Razpletanje mreže

Kaže, da direktor podjetja Selda-pack Franci Selan ni edini človek, ki naj bi ga Šuštar v zameno za državno pomoč izsiljeval z zahtevami za plačilo visoke podkupnine. Izumitelj in podjetnik Vladimir Markovič trdi, da je na lastni koži doživel mafijske prijeme. Šuštar naj bi namreč od njega zahteval 50.000 mark podkupnine v zameno za državno jamstvo za najetje posojila v vrednosti milijon nemških mark. Čedalje več pa je tudi indicev, ki na laž postavljajo trditev vodstva slovenske policije, češ da gre za posamezne akterje, ki niso delovali v povezavi s katero od političnih strank. Šuštarju, Boštjanu Šobi in še zlasti Stanetu Droljcu naj bi namreč prav politično ozadje dajalo zaslombo za različne bolj ali manj sumljive posle.

Kdo je kdo

Podatki pričajo, da se akterji afere poznajo že dolgo. Začnimo s Šobo, ki je osumljen pomoči pri kaznivem dejanju jemanja podkupnin in lažnega izdajanja za davčnega inšpektorja. S Šuštarjem se poznata iz obdobja, ko sta skupaj sedela v nadzornem svetu Slovenske razvojne družbe (SRD). Sicer pa je Šoba v zadnjih letih opravljal kar nekaj pomembnih funkcij. Tako je bil član skupščine Kapitalskega sklada, član nadzornega sveta podjetja Iskra Releji, direktor podjetja Iskra Stikalni elementi, Bajukova vlada pa ga je imenovala v nadzorni svet Termoelektrarne Brestanica. Med članstvo takrat še samostojne SLS naj bi ga okoli leta 1996 pripeljal Jaka Sever, osebni tajnik predsednika stranke Marjana Podobnika. Naši viri pravijo, da je Šoba tesno povezan predvsem z Borisom Hadalinom, direktorjem podjetja ESC TEL iz Trzina. Hadalin je leta 1997 za nekaj tednov postal državni sekretar na obrambnem ministrstvu, imenovan pa je bil tudi v nadzorni svet Telekoma, letos pa v nadzorni svet Elesa. Oba naj bi sponzorirala tabor SLS leta 1998, letos pa je Šoba sodeloval tudi v volilnem štabu združene stranke SLS + SKD. Med podjetji, ki so participirala pri nepovratnih sredstvih iz marčnega razpisa ministrstva za gospodarske dejavnosti, sta vsaj dve podjetji tesneje povezani z SLS + SKD. Tako naj bi bila dobra prijatelja Marjana Podobnika Milan Roškarič, direktor podjetja Trgoprevoz iz Lenarta v Slovenskih goricah, ter Ernest Fujs, direktor tovarne Primat iz Maribora. Nekdanja finančnica SLS Boža Grešovnik pravi, da naj bi obe podjetji financirali volilno kampanjo stranke.

Vse jasnejša postaja tudi Šuštarjeva zgodovina. Po končani ekonomski fakulteti v Ljubljani je kot najboljši študent za nagrado odšel na delo v ZDA. Zaposlil se je v farmacevtski družbi ICN, ki je last multimilijonarja in nekdanjega predsednika jugoslovanske vlade Milana Panića. Šuštar je za časopis Finance pred časom povedal, da ga tudi osebno pozna. Po vrnitvi v Slovenijo je odšel za asistenta na ekonomsko fakulteto, marca 1997 pa je postal državni sekretar na ministrstvu za gospodarske dejavnosti. Na to mesto ga je predlagal takratni gospodarski minister Metod Dragonja. Šuštar je na istem delovnem mestu ostal tudi pod ministrico Teo Petrin in se v tem času ukvarjal zlasti z reševanjem podjetij, kot sta TAM in Elan, bil pa je tudi predsednik nadzornega sveta SRD. Iz tega obdobja sta zanimivi še zlasti dve zgodbi. Šuštar je sodeloval pri privatizaciji družb sistema Slovenskih železarn. Pri danes še vedno aktualni prodaji družbe Armature Muta pa je kot zastopnik interesov slovenske vlade predsedoval komisiji za pregled ponudb in izbor najugodnejšega ponudnika, hkrati pa je bil na čelu pogajalske skupine, ki se je dogovarjala z izbrano nemško družbo Krombach. Prodaja Armatur je bila te dni, ko je dala soglasje še slovenska vlada, tudi končana in Krombach na Muti že prevzema podjetje. Podrobnosti prodaje, predvsem višina kupnine, pa še vedno niso znane. Tako slovenska vlada kot vodstvo železarn že nekaj mesecev skušata dokazati, da je bila tovrstna prodaja edina rešitev za Armaturo Muta, toda med zaposlenimi, še zlasti med sindikalisti, je prodaja vzbudila vrsto pomislekov in ugibanj. Seveda se sedaj postavlja še vprašanje, kako kredibilen pogajalec pri tem poslu je sploh bil Šuštar. Ali gre v luči podkupovalne afere še zaupati njegovemu delu?

Druga zgodba je povezana s Šuštarjevim delom v nadzornem svetu SRD. Februarja letos je namreč podpisal sklep, v katerem ugotavlja, da SRD v družbi Geoplin, d. o. o. iz Ljubljane ni ugotovila družbenega kapitala. Sklep nadzornega sveta SRD je pomemben zato, ker je podjetju Geoplin omogočil vpis v sodni register. Uprava Geoplina naj bi želela postopek vpisa najprej doseči v dogovoru z Agencijo za prestrukturiranje in privatizacijo, pri čemer naj bi šlo tudi za poskus podkupovanja, vendar poteza ni uspela. Zato pa jim je toliko bolj šel na roko nadzorni svet SRD. Sporno pri tem je, da nadzorni svet ni pristojen za sprejemanje takšnih sklepov oziroma da ne more odločati namesto uprave. Primer je začel zanimati družbenega pravobranilca, ki je o vsem skupaj obvestil ljubljanskega okrožnega tožilca.

Šuštarjeva zgodovina je precej tesno prepletena z Droljcem, direktorjem in soustanoviteljem svetovalne družbe Start. V Startu je bil namreč Šuštar zaposlen nekaj mesecev, njegova žena Rozana pa kot Droljčeva namestnica celo več let. Poleg tega naj bi Šuštar v prvi polovici devetdesetih let z Droljcem sodeloval pri tako imenovanem makedonskem projektu, ko naj bi v nekdanji jugoslovanski republiki pod pretvezo grožnje o nacionalizaciji slovenskega premoženja od matičnih slovenskih podjetij za zanemarljivo ceno odkupovali predstavništva, trgovine in poslovne prostore ter naj bi jih nato za veliko več denarja prodajali makedonskim Albancem. Ponovno sta se srečala v podjetju Slovenijavino, kjer je bil Šuštar leta 1996 prokurist. Takrat naj bi med njima prišlo do spora zaradi večje količine denarja. A očitno sta se pobotala, kajti leta 1997 sta se spet srečala pri podjetju Mycycle, ko naj bi podjetnika Markoviča prepričevala o nelegalnem prejemanju podkupnine. Njun zadnji skupni podvig se je zgodil po marčnem razpisu ministrstva za gospodarske dejavnosti. Znano je, da je bil prav Šuštar predsednik komisije, ki je odločala, kdo vse bo dobil nepovratna proračunska sredstva iz tega razpisa. V luči tega dejstva sploh ni več tako čudno, da se je na seznamu znašlo tudi podjetje Sijaj Hrastnik, čigar direktor naj bi bil zelo dober Droljčev prijatelj, podjetje KOOP, čigar največji lastnik je Start, ter podjetje IMP SKIP, v katerem ima Start 40-odstotni lastniški delež.

Odgovornost

Takratna ministrica za gospodarstvo in sedanja kandidatka za isto funkcijo Tea Petrin danes zanika svojo objektivno odgovornost, čeprav je lastnoročno podpisala seznam izbranih podjetij. Če drži, da se ji je Šuštarjeva izbira podjetij zdela sporna, zakaj razpisa ni razveljavila, proti Šuštarju pa disciplinsko ukrepala? Zakaj se je odločila, da bo Šuštarja "kaznovala" le z znižanjem funkcijskega dodatka? Postavlja pa se še eno vprašanje: zakaj jo je Janez Drnovšek zadnji teden tako vztrajno silil, naj vnovič sprejme vodenje gospodarskih resorjev? Ali je res mogoče, da Petrinova ni vedela za nepravilnosti, ki naj bi se dogajale na ministrstvu? Želi Drnovšek z vnovičnim imenovanjem oprati njeno ime? Ali pa drži teorija, po kateri naj bi Petrinova postala ministrica zato, ker želi Drnovšek prav z njeno pomočjo počistiti z nekaterimi ljudmi, ki so v zadnjih letih opravljali umazane posle za svoj žep in tudi za stranko ter pri tem postali preveč požrešni? Standardi EU glede pregona korupcije so zelo visoki in za njihovo dosego bodo v prihodnjem vladnem mandatu očitno potrebne tudi nekatere žrtve.

Med tistimi, ki naj bi na LDS metali slabo luč in se jih je zato treba otresti, naj bi bil tudi Droljc - človek, ki v poslovnem svetu že dolgo ne velja za uganko. Pozna ga večina podjetnikov, saj je bil nekaj časa predsednik združenja za management consulting pri Gospodarski zbornici Slovenije, ki združuje dve tretjini vseh svetovalnih podjetij v državi. Leta 1993 je ustanovil svetovalno družbo Start, ki je v zadnjih letih opravila cenitve za okoli tristo slovenskih podjetij. Zgolj vrednost tega posla, ki naj bi ga Droljc dobival s posredovanjem vplivnih ljudi iz liberalnih krogov, je znašala okoli pet milijonov mark. Poleg tega je Start sodeloval tudi pri programu lastninskega preoblikovanja vsaj 200 slovenskih podjetij. Poznavalci trdi, da je Droljc tudi član LDS in da je v zadnjih letih sedel na vseh pomembnejših sestankih te stranke. Ko smo podatek o članstvu preverjali na LDS, so nam pojasnili, da takšnih informacij ne morejo posredovati, ker bi s tem kršili zakon o varstvu podatkov. Zanimivo pa je, da enakega argumenta niso uporabili pri Šuštarju, saj so v njegovem primeru članstvo v LDS nemudoma zanikali.

Vzorec obnašanja

Kako visoko seže Droljčev vpliv, je težko reči. Ljudje, ki stvari poznajo, se o njih bojijo ali pa nočejo govoriti. Doslej znani indici pa kažejo, da Startovi posli bistveno presegajo zgolj svetovanje. V podjetja naj bi praviloma vstopal kot sanator, izstopal pa kot lastnik z odebeljeno denarnico. Šlo naj bi za vnaprej načrtovane izplene.

Za lažjo ponazoritev poglejmo zgodbo IMP SKIP iz Ljubljane, ki je bilo v 80. letih zaradi izvoza na jugoslovanski trg zelo uspešno podjetje. Po razpadu SFRJ so se stvari bistveno spremenile. Podjetje je bilo v krizi. Leta 1996 je v igro vstopila svetovalna družba Start, ki naj bi podjetju pomagala pri privatizaciji. Pojavili so se kot rešitelji, na koncu pa so postali 40-odstotni delničarji podjetja. Še več. Leta 1998 se je takratno vodstvo podjetja odločilo za odprodajo vseh nepremičnin. Tako so podjetju Alfatech iz Ljubljane za 4,5 milijona mark (seveda s soglasjem skupščine) prodali za okoli 22.000 kvadratnih metrov zemlje ter vse pripadajoče objekte. Komaj leto dni pozneje je Alfatech zemljo in objekte za 6,5 milijona mark odprodal Merkurju, ki naj bi na zemljišču zgradil nov trgovinski center. Šele po opravljeni prodaji nepremičnin je sledila prisilna poravnava IMP Skipa. Proizvodnja je bila začasno prenesena v prostore Litostroja, pozneje pa v Mengeš. Eden od nekdanjih upnikov se sprašuje, kako je mogoče, da je podjetje lahko odprodalo nepremičninsko premoženje, ne da bi pred tem poplačalo svoje upnike. Zoper Droljca kot direktorja podjetja Start je na ljubljanskem okrožnem tožilstvu že pred dobrim letom dni podal kazensko ovadbo, a se primer še danes ni premaknil z mrtve točke.

Direktor enega od zasebnih svetovalnih podjetij nam je pojasnil, da je bilo podobnih primerov veliko. Načrt je bil naslednji: izbrati podjetje v slabem finančnem stanju, pod ceno odkupiti delnice in postati večinski lastnik. Tovrstne zgodbe so se navadno nadaljevale z odprodajo nepremičnin podjetij ter mastnimi zaslužki. Ključno vprašanje seveda je, kdo je pobral denar. So ga vzeli le podjetniki oziroma tako imenovani krizni menedžerji ali pa so si z njim mazale roke tudi politične stranke? Že glede na doslej znane politične navezave akterjev iz afere Šuštar sta verjetni obe možnosti.