Univerzitetno izobraženi analfabeti

Samo ob čisti vodi verjetno ne bi mogli zdržati tako dolgo, morda bi bili že mrtvi. Vsaj sol, vitamini in minerali, pa tudi sladkor so nujni za ohranjanje telesnih funkcij.

Pri postu so ledvice desetkratno obremenjene. Pri presnovi se izločajo različni strupi. Samo z vodo telo teh strupov ne more nevtralizirati. Po približno tridesetih dneh se mi je prvič zgodilo, da nisem mogel dobro opravljati dela, s precejšnjo težavo sem predavanje, ker sem pač že začel, tudi končal. Do takrat sem užival samo vodo, potem sem uvedel kozarec svežega soka na dan in to me toliko podpre, da lahko še delam. Moj namen je opozoriti na probleme, pri tem pa hočem čim dlje normalno opravljati svoje pedagoško delo, da ne bi zaradi mojega protesta imeli težav študentje. Zato sem se odločil, da bom s sokovi malce podaljšal obdobje, ko to fizično še zmorem. Kakšnih posebnih mineralnih dodatkov ne uporabljam, med sprehodom pri skladišču soli pa včasih z oslinjenim prstom poberem zrnce soli in ga pojem.

Med gladovanjem ste izpeljali tudi opozorilni pohod - peš v Ljubljano. Takrat še niste uživali sokov?

To je bilo od 18. do 21. oktobra. Takrat sem pil sokove in mineralne dodatke, ker sem se pač bal, da sicer pohoda ne bi zmogel do konca izpeljati.

Ali vam kdaj pridejo na misel kakšni zrezki ali čufte?

Ne, to ne, s tem nimam težav ...

Gandhijev zgled se je na Slovenskem od leta 1971 večkrat zlorabljal, pogosto za neupravičene osebne zahteve. Gladovanje kot družbena akcija se zato v očeh javnosti že sprevrača v komedijantstvo. Vi ste se vseeno odločili za ta način protesta.

Nimam drugega sredstva. Ko sem v letih 1992 in 1993 spoznal, da pri nas ni pomembnejših socioloških skupin, ki bi bile pripravljene kaj storiti za razvoj, sem se sprva odločil za umik v lastno ustvarjalnost. Leta 1998 pa sem uvidel, da me nemoč ne opravičuje - da sem sokriv, če zlo napreduje, pa nihče ničesar ne stori. Takrat mi je postalo jasno, da mi je gandhijevski princip zelo blizu: "Če nisi pripravljen za svojo vest narediti tudi skrajnega koraka, pač ne boš dosegel notranjega miru."

Kaj konkretno hočete doseči z gladovanjem?

Moj prvi cilj je opozoriti na ključno funkcijo, ki naj bi jo imela univerza v naši družbi, to je razvojno, inovativno funkcijo. Visoko šolstvo ima skupaj z državno upravo 90 odstotkov doktorjev znanosti, le 10 odstotkov jih je v praksi. To so nenormalne razmere, v tujini je razmerje povsem drugačno. Če mi, univerzitetniki, odpovemo na tem področju, bo Slovenija na kolenih. Smo na dnu evropske lestvice, kar zadeva inovacije; 70 odstotkov podjetij bo propadlo, ko bodo morala poslovati v razmerah evropske konkurence. To pomeni prodajo podjetij, nacionalno odvisnost od tujine. To se že dogaja - v nekaterih naših podjetjih vodstvo govori v tujem jeziku. Sedaj nas tujina kreditira, ti krediti gredo v beton (kot pravi Sočan), ustvarja se kratkoročna konjunktura, ki zagotavlja socialni mir. Kaj bo na daljši rok, pa kot da nikogar ne zanima.

V tujini politiko in volilce konkurenca sili k podpiranju inovativnosti. Pri nas je industrija, ki potrebuje znanje, praktično v zatonu. Razvija se trgovina, predvsem s tujim blagom. Ta veliko znanja ne potrebuje. Močan je državni sektor, v birokraciji pa potrebujejo zgolj diplome in ne znanja. Univerza naj bi bila prosvetljena institucija, zato bi morala sprejeti izziv in dati razvojno pobudo, naredila pa je prav nasprotno. Učitelje s svojimi normativi za napredovanje sili v teorijo in objavljanje v tujini, kar pomeni, da ima od tega kakšno korist kvečjemu tujina.

Torej bi se morala univerza bolj navezati na prakso?

Vsekakor. Ampak to, kar sem prej omenil, je šele manjše zlo - hujše je, da se je univerza usmerila v izredni študij, ki je na tem monopolnem trgu zelo donosen; za birokratske položaje so diplome pač pomembne. Ker po znanju ni povpraševanja, ga tudi učiteljem ni treba dajati. Šolnine so visoke, dobički so celo več kot 50-odstotni, če je študij množičen, to pa dejansko je. Takšen izredni študij povleče za sabo rednega, na izpitnih rokih se pojavljata obe vrsti študentov, za oboje moraš imeti enak kriterij. Zato se kriterij niža tudi pri rednem študiju. Programi so siromašnejši, saj laboratorijske vaje izključujejo kot nepotrebne, da se lahko izvaja izredni študij. Tako se izobrazbena sestava samo formalno izboljšuje, delijo se diplome. A ko bomo prišli v Evropsko skupnost, bomo opazili, da imamo neizobražene kadre.

Pa je vse to zadosten razlog za tako radikalno akcijo?

Navedel sem bistvo problema. Nanj smo trije kolegi tukaj opozarjali že od septembra 1998, želeli smo spodbuditi akcijo univerze, pristojnih ministrstev in drugih, da se uredi izredni študij, kakršnega Evropa pravzaprav ne pozna. Univerza pa je namesto tega storila samo to, da sta bila dva kritika razmer (Zohil in Prijonova) odrezana od možnosti pedagoškega dela. Prijonova je sicer še zaposlena, Zohil pa je izgubil tudi službo. Oktobra 1998 je senat naše fakultete zahteval od dr. Zohila, da se javno opraviči zaradi objave podatkov o "superučiteljih", ki so formalni nosilci celo 18 predmetov, in je pooblastil dekana, da uvede disciplinski postopek. To represivno ravnanje je na izredni seji senata FPP 12. marca lani dobilo značilnosti programske usmeritve - prorektor Vižintin je v moji prisotnosti zagrozil, da bo vsakega, ki bo javno kritiziral univerzo, osebno dal na disciplinsko. Represivnost je opazna tudi v postopkih za habilitacijo omenjenih dveh učiteljev, saj je bilo negativno mnenje med drugim utemeljeno s tem, da sta v člankih kritizirala fakulteto.

Kaj bi bilo po vašem treba storiti?

Moja konkretna zahteva je, da je treba v doglednem času začeti aktivnosti za normalizacijo izrednega študija in za odpravo nezakonitosti (tudi pri rednem študiju se pojavlja nezakonito opuščanje pedagoških normativov). Zlasti pa zahtevam, da se odpravi sankcioniranje pravice govora. Da se izrečene grožnje prekličejo, za začete disciplinske postopke pa sprejme moratorij, ker je o neustavnosti teh postopkov že obveščeno tožilstvo in je treba počakati, da se najprej konča postopek tam. Oba učitelja sta bila disciplinsko preganjana zato, ker nista hotela še naprej nezakonito izvajati pedagoškega procesa. Prej sta dolgo opozarjala na to. Nista bila habilitirana v roku, v enem primeru je zavlačevanje trajalo celo dve leti. Zato pač nista hotela podpisati ocen iz fizike, ker za to nista zakonsko pristojna in bi s tem ogrozila veljavnost izpitov. Predavanja sta sicer opravljala, toda zato, ker sta dobila delovni nalog, ne po svoji volji. Če bi odklonila, bi takoj dobila knjižico, ker bi bila to hujša kršitev delovne obveznosti. Opravila sta tudi izpite, z vpisom ocen pa bi sprejela osebno odgovornost za nezakonitost, zato tega nista storila. Vse navedeno je bilo predstavljeno v moji ovadbi tožilstvu.

Zaradi povezave s konkretnimi primeri (Zohil, Prijonova) so morda videti vprašljiva vaša načelna izhodišča?

V primeru Zohil-Prijonova sem se odločil za akcijo, ne da bi se posvetoval z njima. Dolgo ju že poznam, vendar imena tu niso pomembna. Ne zanima me, ali si Zohil, ki je izgubil službo, to službo še želi ali morda tudi ne. Tudi me ne zanima njegova civilnopravna možnost urejanja zadev. Gre za načelo, ker je bila tu ustavna pravica svobode govora dokazano kršena.

Ste povsem prepričani, da redne poti za reševanje teh vprašanj ne delujejo?

Vse možne poti sem izkoristil. Že maja lani sva z dr. Zohilom dala prvo prijavo javnemu tožilstvu, a še do zdaj ni razčiščena. Kršenje pravice govora sem prijavil osebno junija letos, avgusta sem urgiral pri generalni tožilki, pri ministrstvu in pri predsedniku državnega zbora. Z vsem tem ni bilo nič. Junija sem pisno pozval senat univerze, naj izglasuje nezaupnico rektorjevi skupini zaradi kršenja svobode govora. Izjava oziroma grožnja prorektorja Vižintina je bila večkrat objavljena, pa je nihče ni zanikal. Kasneje je praksa pokazala, da se to dejansko uporablja. Senat univerze tega ni obravnaval, vsaj uradno ne. V istem času sem pozval vse senate in študentske svete vseh fakultet univerze, da se opredelijo do tega vprašanja. Odziva ni bilo. Novembra lani sem dvakrat - drugič priporočeno - poslal 35 študentskim svetom vseh visokošolskih institucij besedilo Civilne pobude o zakonitosti visokošolskega študija, pa nisem dobil niti enega odziva. Od decembra 1998 pišem ministru in drugim državnim organom, dobil pa sem samo en pisni odgovor - že med sedanjim postom - in en obisk z ministrstva, prišel je državni sekretar Medveš. Ugotoviti sem žal moral, da formalne poti ne vodijo nikamor.

Govorite tudi o korupciji. Gre za vaše osebno videnje razmer ali imate za to trditev empirično podlago, dokaze?

Podkupovanje v visokem šolstvu sem obravnaval v dveh člankih, nekaj je bilo objavljeno tudi v Mladini. Razmere, v katerih znanje ni pomembno, ko so pomembne le diplome, so idealne za podkupovanje. Vsebinsko gre za podkupovanje, kadar koli učitelj da pozitivno oceno, ne da bi za to zahteval in tudi dal znanje. To se sedaj dogaja sistematično. Ministrstvo za šolstvo dopušča izredni študij, ta pa zmanjšuje zahtevnost študija. Gledano socio-ekonomsko gre za korupcijo z vrha. Ministrstvo nima težav z zagotavljanjem denarja, univerzitetniki pa na trgu dobro služijo. Kjer zakonski normativi - maksimalno število študentov v skupini, habilitirani učitelji - niso upoštevani, se da izmeriti, da je kakovost že pod ravnjo, ki jo zahteva zakonski minimum, in globoko pod ravnjo, ki jo potrebujemo za spoprijemanje s svetovno konkurenco.

Kako pa bi to lahko presegli?

To je kompleksno vprašanje, ne gre za eno šolo, gre za celoten sistem. Vsekakor je treba obrniti tok. Namen moje radikalne akcije je, da spodbudi vsaj prvi korak k temu. Če dopustimo, da univerza med 1500 učitelji onemogoči edina dva, ki kritično opozarjata na problem, se znotraj avtonomne univerze ne morejo oblikovati sile, ki bi bile pripravljene kaj storiti. Najprej je treba omogočiti, da se sploh lahko svobodno govori.

Javnost se je sicer odzvala, vendar pa je videti, kot da se z vašim mnenjem ne strinja kaj dosti ljudi. Pričakovati bi bilo, da bodo vaši somišljeniki v akademskih krogih - če jih je kaj - to akcijo uporabili kot iztočnico za svoj angažma ...

Če sem sam, pač nisem kriv. Grem svojo pot, seveda pa sem odprt za vsako sodelovanje, ki bi vodilo k odpravi dekadence in v okvire zakonitosti. Postati moramo družba inovativnega konsenza. Tak širok družbeni konsenz so v razvitih in naprednih deželah že dosegli. Pri njih je to razmeroma lahko, so pod pritiskom tuje konkurence in je vsem jasno, da gre za preživetje. Pri nas se lahko za zdaj še živi na star način, zato bi bil prvi korak k temu vsaj doseganje konsenza in sodelovanja med pokončnimi ljudmi, ki imajo vizijo.

V bistvu je vaša akcija namenjena predvsem študentom, očitno pa so slovenski študentje dokaj brezbrižni do tega vprašanja.

Leta 1998, v času, ko se je že očitno pripravljalo sekanje glav na šoli, sem dobil vabilo študentske organizacije FPP učiteljem, naj se pridružimo absolventskemu izletu na Kreto. V vabilu je pisalo, da so bari na trajektu dobro založeni in da je cilj izleta kraj, kjer letujejo Švedinje. Tedaj sem pomislil: "Če mi kot učitelju v dvajsetih letih poučevanja ni uspelo dobiti toliko vpliva na življenjsko usmeritev študentov, da bi njihova vizija delovanja v svobodnih trenutkih segala nad raven polnega bara in Švedinj, sem pogorel, sem odpovedal kot učitelj in pedagog."

Tako radikalna akcija - napoved gladovanja do smrti - je vsekakor šokantna, zato je ob njej marsikdo zbegan. Ljudje bi se lahko bali, da bodo s podporo vam postali sokrivi, če bi se stvar nesrečno razpletla.

Nisem računal na široko podporo javnosti. Ko sem napovedal gladovno stavko, je šlo za dialog s tremi oblastnimi organi: ministrstvom, javno tožilko in predsednikom državnega zbora. Vsak od teh ima pristojnosti pri varstvu zakonitosti. Tu ne gre za obsežne premike, ampak za uravnovešanje tehtnice: moje življenje za pravico govora. V bistvu malenkostna zahteva, vendar bi izpolnitev te zahteve pomenila prvi korak k zavedanju o celotni problematiki univerze. Pravzaprav me je presenetilo, da je odziv javnosti tolikšen, kot je. Nastopili so posamezniki in skupine, društva, tudi s pedagoškega področja, ki jih je ta akcija spodbudila, da so povedali svoje.

Torej se je akademska srenja vendarle razgibala?

Ne, ne gre za akademsko srenjo. Podprli so me Učiteljska zbornica iz Ljubljane, Obalno društvo pedagoških delavcev, Klub katoliških intelektualcev Obale, mnenje je samoiniciativno izoblikoval tudi SVIZ. Tu so še številni posamezniki, odgovorni ljudje, ki se oglašajo, nekateri so na svojo pobudo pripravili zbiranje podpisov v podporo moji akciji. Tudi mediji korektno poročajo. Glede akademskih krogov pa je treba upoštevati, da v prejšnji državi inovacije niso bile potrebne. Tedanja akademska srenja je bila navajena na to. Dandanes je položaj še morbidnejši, saj je možno celo dobro služiti brez inovacij. Prej so bili reveži, zdaj so ti reveži prišli do denarja. Seveda ne vsi, to je opazno predvsem na nekaterih fakultetah in visokih šolah. Poslovnih profilov imamo največ v Evropi, tudi to je eden od vidikov dekadence našega visokega šolstva.

Mar ni v vašem stališču opaziti tudi nekakšnega napuha v smislu:

To vprašanje me vedno spremlja. Ko naletim na težave, najprej samega sebe vprašam, kje sem ga polomil. V prijavi javnemu tožilstvu sem na prvem mestu obtožil sebe, ker sem dejansko tudi sam delal nezakonito. Nisem kakšen "pravičnik", ki bi sodil drugim. Imam pa odnos do svoje vesti. Za mano je 25 let strokovnega dela od tedaj, ko sem, še študent, objavil prvo protestno pismo glede slabe kadrovske politike na Obali. V tistih letih sem poskušal take stvari izpeljati prek akademske sfere, sindikatov, dejaven sem bil v ekološki sekciji. Upal sem, da bo znanje prišlo na površje kot dejavnik ekološkega napredka. Nazadnje vidiš, da so razmere vedno slabše. Ne izmišljam si, te težave so dovolj opazne, tudi Mencinger jih priznava. Po pismenosti smo na dnu evropske lestvice. Podatki raziskave v 20 evropskih deželah kažejo, da je 65 do 70 odstotkov ljudi pri nas funkcionalno nepismenih, ne dosegajo tretje stopnje pismenosti, ki je potrebna, da bi se sploh lahko vključili v evropske tokove. Ob tem pa produciramo še univerzitetno izobražene funkcionalno nepismene ljudi. No, in ko vidim te podatke, ko vidim stanje, kakršno je, me vest močno peče, ker vem, da bo čez štiri ali pet let, ko se bomo odprli v Evropsko skupnost, to nacionalna katastrofa. Ob vseh dvomih, ki jih še vedno imam, ostaja neizpodbitno dejstvo, da mora družba tu nekaj narediti. Bom pa svoje stališče takoj spremenil, če bom naletel na nasprotne dokaze.

Zastaviti življenje za svoje zahteve je tudi nedemokratično, celo nasilno. Namesto prepričevanja z racionalnimi argumenti hočete izsiliti, da ljudje verjamejo v vas, ker ste pač zastavili tolikšen vložek ...

Zelo problematično vprašanje, na katerega pa že dolgo imam odgovor. Še posebej sem si to vprašanje zastavil kot oče dvanajstletne deklice. Obstajata dve osnovni koncepciji življenja. Eno je življenje kot vegetiranje brez dostojanstva. Z drugega vidika pa življenje brez etičnih vrednot - te mu sploh dajejo vrednost - ni nič vredno. Veliko ljudi v Sloveniji živi po prvem načelu. Poraba alkohola je 50 odstotkov nad evropskim povprečjem. Po samomorih in tudi občutku nemoči, ki ga izražajo ljudje v anketah, smo pri vrhu po evropskih meritvah. Ker sem strokovnjak, to vem in se ne morem umakniti pred nevarnostjo, ki grozi moji družbi. Svojemu otroku moram pokazati tudi s primerom - če že hočete -, da je treba za najpomembnejše stvari zastaviti celo svojo eksistenco, zato da življenje ostane sveto. Govorim o svetosti v nereligioznem smislu, sem ateist ...

Agresivnost, tudi če je obrnjena proti sebi, je sama po sebi vprašljiva. Če je kdo za idejo pripravljen žrtvovati življenje, ali ne bi v primernih okoliščinah tudi vrednosti življenj drugih podredil ideji?

Tu ne gre za idejo. Gre za razmere, ki so za koga lahko vzdržne, za drugega ne. Kunigunda, družica Voltairovega Kandida, je bila velikokrat posiljena, pa je vse to prav dobro prenašala. Občutljivejša ženska lahko posilstvo doživi kot nekaj tako neznosnega, da se vrže čez rob. Mene vest tako peče, da preprosto ne morem mirno gledati, kaj se dogaja. To je ključni vzgib moje akcije.

Vprašljiva je tudi pozicija dr. Zohila. Dalo bi se zlonamerno razlagati, da je zastavil vaše življenje in zdravje za rešitev svojih težav.

Slišal sem že trditve, da me je "našuntal". Z njim sodelujem že 20 let. Marsikdaj sva si zelo blizu, po značaju pa sva zelo različna. On je miren, preudaren, ni agresiven, ne mara skrajnosti. Bil sem precej začuden, ko je septembra 1998 začel javne proteste v tem okolju. S tem, da je v prijavi habilitacije izzivalno pisal o neinovativnosti univerze, je zastavil celotno kariero. Zavestno je dal na prvo mesto svoje članke iz Primorskih novic, ker mu gre za spreminjanje prakse, ne za teoretične puhlice. Položaj je torej kvečjemu obrnjen, sam se lahko čutim krivega pred Zohilom in Prijonovo zaradi sedanjega psihičnega pritiska javnosti nanju. Ponovna namestitev Zohila pa je dejansko najbolj kritična od mojih zahtev. Če se to reši, se bomo lahko pogovarjali o drugih elementih mojih zahtev. To bo konkreten, materialen korak. Vse drugo so lahko obljube. Toda sedaj je čas dejanj, ne obljub, rešitev Zohilovega problema pa bi pokazala, da je tudi obljubam mogoče verjeti.

povezava