Instantna elita

Bi dr. Janez Drnovšek res rad vladal sam? Brez večinskega volilnega sistema to ni mogoče. Tudi če bi bila prednost LDS res tako velika, da bi lahko vladali sami. Za zdaj imamo še vedno proporcionalni sistem in Drnovšek bo pač moral sestaviti koalicijo. Ta pa bo očitno takšna, kakršno naj bi "povzročil" večinski sistem. Ali pa vendarle ne. To je odvisno od SLS + SKD.

Janez Janša se je sredi tedna najbrž spozabil, ko je rekel, da so odprti za pogovore z Drnovškom. Pred volitvami je kar nekajkrat jasno povedal, da gre SDS samo v takšno koalicijo, v kateri bi imeli z Novo Slovenijo večino. Slab trenutek? Ali pa samo izraz želje po vstopu v vlado, ki se zdi skoraj znanstvena fantastika. Tudi zaradi izjemno visoke cene, ki jo je ob tem napovedoval Janša. Pogajanja tako potekajo predvsem med LDS in ZLSD, ki naj bi dobili tri ministrstva. Še vedno pa menda velja tudi ponudba dveh ministrstev za SLS + SKD. A zakaj toliko truda s snubljenjem SLS + SKD, za katero ni jasno, kdo jo bo vodil in koliko poslank in poslancev bo sploh še imela čez nekaj mesecev. Zakaj v vlado vabiti stranko "pred razpadom"? Dr. Franc Zagožen je bil kljub temu nad Drnovškovo ponudbo vidno razočaran, in vendar Zagožen situacije v stranki tako ali tako ne obvladuje več. Zato se zdi, da bi v vlado, če že, vstopil samo del stranke. Po možnosti brez Zagožna in bratov Podobnik. Vprašanje je seveda, kako velik del in koliko poslanskih glasov bi takšna "frakcija" imela.

Res je sicer, da glasovi Desusa, SMS, SNS in narodnosti v parlamentu po pričakovanjih ne bodo ravno a priori protivladni oziroma bodo dovolj lahko "kupljivi". A pomembnejše je očitno Drnovškovo prepričanje, da (če že ne more "vladati" sam) potrebuje po enega partnerja na vsaki stran, kot protiuteži, kot nasprotnika, ki bi s svojim opozicijskim odnosom vzpostavljala njegovo "nevtralno nadvlado". Da bi vzdrževala njegov imidž človeka - predsedniškega kandidata - sredine. Kakršni koli že so, vsekakor je razlogov za Drnovškovo željo kar nekaj. Bolj nenavadno je, da si, kot pravi Borut Pahor, tudi ZLSD želi v vladi SLS + SKD. Bi bilo tudi ZLSD potem lažje pri neizbežnih koalicijskih usklajevanjih z LDS? Bi bila v takšni vladi SLS + SKD nekakšen naravni zaveznik ZLSD? Na primer pri vprašanjih krčenja socialnih pravic, ki bodo med najpomembnejšimi v prihodnjem mandatu. Najverjetneje ne. Zagovarjanje vstopa SLS + SKD v vlado s strani ZLSD je zato prej ali slej videti predvsem kot znak nesamozavesti stranke.

Sicer pa bo ZLSD pred vstopom v vlado najprej morala v vsakem primeru "pogoltniti" neprijetno korekcijo svojega predvolinega stališča do vatikanskega sporazuma, po katerem naj bi odnose med rimskokatoliško cerkvijo in republiko Slovenijo urejal notranji slovenski pravni red. Težava je, da vladni podpis pod ta sporazum, ki ga je sklenila prejšnja Drnovškova vlada, v mednarodnih odnosih neformalno zavezuje. Glede same vsebine je sporazum tako ali tako na ustavnem sodišču. Ideje o referendumu, na katerem bi se odločali o tem sporazumu, pa še najbolj spominjajo na referendum o volilnem sistemu. A tudi glede tega naj bi se bili LDS in ZLSD sposobni dogovoriti. Ob popuščanju ZLSD seveda. In kje naj bi popuščala SLS + SKD, glede na to, da je tako zelo zaželen partner? Najbrž bolj ali manj povsod, še sploh, če bi šlo samo za manjši del stranke. Mnogi opozarjajo, da bi to lahko pomenilo tudi konec SLS + SKD? Morda. Čeprav je res, da bi v zameno za vstop v vlado dobila možnost vzdrževanja in širjena svoje "elite". To pa ponavadi odtehta vse druge argumente.

Gradnja nove "elite", njeno širjenje in vzdrževanje, je bilo tudi tisto, s čimer se je najbolj intenzivno ukvarjala Bajukova vlada. Vendar je način, na katerega je sedanja vlada opravila še zadnja "nujna" kadrovska opravila, mogoče razumeti tudi kot znak, da sta se tako dr. Andrej Bajuk kot Janez Janša že odločila, da bosta njuni stranki nekaj časa preživeli v opoziciji. Da bi bilo življenje tam lažje, je kadrovski um poskrbel za vezi, ki naj bi v naslednjih letih omogočale tudi SDS in Novi Sloveniji, pa tudi vsaj delu SLS + SKD (tistemu, ki bi se lahko v prihodnosti priključil Novi Sloveniji?), čim večji neposreden vpliv na oblastne strukture. Neprijetno ob tem je, da so bile te zadnje kadrovske "rošade", kot pravi Bajukova vlada, motivirane s kontinuiteto "strokovnosti dela". Slednje je namreč težko razumeti iz ust tistih, ki so še pred nekaj tedni govorili, da je normalno zamenjati tako veliko število državnih uslužbencev, pa čeprav samo za nekaj mesecev.

To je bilo torej to "stvarjenje" nove elite, ki ga je na začetku dela Bajukove vlade obljubljal Janez Janša. Če zunanji politiki z novimi konzuli, vojski z novimi oficirji in državni upravi z novimi podsekretarji dodamo še nekatere sklade in javna podjetja, je rezultat za desnico na prvi pogled pravzaprav dovolj ugoden. Vendar je kljub temu težko reči, da bo to desnici opazno olajšalo pot do zmage na naslednjih volitvah. Za uspeh pač ni pomembna samo "elita", ampak tudi to, kakšna je in kakšne metode uporablja.