Začasni Kosovar

Dr. Bernard Kouchner, "star mednarodni maček", glava Unmika - Začasne administrativne misije Združenih narodov na Kosovu, pravi, da je bolje, da mu kosovski Albanci in Srbi zaupajo. Brez zaupanja bi bilo težko upati na boljšo prihodnost na Kosovu. In stvari se na Kosovu spreminjajo na bolje, čeprav počasi, korak za korakom ... Življenje postaja normalno.

Nekatere stare nerešene težave ostajajo, predvsem nenavaden diplomatski kompromis - neživljenjska resolucija Združenih narodov št. 1244, ki je bila sprejeta 10. junija 1999 in s katero je bila potrjena kosovska mednarodna misija in ohranjena formalna jurisdikcija Zvezne republike Jugoslavije nad pokrajino. Ostaja tudi veliko vprašanje, kako se bo kosovska zgodba končala. Albanci so prepričani, da z neodvisnostjo, ne glede na to, da v Srbiji ne vlada več osovraženi Slobodan Milošević, Srbi, da bo Kosovo, vsaj formalno, tudi v prihodnje ostalo pod njihovo oblastjo.

Dr. Bernard Kouchner na Kosovu spretno vijuga med lokalnimi balkanskimi politiki, dobro pa se znajde tudi v večjih in pomembnejših diplomatskih salonih, ko in kjer se odloča o usodi Kosova.

Kaj menite o položaju na Kosovu po tem, ko je bil Slobodan Milošević odstavljen z oblasti v Zvezni republiki Jugoslaviji?

Položaj je boljši, res je boljši. Toda gospodu Vojislavu Koštunici moramo dati nekaj časa ... Seveda, demokratične spremembe v Beogradu so priložnost za začetek pomembnega dialoga z oblastmi Zvezne republike Jugoslavije, ki bo pomagal njihovi, pa tudi moji vsakodnevni politiki na Kosovu. Torej, jaz čakam ...

V eni od nedavnih izjav za javnost ste dejali, da bi moral novi jugoslovanski predsednik, gospod Vojislav Koštunica, osvoboditi nezakonito zaprte Albance, ki so še vedno v zaporih v Srbiji.

Seveda, da! Za to obstajata dva razloga. Prvič, verjamem, da je to nujno, in nekajkrat sem že predlagal oblastem Zvezne republike Jugoslavije, s pomočjo gospoda Vukičevića, našega dobrega veleposlanika, da bi izpustili obtožene zapornike in jih poslali na Kosovo, kjer bi morala biti opravljena preiskava, večkrat, če je treba ... Zakaj? Prvič, tukaj je tisoč albanskih zapornikov, ki so bili izpuščeni za določen znesek. To ni samo nepravično, to je nezakonito, a recimo le, da je zelo težko sprejemljivo. Samo družine, ki imajo denar, so svojim ljubljenim lahko vrnile svobodo. To ni zakon, gospod Koštunica je pravnik ... Toda tu ni šlo za spoštovanje zakonov, šlo je le za denar. Plačali so, da so bili njihovi ljubljeni izpuščeni. To je prvi argument ... Kaj pa je s tisoč drugimi?

Drugi razlog, zaprti Albanci so večinoma, ne bi rad prejudiciral, nekateri izmed njih so obtoženi za vojne zločine, ti bi morali na sodišče, toda pravim, večina jih je bila aretirana na ulicah, na domovih, v posteljah, le zato, ker je bil izdan takšen ukaz vojski in policiji, natančno poznam primer iz Đakovice. Bili so obsojeni za kolektivno krivdo, to je v nasprotju s spoštovanjem človekovih pravic po vsem svetu. Na primer, zadnjič je bilo v Nišu triindvajset ljudi iz Đakovice obsojenih na skupaj več kot tisoč let zapora. To ni pravo, to ni pošteno in je škandalozno. Najprej sem njihovo izpustitev zahteval od prejšnjega jugoslovanskega predsednika, gospoda Slobodana Miloševića, zdaj moram isto zahtevati od gospoda Vojislava Koštunice.

Ko ste zahtevali, da gospod Koštunica izpusti protipravno zaprte Albance, so Srbi zahtevali, da mora biti rešeno vprašanje tisoč pogrešanih Srbov ...

Ali kdorkoli bere, kar sem povedal na Kosovu v zadnjih šestnajstih mesecih? Ko govorim o protizakonito zaprtih Albancih, reči moram, da mi je žal, toda ti so v Srbiji, ne tukaj. Sam sem absolutno pripravljen odpreti vrata tukajšnjih zaporov, to sem že storil, vsem srbskim pravnikom, ki bi radi prišli in si ogledali posamezne primere. Ponudil sem jim, naj tukaj preučijo stvari. Vsaka preiskava je odprta za vse, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami ali kakšnimi drugimi humanitarnimi vidiki. O protizakonito zaprtih, o katerih govorim, pa je treba povprašati srbske oblasti.

Pogrešani ..., ko rečem pogrešani, mislim na oboje, na Srbe in na Albance. Od vladike Artemija boste slišali, da sva se strinjala, ampak na žalost nimava nikakršnih informacij o pogrešanih, ne s srbske in ne z albanske strani. Družine pogrešanih zavračajo zgolj domneve, tako da se morajo preiskave nadaljevati, tudi za Srbe. Nikoli, res nikoli nisem spraševal le za Albance. Tukaj smo odprli center za obe strani, skupaj z Rdečim križem in Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce. Vsi delamo za obe strani. Pogrešani in protizakonito zaprti ne pomeni isto. Protizakonito zaprti so v zaporih v Srbiji, o njih moramo torej povprašati srbske oblasti.

Na srečanju v Luksemburgu ste dejali, da boste, če vas bo gospod Koštunica povabil, odšli na obisk v glavno mesto Jugoslavije. Ste že prejeli povabilo?

Ne vem, kdaj bom odšel v Beograd. Če me bo gospod Koštunica povabil, bom šel. Toda tega doslej še ni storil. Na Kosovu imam veliko obveznosti, toda pogovore moramo začeti, morajo se začeti pogovarjati z Unmikom. Jaz sem pripravljen.

Ste v Luksemburgu nasprotovali odpravi ukrepov, ki veljajo za Zvezno republiko Jugoslavijo?

Nikoli nisem bil proti odpravi sankcij. V Luksemburgu sem dejal: Hočete odpraviti ukrepe, toda, prosim, hkrati jim predlagajte, naj izpustijo zaprte Albance. Osebno sem proti sankcijam, saj mislim, da niso učinkovite. Izpustitev protizakonito zaprtih ni bila pogoj. To sem ponudil kot načrt za prihodnost. To je moja dolžnost. Toda, prosim, ne mislite, da sem zahteval le izpustitev protizakonito zaprtih ali pogrešanih Albancev. To je bila moja prošnja Srbom, saj so Albanci v srbskih zaporih. Torej to ni bil pogoj!

Kako vplivajo demokratične spremembe v Beogradu in Jugoslaviji na kosovske Srbe in Albance?

Sprejel sem predstavnike obeh lokalnih skupnosti. Vsi se navdušujejo nad spremembami in so bili veseli začetka demokracije. Mogoče, ker pomeni demokracija pot v prihodnost. Strinjajo se z gibanjem v Beogradu, ampak nekateri Albanci so bili zaskrbljeni, saj je gospod Koštunica močno podpiral nacionalizem in nasprotoval avtonomiji Kosova, ki jo je pokrajina imela po ustavi iz leta 1974. Vsi pa se strinjajo, da je to dobra priložnost za začetek pogovorov. Predvidevam, da Albanci domnevajo, da bo zanje poslej teže. Nekateri albanski predstavniki so bili zaskrbljeni, ker je bil gospod Zoran Đinđić vpleten v vojno v Bosni. In dejansko so se bali pozicije gospoda Koštunice, saj je nasprotoval Slobodanu Miloševiću, ker je ta izgubil Kosovo in izgubljal Črno goro, ne ker bi hotel Črni gori in Kosovu pomagati. Nisem njihov predstavnik, torej ne morem govoriti v njihovem imenu, res pa je, da so bili zadovoljni s spremembami, toda sodili bodo po dejanjih, teh pa za zdaj še ni.

Ali bo zmaga gospoda Koštunice olajšala vaše delo, delo Unmika in mednarodne skupnosti na Kosovu?

Upam, da bo. Najprej se mora spremeniti obnašanje ljudi. Danes zjutraj, na slovesnosti ob prevzemu in izročitvi tukajšnjega Kforjevega poveljstva, so bili skupaj vsi, vodje lokalnih Srbov in Albancev. Ozračje je bilo drugačno, bolj odprto. Rexhepi in Ivanović, tudi drugi so bili bolj odprti in prijazni. Spreminjajo se, toda počasi. Ne morete pričakovati čudežev. Ljudje še vedno trpijo, še vedno se odpirajo množična grobišča, ljudje še vedno živijo v žalosti. Pri mirovnih operacijah je normalno, da trajajo več generacij ...

Po resoluciji Združenih narodov št. 1244 se lahko določeno število, natančno manj kot tisoč, oboroženih jugoslovanskih vojakov in policistov vrne na Kosovo ...

Ne, nočem, da pošljejo enote! Nočem nove vojne! Vsi drugi deli resolucije so implementirani, zakaj govorite o edinem delu, ki ni ...

Sprašujem, ali je to mogoče?

Ni mogoče!

Zdaj je predsednik Zvezne republike Jugoslavije gospod Koštunica. Kaj, če se bodo v Jugoslaviji zgodile velike demokratične spremembe ... Po letu ali dveh, ali bo to mogoče takrat, Srbi bodo zagotovo vztrajali?

Če se jugoslovanski vojaki in policisti vrnejo na Kosovo, kot je zapisano v resoluciji Združenih narodov št. 1244, bodo pobiti. Mi bi morali te sile zavarovati s številnimi mednarodnimi vojaki, to pa je nesmiselno. To ni mogoče. Tega ne zavračam samo jaz, to zavrača Kfor, to zavračajo vsi ... Resolucije št. 1244 ne moremo implementirati v enem dnevu. Izpolnjenih je bilo veliko stvari. To je dolg proces. Vrnitev jugoslovanske vojske in policije ni mogoča. Ponovno bi se kopali v krvi. Mi tukaj smo odgovorni za mir in vzpostavitev varnosti, ne pa za vojno. Če se razmere spremenijo in upam, da se bodo, potem bomo videli. Ne vem.

Spremenijo v kakšnem smislu?

V smislu odpiranja ljudi, mislim odpiranja človeškega duha, v umetnosti ... Začetek dialoga in odpiranje mej, povsod, ne samo odpiranje mej med državami, ampak mej med ljudmi, njihovimi nazori, začeti mirovni proces.

Mislim, da mirovni proces na Kosovu potrebuje komunikacijo med lokalnimi Srbi in Albanci, a doslej nič ne kaže, da bi ti začeli komunicirati.

Stvarnost je, da niso komunicirali stoletja. Niso komunicirali ne v šolah ne na univerzah, nikjer. Ignorirali so drug drugega. Skupaj so živeli trinajst stoletij in niso komunicirali, pač pa so se bojevali. V Bosni je bilo drugače ... Dajte upanju realen čas. Zgodilo se bo. Kdaj, tega ne vem. Na Cipru še vedno iščejo pogrešane ljudi, po petindvajsetih letih. To je stvarnost mirovnih operacij, trajajo ... Na Severnem Irskem vračajo orožje zadnjih trideset let. Kosovski zaščitni korpus je vrnil okoli 10.000 kosov različnega orožja. Na Kosovu bo bolje, toda tukaj so stvari, ki jih bo še treba narediti.

Dejali ste, da skupnosti nista komunicirali več kot trinajst stoletij. Kako dolgo bo torej ostala mednarodna misija?

Ne vem, dovolj dolgo, da spremeni ljudi, da ji uspe. Ne zame, pač pa zanje ... Mednarodna skupnost ... Za mednarodno skupnost, demokracijo ... Mirovna operacija traja eno generacijo, okoli dvajset let. Ni druge poti.

Zakaj na severnih kosovskih mejah, kjer živijo Srbi, na meji proti Srbiji, ni na novo vzpostavljenega carinskega nadzora, na vseh drugih kosovskih mejah pa je?

To je zelo težko. Prizadevamo si za to. Toda to niso carine, pač pa davki. Blago moramo obdavčiti. Zakaj? Ker potrebujemo denar za kosovski proračun. Torej, davke pobiramo na črnogorski in makedonski meji in tudi na tej meji, ki dejansko ni državna meja, le meja pokrajine, bomo morali pobirati davke. Toda ljudem bomo morali pojasniti, da to ni zaradi privida neodvisnosti, težave so z obdavčitvijo cigaret in blaga, ki prihaja v pokrajino in izstopa iz nje ... Da, to bomo morali narediti, vendar ni preprosto. To je že narejeno na makedonski in črnogorski meji, to sta drugi državi. Korak za korakom uresničujemo stvari. Ne gre za projekt carin, pač pa obdavčitve blaga.

Kaj mislite o predvolilnih kampanjah za lokalne kosovske volitve? So demokratične? Imamo stare in nekaj novih političnih strank ... Nekatere nove stranke so ustanovili nekdanji poveljniki OVK (Osvobodilne vojske Kosova ). Je to O. K.?

Da, to je O. K. To, odhod v politiko, je edini način, da ustavimo vojno. Enako je bilo v moji domovini. Tito je naredil tako. Po vojni je imel stranko, bil je "lucky one", pred tem je bil "freedom fighter". V moji domovini je bilo enako. Tako je bilo v Italiji, povsod je tako, to je normalen proces. Ramush Haradinaj, Hasim Thaci in Naim Maloku absolutno ne mislijo enako, nekateri so zmerni, drugi so skrajneži. Svobodni so. Tukaj je več kot pet tisoč kandidatov, več kot tisoč petsto med njimi je kandidatk, to je velik demokratičen napredek. Žal Srbi najprej niso hoteli kandidirati in zdaj ne morejo voliti. V Leposaviću se je zgodilo, da so ljudi, ki so se želeli registrirati, surovo ustavili Miloševićevi in Ivanovićevi privrženci. Žal mi je. Volili bodo prihodnjič. Žal mi je, da imamo omejitev za registracijo, toda volili bodo prihodnjič. To je dolg proces.

Kakšna bo po vašem rešitev kosovskega vprašanja v prihodnosti?

Izbrati, spoznati stvari, ustaviti proces prohibicije, ne biti izoliran, ne živeti v srednjeveškem dvorcu. Zdaj smo na začetku enaindvajsetega stoletja v Evropi. Nemčija in Francija sta potrebovali petdeset let, to je dolg proces. Po drugi svetovni vojni je bilo nemogoče misliti, da se bodo grozote ponovile, pa so se. Edina pot je politični proces. Rešitve le za Kosovo ni, to je moj osebni pogled, ne Unmikov, Kosovo bi moralo postati del procesa, kakršen je potekal v Evropi. Najprej se morajo začeti pogovarjati s Srbi, nemogoče je imeti le črno luknjo, kakršno smo imeli v Miloševićevi dobi. Treba se je pogovarjati in začeti proces tam, kjer so skupni interesi, prek gospodarstva, z odpiranjem meja, s svobodno trgovino, kot že poskušamo. Od njih je odvisno, ali se bodo pridružili nekakšni jugovzhodni evropski uniji ali bodo ostali v konfederaciji z Zvezno republiko Jugoslavijo. Ne vem, to je odvisno od njih. Najprej mir, znebiti se moramo velikega sovraštva med skupnostma. Kot sem že omenil, sem se večkrat sestal z veleposlanikom Vukičevićem, toda Milošević je vse hromil. Mi bomo resno zgrabili novo priložnost z Zvezno republiko Jugoslavijo. Seveda razumem zahtevo gospoda Koštunice po vrnitvi Srbov, toda to je isto. Že od samega začetka želimo, da se Srbi vrnejo, in okoli tisoč petsto se jih je vrnilo, a to ni dovolj. Ne da ne maramo te dežele, toda ne moremo sprejeti vrnitve Srbov, če ni ustreznih varnostnih razmer. Srbi se tukaj ne morejo sprehajati po ulicah, nimajo še svobode gibanja in mi moramo najprej ustvariti varnost za njihovo vrnitev. Začeli smo obnovo v srbski vasi, ki jo je omogočila Francija, v drugi jo je omogočila Nizozemska, imamo velik načrt za vrnitev Srbov, toda trajalo bo dolgo. Ne moremo sprejeti sto tisoč Srbov ta trenutek, to bi ponovno povzročilo nasilje. Pri Albancih moramo zgraditi zaupanje, vračanje Srbov bo težavno. Začeti bomo morali dialog in posebej poudariti moreče vprašanje - vprašanje pogrešanih. Če so mrtvi, moramo to povedati. Družine bi jih rade pokopale, to je del tradicije. To je naša naloga. Prezgodaj je govoriti o ponovnem utrjevanju zaupanja, najprej moramo govoriti o sožitju.

Kakšne so po vašem varnostne razmere zdaj?

Nezadostne, seveda! Število ubitih se je zmanjšalo, tudi ugrabljenih, ropov itd. je manj. Še vedno imamo od dva do štiri, lahko tudi več umorov na teden. Odkar se je začela volilna kampanja za lokalne volitve, se je etnično in politično motivirano nasilje zmanjšalo. Žal je v Obiliću včeraj eksplodirala mina in umrl je Srb ... Ko smo prišli, se je tukaj zgodilo petinštirideset umorov na teden. Ne moremo zavarovati vseh Srbov, ne moremo spremljati vseh posameznikov kot sence, spremeniti moramo obnašanje ljudi. To pomeni, da moramo zgraditi zaupanje, ponuditi moramo sožitje, ponuditi moramo demokracijo. Demokracija je velik korak. Če bodo konec oktobra izpeljane volitve, bo to velika sprememba.

Prejšnji mesec smo začeli kampanjo strpnosti v šolah, zajela je vse kosovske učence ... Kampanjo strpnosti gradimo z vsem, kar uporabljamo pri mirovni misiji. Po volitvah bo izpeljana kampanja za odrasle. Imamo veliko registriranih mednarodnih nevladnih organizacij, albanskih nevladnih organizacij za človekove pravice itd. Spreminjanje ljudi - kako mislite, da nam je po tridesetih letih uspelo spremeniti Libanon. Bilo je tisočkrat huje kot tukaj, a so se spremenili.

Šolski sistem na Kosovu je bil pred vojno, milo rečeno, zelo slab. Dober šolski sistem je bistven za vzpostavitev normalne družbe. Kaj je s šolami, ali spreminjate stvari ali gradite nov izobraževalni sistem?

Spremenili bomo učbenike, zgodovino, naredili bomo to. Del šolske literature je že bil zamenjan, žal le za Albance. Kaj je s Srbi, z Bošnjaki, Romi ...? Da, šolski sistem moramo spremeniti, spremeniti moramo mentaliteto učiteljev ... Toda verjemite, stvari se spreminjajo. Včeraj smo odprli novo šolo v bližini Kosovega polja. Šola je bila polna ljudi s podeželja, to je popolnoma novo, poklicati v šolo starše otrok in z njimi vzpostaviti stik. Ljudje tega še ne poznajo, zadnjih deset let so imeli vzporedni šolski sistem. Delali so v votlinah, otroci so se učili v kleteh. Zdaj petindevetdeset odstotkov šoloobveznih otrok obiskuje osnovno šolo, nekateri hodijo na srednje šole, univerzo. To je čudo, naredili smo veliko. Zahtevate, da spremenimo Balkan v enem letu.

Ste zadovoljni z narejenim?

Nikoli nisem zadovoljen. Ni pomembno, ali sem zadovoljen ali ne. Naredili smo, kot smo najbolje znali in mogli, toda to ni dovolj. Veliko potrebnih stvari nam ni na voljo, nimamo dovolj policijskega osebja ... A zdaj je KPS (Kosovo Police Servis) sestavljen iz pripadnikov vseh skupnosti. Imel sem govor na policijski akademiji za deveto generacijo slušateljev in zdaj imamo 2249 lokalnih policistov, deset odstotkov je Srbov. Imamo dve multietnični strukturi: gasilce in policijo. Morda zaradi specifične atmosfere in potrebe po disciplini v teh službah ... Nisem Kosovčan, sem le začasni Kosovčan.

Ali drži, da po lokalnih volitvah odhajate s Kosova?

Ne vem, ne vem ... Ne odhajam ...