Cene letijo v nebesa

Premalo in prepozno. Tako lahko povzamemo odziv nekaterih slovenskih ekonomistov na vladne protiinflacijske ukrepe, ki jih je pretekli teden napovedal premier Janez Janša. Po mnenju Bogomirja Kovača z Ekonomske fakultete v Ljubljani je reakcija predsednika pozitivna, ker je do nje sploh prišlo in ker je pomirjajoča, toda žal je prepozna: "Vlada je potrebovala nekaj mesecev, da je priznala inflacijske pritiske na posameznih področjih, potem je nekaj časa potrebovala za sklep, da bo potrebno vendarle ukrepati z vidika razpoložljivih ekonomskih politik in nadzornih mehanizmov. Vladna reakcija je seveda veliko bolj politična kot ekonomska. Če bi bila ekonomsko motivirana, bi jo sprožili že spomladi, ko bi morali skupaj z Banko Slovenije in socialnimi partnerji skrbno spremljati cenovna gibanja zaradi evra, globalnih inflacijskih pritiskov (nafta, surovine) in visoke domače konjukture. Problem je očitno nastal šele tedaj, ko se je zganila javnost zaradi visokih napovedanih podražitev hrane in storitev, ki neposredno prizadenejo vsakdanjega potrošnika kot povprečnega volivca in kajpada tudi inflacijske indekse."

Katere ukrepe napoveduje vlada? Dosledno izvajanje politike reguliranih cen in proticiklično fiskalno politiko, s katero bo poskušala doseči manjši proračunski primanjkljaj v proračunih za letos in prihodnje leto. Ker je pri cenah komunalnih storitev prišlo do sprememb na lokalni ravni, bo vlada prenesla pristojnost soglasja k dvigu cen iz ministrstva za gospodarstvo neposredno na vlado. Pri določanju cen nafte bo uporabila možnost zniževanja trošarin do meje, ki jo določa EU. Poleg tega je urad za varstvo konkurence pozvala, naj preveri informacije o dogovarjanju cen med največjimi trgovci, še bolj pa bo podpirala organizacije za zaščito potrošnikov. Vse naštete ukrepe bi vlada seveda lahko uresničila že pred meseci. Slovenska inflacija se namreč viša že od marca letos, tako da je bila julija že štiriodstotna oziroma najvišja med državami trinajsterice z evrom. Slovenija je z julijem prvič presegla zloglasni maastrichtski kriterij ter za dvakrat presegla ciljni prag Evropske centralne banke in povprečje EU. Vlada je še do začetka tega tedna vztrajala pri t. i. prociklični politiki, kar dokazuje proračunski rebalans, s katerim je javno porabo zvišala za 60 milijonov evrov. Prociklično pa je naravnan tudi okvir proračunov za leti 2008 in 2009, saj se še naprej povečuje javnofinančni primanjkljaj. Ali vlada z ukrepi misli resno, bo tako znano šele oktobra, ko bo predstavila spremembe proračuna za leto 2008 in predlog proračuna za 2009.

Premier Janša in finančni minister Andrej Bajuk sta zaskrbljene glasove glede inflacije zadnjih šest mesecev zavračala z visoko gospodarsko rastjo. Vprašanje inflacije sta dejansko ignorirala, češ da imajo države z visoko gospodarsko rastjo že po definiciji visoko inflacijo. Nekdanji finančni minister, zdaj pa dekan Ekonomske fakulteti v Ljubljani Dušan Mramor je v intervjuju za Sobotno prilogo Dela njun argument ovrgel na primeru Poljske. Ta članica EU je imela v zadnjih štirih letih bistveno višjo gospodarsko rast in nižjo inflacijo kot Slovenija. "Tudi argument, da si lahko privoščimo višje povišanje inflacije zaradi večje produktivnosti, ne drži. Rast produktivnosti v industriji je pri nas enaka kot v Nemčiji, hkrati pa se je od leta 2005 rast stroškov dela po podatkih Eurostata v Sloveniji letno povečala za 5,7 odstotka, v Nemčiji pa povprečno za 0,5 odstotka. Ta razlika v stroških dela ob enakem povečanju produktivnosti pomeni hitro padanje naše konkurenčnosti. Če pa inflacija povzroči še večje povečevanje stroškov dela, je to lahko izjemno problematično. Zato smo zdaj na relativno dobri poti, da gremo po poti Portugalske," je še opozoril.

Bodo napovedani ukrepi zadoščali?

Ključno je seveda vprašanje, ali bodo napovedani vladni ukrepi dovolj učinkoviti za zmanjšanje inflacije. Ne gre zanemariti, da je ravno ta teden prišlo do novega vala podražitev, ki v dosedanje meritve inflacije še ni bil vključen. Mramor o ustreznosti vladnih ukrepih ni prepričan: "Zaveza za znižanje proračunskega primanjkljaja je ustrezen odgovor, kot tudi nadaljevanje acikličnega prilagajanja trošarin. Ostali ukrepi pa ne zadevajo povsem bistva problema, namreč nujno potrebnega povečanja konkurenčnosti v nemenjalnem sektorju oziroma nadzor nad stroški s strani države, kjer ima v tem sektorju vpliv in kjer povečanje konkurenčnosti ni možno." Ob odhodu s finančnega ministrstva je svojemu nasledniku zapustil seznam nalog, ki jih je treba nadaljevati. "Izpostavil sem zmanjševanje stroškov v podjetjih, ki so pod nadzorom države ter povečevanje konkurenčnosti. To delo je sicer zamudno in utrudljivo, a bi ga morali opraviti, če bi se hoteli izogniti sedanji situaciji," pravi Mramor. Eden od načinov, kako krotiti stroške v podjetjih pod nadzorom države je prepoved izplačila trinajste plače. Mramor dodaja, da vlada tudi glede rasti cen hrane ni povsem nemočna: "Vzpostaviti je potrebno močnejšo konkurenco in povečati regulacijo, saj je kmetijstvo visoko proračunsko subvencionirano. Poleg tega je v vladnih rokah določanje uvoznih kvot."

Oster je tudi vodja poslanske skupine Zares, ekonomist Matej Lahovnik. Po njegovem so ukrepi, ki jih je napovedal premier, zgolj kozmetični in ne bodo imeli velikih učinkov, vlada pa je z njimi vse predolgo odlašala. "Vlada se je problema inflacije lotila šele, ko je ta iz ekonomskega prerasel v političnega." Janševa izjava, da razlogi za inflacijo niso sistemske narave, se mu zdi nelogična, "saj je ne nazadnje sam omenil, da je problem nezadostna konkurenca v nekaterih sektorjih gospodarstva. Morebitne tržne anomalije so gotovo sistemski razlog". Meni sicer, da vlada neposrednih vzvodov za preprečitev dviga cen hrane nima, saj se cene na trgu v menjalnem sektorju oblikujejo prosto. Toda hkrati opozarja na vidike, ki ne pripomorejo k večji konkurenčnosti in cenovni vzdržnosti. Eden teh je velika prepletenost kmetijstva, živilske industrije in trgovine. "Nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo je prodajo Mercatorja utemeljevala s tem, da bo cena delnice padla, saj naj bi v kratkem Slovenijo preplavili diskontni trgovci in tako zaostrili konkurenco. To se očitno ni zgodilo, saj se tržni deležni največjih trgovcev v panogi niso bistveno zmanjšali." Kot poseben incestni primer omenja vertikalno integracijo Kmetijskih zadrug z živilskimi podjetji. Opozarja pa tudi na visok delež subvencij, ki so jih deležni proizvajalci hrane v Sloveniji.

Kljub napovedanim ukrepom ima vlada do inflacije še vedno pretirano sproščen odnos. Zdi se celo, da se vlada sploh ne bi odzvala, če ne bi prišlo do napovedi o dramatičnem jesenskem dvigu cen hrane in če se evropski komisar za gospodarske in monetarne zadeve Joaquin Almunia pred tednom dni na srečanju z Bajukom ne bi obregnil tudi ob inflacijo. Da Janša problema ne jemlje dovolj resno, nakazujejo njegove izjave. Ves čas poudarja, da inflacija v Sloveniji ni sistemske narave, saj analize kažejo, da so se cene zvišale le v dveh od dvanajstih kategorij, ki tvorijo merilo inflacije, namreč pri hrani in rekreaciji. "Razlika med gospodarsko rastjo in inflacijo je bistveno bolj ugodna, kot je bila kadar koli doslej, zato ni potrebe po veliki zaskrbljenosti. Inflacijskih gibanj ne podcenjujemo, jih pa tudi ne precenjujemo. Bilo bi zelo napačno, če bi na 3,5-odstotno inflacijo reagirali z ukrepi, ki so ustrezni za desetodstotno inflacijo," trdi Janša. Priznava sicer, da je inflacija v Sloveniji najvišja v območju evra, toda hkrati dodaja, je bila takšna tudi ob vstopu Slovenije v območje evra. S to razliko, da Slovenija danes beleži bistveno večjo gospodarsko rast. "Smo v situaciji, ki je primerljiva z Irsko v času razvojnega čudeža," je samozavesten Janša. Toda če inflacija res ni sistemske narave, zakaj potem vlada sploh ponuja sistemske antiinflacijske ukrepe za njeno umiritev? Če ni krize, zakaj ukrepa?

Janševo izjavo, da so se cene zvišale le v dveh od dvanajstih kategorij, ki tvorijo inflacijo, na laž postavljajo izračuni, ki jih je v avgustovski številki Gospodarskih gibanj objavil Velimir Bole z Ekonomska inštituta v Ljubljani. Bole ugotavlja, da povečevanje rasti cen iz meseca v mesec zajema večji del košare produktov življenjskih stroškov. Tako je junija letos približno tretjina produktov iz košare življenjskih stroškov imela medletno rast manjšo ali enako dvema odstotkoma, kar dve tretjini produktov pa večjo od dveh odstotkov, pri čemer je okoli dve petini produktov imelo medletno rast celo večjo kot štiri odstotke letno. Tudi sprememba medletni rasti cen v obdobju zadnjega leta kaže, da se je kar pri petini produktov iz košare življenjskih stroškov medletna rast povečala za najmanj štiri odstotne točke. "Hitra letošnja rast cen torej nikakor ni omejena le na nekaj ožjih (izoliranih) skupin produktov, kakor ocenjujejo predstavniki nosilcev ekonomske politike," ugotavlja Bole in dodaja, da je v pospeševanju rasti cen vsej prej kot izoliran 'agroživilski pojav', kot na primer trdi nekdanji minister v Janševi vladi Jože P. Damijan. Da pri pospeševanju rasti cen ne gre le za produkte zelene tržnice ali cene nafte, kot je uradno tolmačenje cenovnega dogajanja, kažejo tudi podatki o osnovni inflaciji (ta ne vsebuje sezonskih kmetijskih produktov in energentov). "Očitno je, da osnovna inflacija v Sloveniji sistematično-trendovsko prehiteva osnovno inflacijo v evroobmočju že od sredine leta 2006, na kar smo opozarjali že v januarskih Gospodarskih gibanjih," opozarja Bole.

Nad rastjo cen je zaskrbljen tudi nekdanji predsednik vladnega strateškega sveta za gospodarski razvoj, ekonomist Marjan Senjur. Prepričan je, da sedanja inflacija ni svetovni, temveč lokalni problem: "Razlogi za slovensko inflacijo so v tržni strukturi trgovine, čeprav ni tako zelo monopolna, kot ji nekateri očitajo, ter v velikem povpraševanju, ki izvira iz možnosti kreditnega zadolževanja." Po Senjurjevem mnenju bi letošnja inflacija lahko znašala tudi do pet odstotkov, kratkoročne rešitve pa so v strogem nadzoru cen in stroškov javnih storitev, zaostritvi pogojev centralne banke glede zadolževanja in obnašanju države, ki ne bi spodbujalo inflacijskih pričakovanj.

Iskanje krivca za podražitev hrane

Ker bo letošnja jesen v znamenju podražitev, to po mnenju Mojmirja Mraka z Ekonomske fakultete v Ljubljani pomeni nov pritisk na inflacijo. Sodeč po napovedih dobaviteljev se bo v septembru in oktobru podražila cela paleta osnovnih živil. Najbolj se bosta podražila kruh in pekovsko pecivo, in sicer v povprečju za 20 odstotkov. Pri kruhu se bo najbolj občutno, kar za 43 odstotkov, podražila primorska bela štruca, medtem ko se bodo jelenov, martinov, stoletni in sosedov kruh podražili za deset odstotkov. To pomeni, da bo povprečna slovenska družina za kruh na letni ravni zapravila vsaj 70 evrov več kot doslej. A to je šele začetek. Moka in mlevski izdelki bodo dražji do 46 odstotkov, olja do 42 odstotkov, slaščice do 35 odstotkov, testenine do 32 odstotkov, meso se bo v povprečju podražilo za 10 do 20 odstotkov, jajca in mleko do 15 odstotkov, mlečni izdelki pa do 27 odstotkov. Nekatera od živil so se podražila že pretekli teden, toda pravi val šele prihaja. Poleg tega ne smemo pozabiti, da so napovedane tudi podražitve nekaterih neživilskih izdelkov, na primer igrač, gospodinjske galanterije in kozmetike. Preštevanje pokaže, da je kar štiri petine napovedi dvomestnih. To je ogromno, saj so se cene živil in brezalkoholnih pijač že v preteklih mesecih letošnjega leta povečale za 5,5 odstotka. Dvig cen hrane bo za seboj potegnil tudi val drugih podražitev. Tako o podražitvah že razmišljajo gostinci. V sedanji, za potrošnike prav nič rožnati situaciji se zdi reakcija direktorja vladnega urada za makroekonomske analize in razvoj Janeza Šušteršiča naravnost absurdna. V izjavi za TV je namreč potrošnikom dal naslednji nasvet: "Kot potrošniki se moramo odločiti, ali bomo te podražitve sprejeli, zlasti v gostinstvu. Saj vemo, da obstajajo alternative. Lahko prijatelje povabimo domov, skuhamo večerjo za njih doma, kupimo pivo v diskontu, ga popijemo pred kaminom, namesto recimo v gostilni."

Da bo napovedana podražitev hrane vplivala na inflacijo, ni dvoma, saj hrana pomeni pomemben del košarice življenjskih stroškov. Vprašanje, ki ostaja odprto, pa je naslednje: kdo je kriv za podražitve? Trgovci trdijo, da je razloge treba iskati pri proizvajalcih in dobaviteljih. Podražitve naj torej ne bi bile posledica dvigovanja marž trgovcev, ampak zviševanja cen surovih. Toda po drugi strani podatki kažejo, da se kljub podražitvi surovin hrana v drugih evropskih državah ne draži tako močno kot v Sloveniji. Da se trgovci ne morejo izmikati soodgovornosti za podražitve, je v pogovoru za Delo opozoril agrarni ekonomist Aleš Kuhar: "Visoke marže so posledica moči trgovine, ki je pri nas zelo skoncentrirana. Dobrih 80 odstotkov trga obvladujejo trije trgovci, zato se je pri vseh komentarjih inflacijskih pritiskov treba zavedati, da je maloprodajna cena sestavljena iz proizvajalčeve cene, trgovske marže in davka na dodano vrednost." Pri čemer marže trgovcev v nekaterih primerih presegajo tudi 40 odstotkov. Tako pri kruhu strošek pšenice v povprečju pomeni 8,8 odstotka maloprodajne cene, strošek peka dobrih 25 odstotkov, trgovcu pa gre kar 68 odstotkov oziroma 58 odstotkov, če upoštevamo še retrogradne popuste.

Čeprav vlada krivca za podražitve uradno še išče, je očitno, da trgovcem ne verjame. Minister Andrej Vizjak je pretekli teden po srečanju s trgovci dejal, da so nekatere podražitve tudi posledica zlorab, Janša pa je poudaril, da podražitev ni mogoče opravičevati ne z razmerami na trgu ne s povečanjem cen surovin, saj surovine v večini živil ne predstavljajo bistvenega deleža stroškov. "Največ lahko tu naredi konkurenca," poudarja Janša in opozarja, da je glede na tržne deleže nekaterih podjetij v Sloveniji mogoče oceniti, da je "trgovinski trg v Sloveniji v veliki meri rigiden, načelo konkurence pa ne deluje dovolj". Ker obstajajo informacije, da med največjimi trgovci prihaja do dogovorov pri oblikovanju cen hrane, je vlada pozvala urad za varstvo konkurence, da te informacije preveri in naredi vse za to, da se bo konkurenca dosledno vzpostavljala. Po mnenju ekonomista Igorja Mastena je ta vladni poziv bolj ali manj le zvonjenje po toči. Urad bi morebitno dogovarjanje moral ugotoviti že po svoji strokovni dolžnosti. Če je do zlorabe seveda sploh prišlo. "Čisto mogoče namreč je, da do tega ni prišlo, saj sama visoka marža in monopol ne pomenita, da so se trgovci kakor koli dogovarjali."

Janševo stališče glede vzroka za napovedan dvig cen hrane je zanimivo, saj se je še nedavno v celoti strinjal z oceno Umarja, da na rast cen hrane pri nas skoraj izključno vpliva gibanje cen na svetovnem trgu, torej zunanji dejavniki, ne pa kakšni notranji vzvodi, kot so kartelni dogovori. Vprašanje je, kakšne ukrepe za preprečitev dviga cen ima vlada sploh na voljo. Po mnenju Bogomirja Kovača je v tržni ekonomiji dvigovanje cen razmeroma nemogoče preprečiti, če se ne ukrepa pri koreninah: "Vlada trgovcem ne more preprečiti dvigovanja cen z večjim kartelnim nadzorovanjem, kot obljublja. Edino pravo zdravilo sta spodbujanje konkurence in sistematično spodbujanje odpiranja trgov."

V primerjavi s prejšnjimi vladami ima sedanja še dodatno težavo: na strani gospodarstva nima močnega sogovornika, za kar je kriva predvsem sama, saj je lastnoročno poskrbela za razsutje Gospodarske zbornice Slovenije.