Brezplačniki

Brezplačniki so mediji. Ko poslanci v državnem zboru začenjajo razpravo o brezplačnikih, ki so izhajali pred volitvami in potem nehali izhajati, pravzaprav začenjajo razpravo o medijih. Bolje bi bilo, če bi se najprej lahko lotili razprave o brezplačnikih, ki so izhajali že pred volitvami in ki še vedno izhajajo. Vsak medij zasluži nekaj pozornosti. Če bi to storili, bi jim bilo kmalu marsikaj jasno. Na primer to, da se mora prav vsak medij, pa naj je tiskan ali elektronski, nenehno reklamirati. Seveda ne kjerkoli, ampak v medijih, ki se dotikajo skupin bralcev, poslušalcev, gledalcev in sploh porabnikov, ki si jih medij želi in ki jih za svoj obstoj potrebuje. Priznati moramo, da so tudi stranke mediji. Politična stranka ima odbore po večini krajevnih skupnosti in po vseh občinah in potem ima razne organe in vsa ta telesa delujejo podobno kot tiskani ali elektronski mediji: na sestankih in dogodkih, ki so seveda gradivo za medije, če že ne mediji sami, se različne ljudske množice v kritičnih govorancah usklajujejo med sabo. Če so dovolj prepričljive, jih potem volitve, ta demokratična oblika izražanja mnenj, katapultirajo na oblast. V tistem hipu, ko imajo poslanci državnega zbora nenehno priložnost razpravljati, komentirati na televiziji pred vso državo, postanejo politične stranke vprašljive in to vsaka posebej. Kako naj posameznik izraža svoje mnenje znotraj svoje stranke, kako naj se usklajuje s člani svoje stranke, kako se naj sploh dogajajo kakršnekoli razprave znotraj posamezne stranke, ko smo nenadoma Slovenci kot politična bitja spremenjeni v televizijske gledalce, prenosi iz državnega zbora pa spominjajo na šolo, kjer nas nenehno poučujejo poslanci raznih strank in ker nas poučujejo, se seveda branimo tako kot se branijo prav vsi učenci tega planeta, včasih nehamo poslušati. Ta slovenska posebnost, da so poslanci televizijski komentatorji, predavatelji in sploh guruji, mi ne priskuti homoseksualcev, kakor so to zmotno domnevali nekateri najbolj zagreti razpravljavci ob zakonu o zakonski skupnosti, pač pa mi priskuti vse politične stranke hkrati! Pa še civilno družbo posebej! Še več, nenadoma opazim, da so vsi poslanci vseh različnih strank pravzaprav ena sama kasta filozofov, to pa seveda pomeni, da se ponovno uveljavlja sistem ene same avantgardne stranke, ki ima vedno prav in ki sme vedno o vsaki stvari povedati zadnjo besedo. Prav vseeno je ali po televiziji govori Franc Pukšič ali Zmago Jelinčič ali kdo drugi: efekt je vedno isti. Namesto „strici so mi povedali“, Slovenci pišemo knjigo „poslanci so nam povedali“. To, kar nam povejo, je dovolj grozljivo. Razkriva nebrzdano svobodo ljudskih izvoljencev. Seveda vemo, da morda nismo izvolili najpametnejših, ampak televizijski prenosi nacionalke nam dopovedujejo, da tisti, ki smo jih izvolili, zdaj nujno veljajo za najpametnejše! Če si natančno ogledamo situacijo, potem opazimo, da so poslanci državnega zbora, nastopajoči na televiziji, en sam nenehen brezplačnik! Če je SDS pred zadnjimi volitvami izdajala lastne brezplačnike, je samo dokazovala, da dvomi, da bi se njeni poslanci v državnem zboru, kljub temu, da je ta stranka bila na oblasti, lahko dovolj hvalili, reklamirali, promovirali. Da je pri tem še tvegala ogromne izdatke, je samo dokaz več, da je dvomila v parlamentarno demokracijo. Nič čudnega, tudi jaz dvomim v tako demokracijo. Kako naj občani hodijo na članske sestanke (članske sestanke vsak svoje stranke) in tam skušajo preseči gostilniške debate, če pa nam vsem nenehno konkurirajo gostobesedni državnozborski poslanci in povrhu še ministri in predsednik vlade. Ker jasno je, da je vsak predsednik stranke v slovenskem političnem kaosu posvečeno bitje, ki je strnilo interese sto in sto tisoč svojih volivcev, precedilo in vpilo vse možne dokaze,izrečene na vseh strankarskih forumih, in zdaj kot tak popolen božanski medij sipa na ekranu nenehne zaključke! Po daljših razmišljanjih sem prišel do spoznanja, da nista samo predsednik vlade in voditelj opozicije tista čarobna medija, ki zvišujeta napetost z iskrenjem med njunimi različnimi stališči, ne, vsi predsednik slovenskih strank so takšni čarobni mediji, vsi ustvarjajo politično debato na eni sami in super precenjeni ravni predsednikov strank! Strogo vzeto so stranke mediji, ki jim pada naklada ali pa so nekaj takega kot nezaželeni brezplačniki, ki pač po bolj ali manj direktni poti romajo v smeti. Ker vemo, da vsem slovenskim dnevnikom naklada pada in je padla že do prav kritične meje, ko se človek vpraša, lahko sploh še vplivajo na kogarkoli in na koga vendar? Prenosi iz državnega zbora so večen in resnično popoln brezplačnik! Vendar ta nenehna reklama za politiko nikakor ne dela politike kaj bolj verjetne in zaupanja vredne. Tak vzorec preprosto ne more uspeti.