Ženske brez pravic: žrtve umorov zaradi »časti«

Gülsüm je želela biti običajna 20-letna Evropejka. Z družino je iz kurdskih predelov Turčije še kot otrok odšla v Nemčijo, kjer je poskušala živeti podobno kot njene prijateljice, svobodno in brezskrbno mlado življenje. Konservativni družini njen življenjski stil ni ustrezal, Gülsüm je menda premalo sledila muslimanskim načelom in zato večkrat pretepena končala v bolnišnici. Na začetku marca jo je nekje na samem do smrti pretepel njen brat. Umoril jo je, ker se je izkazalo, da 20-letnica ni več devica.

Gülsüm je ena od mnogih žrtev umora zaradi »časti«. V imenu družinske časti letno umorijo na tisoče mladih žensk, pretežno iz muslimanskega, nekaj pa tudi iz hindujskega in sikhovskega okolja. Če ženska prekrši katerega od strogih moralnih načel skupnosti, ali če vzbudi sum, da je ravnala nemoralno, s tem celotna družina ali skupnost izgubita čast in sta zasramovani. Ugled se lahko povrne »s krvjo« tistega, ki je izgubo časti povzročil. Največkrat težko breme družinskega ugleda nosijo mlada dekleta, ki morajo zato ostati čista, skromna, ubogljiva in spolno neizkušena do poroke, pri tem pa vso svojo avtonomijo in svobodo žrtvovati družinskemu ugledu. Najpogostejši vzroki izgube družinske časti so domnevna ali dejanska intimna razmerja med žensko in moškim, ki ni njen mož, ženska je kriva tudi, če jo moški posili. Organizacije, ki se borijo proti temu arhaičnemu običaju, navajajo še trivialnejše povode umorov žensk, na primer zgolj bližina moškega, ki ni neposreden sorodnik, ugovarjanje dogovorjenim porokam, zahteva po ločitvi, beg pred nasilnim možem, v najbolj radikalnih razmerah pa za umor zadostuje že sum ali domneva, da ženska ni dovolj ubogljiva, skromna ali ponižna.

Organizacija Stop Stoning le od januarja letos beleži že 55 žrtev umora zaradi časti. Večinoma gre za mlajše ženske iz Pakistana, Jordanije, Afganistana, Indije in Turčije. Nazadnje je morala umreti 19-letna Pakistanka Saira Bano, ker se je zaljubila v nemuslimanskega moškega. Ustrelil jo je njen 15-letni brat. Aprila je oče dal umoriti svojo hčer, ker je oblekla mini krilo. Marca sta brata do smrti pretepla svojo sestro, ker je zapustila hišo in se menda zunaj pogovarjala z nekim moškim. Februarja je 16-letnik umoril svojo 30-letno sestro, ker se je mož želel ločiti od nje. Podobnih zgodb je še veliko, preveč, da bi vse zapisali na enem mestu.

Vendar pa stvari niso tako enoznačne. Moralni kod skupnosti, kjer se taki zločini nad ženskami dogajajo, je močno ukoreninjen v tradicionalno patriarhalno kulturo, ki prežema vse družbene pore. Socialni in psihološki pritiski na člane onečaščene družine so veliki. Okolica jo povsem izolira, nenehno zasmehuje, vzbuja občutke krivde in od moških članov pričakuje in zahteva, da bodo sram oprali s krvjo. Izzat Muhaysin, psihiater Gazinega programa za duševno zdravje ugotavlja, da tukaj ni veliko prostora za etične dileme. Kdor svoje sorodnice ne želi ubiti, da družini povrne čast, izgubi svojo možatost, v družbi obvelja za strahopetca, ki si ne zasluži živeti. Yotam Feldner iz Inštituta za raziskovanje medijev Bližnjega vzhoda je zbral izjave nekaj moških, ki so ubijali za družinsko čast. Večinoma navajajo, da so bili pod velikim pritiskom okolice in svoje družine. Nek Egipčan je zadavil svojo neporočeno hčer, ker je bila noseča, nato pa njeno truplo razkosal in ga vrgel v stranišče. »Preden sem jo ubil, me je sramota spremljala povsod kamor sem šel. Vaščani ne poznajo sočutja, norčevali so se iz mene, se mi posmehovali. Tega nisem mogel več prenašati in odločil sem se, da sramoto končam.«

Po nekoliko starejših podatkih Sklada za prebivalstvo ZN zaradi družinske onečastitve umre približno 5000 žensk na leto, najbrž pa še več, saj podrobnejših ocen razsežnosti tovrstnih zločinov ni. Kako to? Eden od vzrokov je tabu, o umorih žena, hčera in sestra se v nekaterih okoljih ne razpravlja. Mnogo žensk tako čez noč preprosto izgine, družina jih umori in pokoplje na skrivaj. Koliko žensk je umrlo pod roko očeta, brata, strica ali svaka, uradno pa je vzrok smrti drugačen, ni znano. Lokalne in državne oblasti tovrstne umore namreč pogosto ignorirajo, ponekod je umor ženske članice družine tudi legitimen in zakonit, pravica in ne zločin. Ponekod morilci sicer gredo v zapor, vendar je njihova kazen milejša, ker so ubijali zaradi časti. Tudi če je umor iz časti strogo sankcioniran, zakonodaja težko in le postopoma spreminja tradicionalne vrednote, kolektivno solidarnost v zločinu in splošno miselnost takih skupnosti. Tudi ženske, ki so napad preživele in uspele od družine pobegniti, ostajajo v nenehni nevarnosti za svoje življenje. Zgodilo se je že, da je družina pobeglo žensko izsledila tisoče kilometrov stran od doma in jo umorila, da bi si povrnila prvoten ugled in družbeni status.

Mnoge organizacije za pravice žensk se že dolgo trudijo spremeniti tradicionalno percepcijo ženske kot nosilke družinske časti in postopoma izkoreniniti vse vrste nedopustnih zločinov nad ženskami. Tahira Abdulah se že vrsto let bori za pravice žensk. Novinarju televizije ABC je povedala, da kljub temu, da so ženske drugorazredni državljani brez pravic, ostaja opimistična. »Ženske se počasi začenjajo zavedati svojega obstoja, svoje človečnosti, svoje enakopravnosti.«
Potrebno je torej prodreti do srži problema, ženske osveščati in izobraževati o njihovih osnovnih pravicah, jim pri njihovem osamosvajanju pomagati, predvsem pa stalno pritiskati na oblasti, ki tovrstne zločine  še vedno dopuščajo. Življenje vendar ni privilegij temveč temeljna pravica slehernega živega bitja. Določena percepcija kulture in religije pa ne more in ne sme služiti kot opravičilo za odvzem življenja niti za kakršno koli drugo vrsto nasilja nad ženskami.