove revije, obenem pa je finančno podpiralo vsejugoslovanski projekt z naslovom Klasno biće savremenog jugoslavenskog društva i djelovanja Saveza komunista Jugoslavije, pri katerem je sodeloval tudi Jambrek. Komuniste je uradno zapustil razmeroma pozno, leta 1989, ko so na Slovenskem delovale že tri demokratične politične zveze – Omanova Kmečka zveza, Tomšičeva Socialdemokratska zveza in Ruplova Slovenska demokratična zveza, pri ustanavljanju katere je sicer sodeloval tudi sam.