ZDA pripirajo vrata tujim delavcem

V mesecih, ko iz svetovne gospodarske velesile prihajajo zaskrbljujoči podatki o valu odpuščanj in naglem naraščanju odstotka brezposelnosti, je med množico medijsko odmevnih vladnih ukrepov za oživitev gospodarstva in ohranitev delovnih mest, eden ostal skoraj spregledan, čeprav bo imel posledice za delavce večine evropskih držav.
Nedavno se je na straneh zveznega registra, ameriške različice uradnega lista, pojavilo obvestilo, da je ministrstvo za domovinsko varnost sestavilo seznam držav, katerih državljani lahko pridobijo vizo za sezonsko delo v ZDA, bolj znano po kratici H-2B. Če so doslej za tako delovno vizo lahko zaprosili v vseh državah, bodo po novem lahko to storili le še državljani 28 držav. Poleg tradicionalnih, z ZDA jezikovno, kulturno in politično tesno povezanih držav, kot so Velika Britanija, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija ter Izrael, še skoraj vse države Srednje in Južne Amerike, Južnoafriška republika, Japonska, Filipini, Indonezija in Južna Koreja, iz Evrope pa šest nereprezentativnih držav: Romunija, Bolgarija, Poljska, Moldavija, Ukrajina in Turčija. Nenavadna druščina, a le na prvi pogled.
S pridobivanjem viz H-2B za sezonsko delo v ZDA so se sicer že v zadnjih letih pojavljale težave, saj je to delovna viza, ki jo pri ameriški vladi ureja delodajalec. Dokazati mora namreč, da za to nima na voljo ameriškega državljana in tako potrebuje tujca. Njihovo število je omejeno. Za celotne ZDA je kvota 66 tisoč, 33 tisoč za poletno sezonsko delo in 33 tisoč za zimsko sezonsko delo. Do jeseni leta 2007, ko ameriški kongres ni podaljšal ustreznega zakona, so bili iz te kvote izvzeti tisti sezonski delavci, ki so tako delovno vizo že imeli, s čimer je bilo dejansko število teh delavcev precej večje. A vseeno še vedno zelo majhno v primerjavi s številom ljudi, ki so v ZDA izgubljali delovna mesta že tedaj. In zakaj ameriški delavci še zdaj ( verjetno pa bo tako tudi v prihodnje) niso pripravljeni zaseti teh v principu prostih delovnih mest?
Poleti je stvar preprosta. Sezonska dela, ki se opravljajo tedaj, so povezana z gostinskim delom v turističnih središčih in še zlasti s težaškim in razmeroma slabo plačanim delom na poljih. Američanov, ki bi se za manj kot deset dolarjev na uro sklanjali nad zemljo v pripeki, pač ni dovolj. Pozimi pa glavni delež sezonskih del potrebujejo smučarska središča. Čeprav se s tem športom v ZDA ukvarja precej majhen delež prebivalstva, pa se še vseeno kar nekaj milijonov ljudi rado spusti po belih strminah. Da pa se nanje znova povzpnejo, mora delovanje na tisoče žičnic nadzorovati določeno število ljudi, da se okrepčajo, mora v restavracijah na smučiščih določeno število ljudi kuhati in pomivati posodo, in nenazadnje mora določeno število ljudi tudi pokazati, kako se smuča. Ker je smučanje v ZDA omejeno predvsem na (ledene strmine) severovzhoda (kot je denimo zvezna država Vermont) in visokogorje Skalnega gorovja na 'srednjem' zahodu (kot so denimo Kolorado, Utah, Kalifornija, Wyoming), si smučarska središča (nekatera zaposlujejo tudi več tisoč ljudi) preprosto ne morejo zagotoviti dovolj okoliških delavcev, selitev iz drugega dela države za štiri do pet mesecev, nato pa iskanje novega delovnega mesta pa za številne ni najbolj ugodna rešitev. Ameriških delavcev, kolikor jih potrebujejo tamkajšnja smučišča, torej preprosto ni dovolj. Zato je, denimo zelo znano središče v Koloradu Vail, to zimo skušalo dobiti 1500 tujih sezonskih delavcev, precej manjše mondeno smučišče v Utahu, Deer Valley, z dva tisoč zaposlenimi, pa približno petsto. Ker kvota H-2B viz velja za celotne ZDA, so denimo v Deer Valleyu kot eni izmed redkih dobili praktično vse vize, za katere so zaprosili, Vail pa denimo niti ene. Pretečo gospodarsko škodo so tako v mesecih, ko se zamahi gospodarske krize še niso tako čutili, so skušali rešiti z najemanjem tujih študentov (zlasti iz Južne Amerike), ki v ZDA prihajajo z vizo J-1, za določeno število nujno potrebnih ljudi- konkretno smučarskih inštruktorjev- pa so uredili preko vize kulturnih veleposlanikov Q-1, z ohlapno in do določene mere ironično razlago, da inštruktor iz tujine predstavlja svojo državo in s tem pripomore h krepitvi poznavanja (kulture) države, od koder prihaja.
Če se na tej točki vrnemo k seznamu držav, ki so po novem upravičene do pridobitve sezonske delovne vize, kmalu postane jasno, da je s smučanjem povezana zgolj peščica: Kanada, Nova Zelandija, Avstralija, Japonska, iz Južne Amerike pa Čile in Argentina. Seznam je torej najbolj prizadel v bistvu evropske države (od denimo skandinavskih do alpskih), kjer je smučanje še vedno precej razširjen in priljubljen šport, vendar pogoji za učenje smučanja povsod niso ugodni. ZDA so namreč še vedno (praktično edina zahodna) država, kjer so (dobre) storitve praviloma lepo nagrajene in nekateri inštruktorji lahko z napitninami kar dobro zaslužijo. Zato se je določeno število evropskih inštruktorjev odločilo oditi čez Atlantik, vendar je treba poudariti, da še vedno v celotni kvoti H-2B viz predstavljajo le majhen delež. V nekaterih smučiščih se bo kljub temu njihov primanjkljaj prihodnjo zimsko sezono poznal, vendar prav gotovo ne toliko, kot če bi bile s seznama izključene države Južne Amerike. To bi pri številnih smučarskih središčih v bistvu lahko ogrozilo samo zmožnost poslovanja, ker preprosto ne bi mogli dobiti dovolj operaterjev na žičnicah, kuharjev, čistilcev.... Veliko razburjenje bi morebitna izločitev južnoameriških držav zagotovo povzročila tudi pri delodajalcih, ki se ukvarjajo s kmetovanjem.
In zakaj so na senamu držav še Romunija, Bolgarija, Poljska, Moldavija, Ukrajina in Turčija? Prav gotovo ne zato, ker bi imele vlade omenjenih držav večji vpliv na sestavljanje seznama kot vlade drugih evropskih držav. (Naj na tem mestu omenimo, zakaj bi določena država sploh imela interes, da njeni državljani opravljajo delo v ZDA. Denar, ki ga tam zaslužijo in privarčujejo, namreč po večini porabijo ob vrnitvi v domovino.) Vzhodnoevropske države imajo namreč tudi veliko ljudi, ki bi opravljali dela, ki jih v ZDA rojeni prebivalci preprosto nočejo opravljati, saj si s prisluženim denarjem v domovini lahko več privoščijo, kot bi si s podobnim ali celo bolje plačanim delom doma.
Seznam držav, ki so po novem upravičene do sezonske vize v ZDA, je pravzaprav metanje peska v oči volivcem, kako si vlada v Washingotnu še prizadeva zagotoviti delovna mesta za ameriške državljane, saj bodo ameriški delodajalci za svoje potrebe še vedno brez večjih težav zapolnili kvoto sezonskih viz. Državljani južnoameriških držav bodo pač poslej predstavljali še večjo večino sezonskih delavcev, v prestolnicah večine držav Evropske unije pa za majhno število ljudi niti na načelni ravni omogočanja pretoka delavcev, ne bodo povzdignili glasu.